Kostelić štarta recimo štirinajsti. Aksel Lund Svindal ima najboljši čas, dobro razpoložen maha v kamero in gleda na ekran v ciljni ravnini. A potem nastopi Ivica, mirno in tehnično izpiljeno, vratca okoli njega padajo kot klasje, drugi vmesni čas se je že obarval zeleno, 22.37, tri stotinke hitreje, po prelomnici pospešuje, rumena čelada drvi po podkorenski strmini, njegove smuči se komaj dotikajo snega, tretji vmesni čas 48.95, cele pol sekunde boljši od Svindala, ko se naenkrat pojavi - policija!

Ne hecam se, hrvaškemu alpskemu smučarju je po tretjem vmesnem času zastavil pot pravi pravcati policist: stoji ob rdečih veleslalomskih vratcih, poleg nemarno parkiranega policijskega motorja, z visoko dvignjenim znakom "Stop!". Šokirani Kostelić je komaj zavrl, da ne bi odnesel s sabo tako policista kot motor, ta pa mu je zgolj z rokami pokazal, naj sname čelado.

- Dokumente, prosim.

- Kakšne dokumente?!? je osuplo vprašal smučar z rumeno čelado v rokah. Nobenih dokumentov nimam!

- Počakajte trenutek.

Policist je stopil do motorja in segel po radijskem mikrofonu na komandni plošči.

- Preveri mi štartno številko štirinajst, ponavljam, štartno številko ena-štiri, štirinajst, je rekel policist, pri tem pa ves čas gledal zbeganega Hrvata v oči in kimal z glavo, se na kratko odjavil in vrnil na stezo. Ivica Kostelić, kaj?

- To sem jaz.

- Kaj bomo s tabo, Ivica? je začel policist tisti znani policijski monolog. Verjetno niti ne veš, zakaj sem te ustavil, kajne?

Da skrajšam, Ivica Kostelić je prišel v ciljno strmino druge veleslalomske vožnje svetovnega pokala v Podkorenu z osemdesetimi kilometri na uro in namesto na zmagovalnem odru, z velikim kristalnim globusom v rokah, končal v Kranjski Gori pri sodniku za prekrške.

Kosteliću se namreč še sanjalo ni, da je direktor slovenske policije ukazal strožji nadzor na smučiščih in testiranje na mamila in alkohol, k previdnosti pa pozval tudi turiste, saj so se začele šolske počitnice. Slovenski zakoni o varnosti na smučiščih, tega Hrvati sploh niso vedeli, pa so prav tako strogi kot tisti na cestah: toleranca alkohola na snegu je enaka kot na asfaltu, 0,5 promila, in enaka je tudi kazen - dvesto evrov.

- Dvesto evrov?!? je bleknil Kostelić in hitel pojasnjevat, da je popil samo eno pivo, le toliko, da se sprosti pred odločilno tekmo.

- Ja, in to samo za alkohol, je mirno nadaljeval policist. Plus dvesto za prekoračitev hitrosti, sto petdeset zaradi rezervnih smuči in še štiristo za vožnjo skozi rdečo.

- Skozi rdečo??!! je vzkliknil hrvaški alpski smučar.

- Kakšne barve pa so ta vratca na stezi? Misliš, da je to kakšna naša slovenska zajebancija?

Ni dovolj, da slovenska policija maltretira Hrvate po cestah, zdaj jih bo maltretirala še po smučiščih. Ustavljala bo smučarje brez čelade, prestrezali jih bodo hitri smukači iz slovenske alpske policije, naši veleslalomisti bodo trepetaje gledali policijske teste na narkotike, pihali v balončke in med kletvicami vlekli na dan denarnice.

Zadnja raziskava Svetovne zdravstvene organizacije je pokazala, da povprečni Hrvat letno popije 12,5 litra alkohola, natanko 0,03 na dan, Hrvat ima torej že v startni hišici v sebi merico žganja in namesto drakonskih zakonov bi lahko Slovenci na smučiščih preprosto izobesili napise "Hrvatom in Henriku Gjerkešu vstop prepovedan!". Smučanje in alkohol, bratje Slovenci to vedo, ne gresta drug brez drugega: kateri normalen človek pa bi se spustil po Podkorenu navzdol brez dveh meric žganja ali vrčka kuhanega vina? Zakaj bi se konec koncev normalen človek sploh spustil po strmem zaledenelem hribu na dveh karbonskih deščicah, razen če ga ni pred tem malo srknil?

Naše maščevanje bo kruto. O, kakšna tekma bo to prihodnjo zimo, v Zagrebu! Petdeset tisoč ljudi bo poskakovalo v areni na Sljemenu, plapolale bodo hrvaške in slovenske zastave, goreli bodo bengalski ognji, ko se bo v startni hišici pojavilo poslednje slovensko slalomsko upanje. Prvi vmesni čas soliden, samo desetinsko slabši od Kostelića, že drugi pa 20.96, več kot sekundo počasneje, na prelomnici skoraj pade, muči se in komaj ostane na stezi, tretji vmesni čas 38.64, celo sekundo in pol počasneje od Kostelića, ko se naenkrat pojavi - policija!

Ne hecam se, slovenskemu slalomistu je zastavil pot pravi pravcati policist, stoji poleg nemarno parkiranega policijskega motorja, z visoko dvignjenim znakom "Stop!", in z rokami kaže slalomistu, naj sname čelado.

- Dokumente, prosim.

- Seveda, bo Slovenec takoj potegnil na dan dokumente. Vedel je, seveda, da ga bo hrvaška policija zafrkavala.

- Mitja Valenčič, kaj? bo bral policist in začel tisti znani policijski monolog. Kaj bomo s tabo, Mitja? Ali veš, kako hitro si peljal?

Da skrajšam zgodbo, Mitja Valenčič je prišel v ciljno strmino slalomske tekme svetovnega pokala na Sljemenu s šestintridesetimi kilometri na uro in namesto v drugi vožnji končal v Zagrebu, pri sodniku za prekrške. Slovenskim smučarjem se namreč še sanjalo ni, da se na tekmah svetovnega pokala na Hrvaškem, prav tako kot na hrvaških avtocestah, plača kazen tudi za oviranje prometa in prepočasno vožnjo.

Vi pa kar mirno maltretirajte Hrvate.