Od tam naj bi se premaknili pred veleposlaništvi Bahrajna in Libije, ki sta tudi na otoku, in potem naprej v četrt Doki pred diplomatska predstavništva Jemna, Jordanije in Irana. "Podprimo pravico ljudi, da si izvolijo predsednika, pozovimo h koncu avtoritarnih režimov in pozdravimo novo obdobje demokracije."

Ljudje, ki so skozi digitalne mreže na Tahrirju izpeljali analogno revolucijo, se povezujejo v panarabsko virtualno gibanje solidarnosti. Izmenjujejo izkušnje, primerjajo uspešne strategije upora, analizirajo taktične poraze in vodijo neprekinjen politični dialog, ki sega od Casablance na atlantski obali do Mašhada na meji z Afganistanom. Med Arabci in Iranom je jezikovna pregrada. Preskočijo jo v angleščini, ki je lingua franca interneta. Z ekranov se potem preselijo na ulice, ki so postale prizorišče politike. V teh trenutkih res ne gre pozabiti tistih očarljivih depeš z Wikileaksa, kjer arabski vladarji spodbujajo Američane, naj bombardirajo še Iran. Večina vladajočih dinastij je še vedno na oblasti. Policija in vojska sta v Bahrajnu čez noč razbili demonstrante in dva ubili. Streljajo jih v Bengaziju in Teheranu.

Egipčani podpirajo revolucionarne upore v arabskih državah in solidarizirajo z iransko opozicijo! To je treba z velikimi črkami vpisati med politične čudeže začetka enaindvajsetega stoletja.

Do sem niso prišli po naključju. V treh tednih so opravili dolgo pot.

Največji dosežek Hosnija Mubaraka

Egipt je bil od pamtiveka najbolj sijajen primer stabilnosti režima. Dežela ima sedem tisoč let pisane zgodovine. Nikoli nobenega faraona, mameluškega vojščaka, otomanskega sultana, angleškega podkralja, egipčanskega kralja, generala ali predsednika z oblasti ni vrglo ljudstvo. Ustrelila jih je lastna straža, zastrupil sorodnik ali obglavila tuja vojska. Ljudstvu se je zamenjal vladar. To je bilo vse. V zaporih je potem umrlo več ljudi kot v vojnah.

Hosni Mubarak se je v to zgodovino vpisal kot prvi vladar, ki ga je ljudstvo odneslo z oblasti z mirnimi demonstracijami. Vse skupaj je trajalo osemnajst dni. Zdaj se v Kairu pogovarjajo o sistemu, v katerem bosta arabski nacionalizem in liberalna demokracija združena v ustavnem redu, kjer v drugem členu zdajšnje ustave piše, da parlament ne bo sprejel nobenega zakona, ki ni v skladu šeriatskim pravom.

Pogovarja pa se zares neverjetna zbirka ljudi. V njej sodelujejo člani poveljstva vojske, ki je ravnokar razpustila parlament, politične stranke, ki so razpustitev parlamenta pozdravile kot začetek demokracije, prijatelji s Facebooka, ki so štiri leta pripravljali uspešen upor, in Muslimanski bratje, ki poskušajo razumeti, kaj se jim je zgodilo. Vse to prvi teden po revoluciji. V enem letu bodo izvolili ustavodajno skupščino in novega predsednika.

Še pred dvema mesecema se je bilo popolnoma nesmiselno vprašati, kdaj se bo kateri od režimov v arabskih državah zrušil. Veljalo je, da bodo z majhnimi prilagoditvami preživeli vse socialne, politične, ekonomske in tehnološke revolucije ostalega sveta.

Dedne republike in absolutne monarhije

Vladar se je zamenjal, ko je umrl. Praviloma ga je zamenjal najbližji sorodnik. Ko je umrl jordanski kralj Husein, ga je nasledil njegov sin. To se je za kraljevino zdelo samoumevno, čeprav je mladi Abdulah zelo slabo govoril arabsko in je bolje poznal London kot Aman. Na pogreb kralja Huseina je prišel sirski predsednik Hafez El Asad, ki je v ledenem dežju s čepico s šiltkom na glavi stopil do žalnega odra. Nič kaj ni bil podoben samemu sebi. Bil je postaran, utrujen in pepelnato siv. Kmalu zatem je umrl, nasledil ga je njegov sin Bašir. To je bilo čudaško, ker je Sirija nominalno republika, ne pa dedna monarhija. Pa vendar Bašir sploh ni tako slab vladar. Drugi iz dinastije Asadov.

Pokojni Sadam Husein je imel pripravljena dva sinova, za vsak primer, če se mu kaj zgodi. Američani so dobro razumeli razmerja oblasti v arabskih državah. Ko so okupirali Irak, so najprej ubili oba sinova, Sadama pa predali milici Moktada al Sadra, da ga obesijo. Savdskega kralja Fahda je nemoteno nasledil njegov polbrat Abdulah, čeprav je kraljeva družina izgubila legitimnost, ker je zaščito svetih krajev prepustila tujim nevernim vojskam.

Naziv vladarja Savdske Arabije je Zaščitnik Meke in Medine. Kralj Fahd je imel naziv, zaščito Meke in Medine pred Sadamom Huseinom pa je že med prvo zalivsko vojno širokosrčno predal ameriškim marincem. To je politično radikaliziralo Osamo bin Ladna in iz Al Kaide naredilo mednarodno korporacijo. Bin Laden je zažgal pol sveta, režima v Savdski Arabiji, ki je bila njegova glavna tarča, pa se ni mogel niti dotakniti. Njegov namestnik Ajman Zavahiri je kot vodja egiptovskega džihada doma popolnoma propadel in je moral zbežati v Afganistan. Ne samo, da se režimov niso mogla dotakniti demokratična gibanja, drugega za drugim so porazila paravojaška krila strank, ki so temeljile na političnem islamu.

Veljalo je, da bo tako ostalo za vse večne čase. To ni bilo metaforično mišljeno. Arabski vladarji so večni. Moamer Al Gadafi je med vsemi še aktivnimi svetovnimi vladarji republik na prvem mestu po trajanju svojega mandata. Ni niti ene diktature na svetu, kjer bi imel kdorkoli oblast dlje kot Gadafi. Monarhije so izključene, vendar jih je tudi med kralji in kraljicami malo, ki bi nemoteno vladali dvainštirideset let. Med diktatorji dvajsetega stoletja so bili samo štirje na oblasti dlje kot Gadafi. Josipu Brozu Titu je uspelo biti na čelu države pičlih šestintrideset let. Le štiri leta več kot zdajšnjemu predsedniku Jemna Aliju Abdulu Salehu.

Ko so na zahodu govorili o stabilnosti Bližnjega vzhoda, so imeli v mislih prav to. Arabskim državam vladajo absolutni monarhi ali pa politični diktatorji. Od tega, kako upravljajo z nafto, zemeljskim plinom in svojimi odnosi z Izraelom, je odvisno, ali so na listi nasprotnikov ali zaveznikov zahoda. S prestola jih ne vrže nič. Predvsem pa ne njihovo ljudstvo, ki je zgolj kulisa v gledališču mednarodnih odnosov.

Tako je veljalo do včeraj. Mubarak je pokazal, da je sprememba režima mogoča tudi v arabski državi z največ prebivalstva. Zine Ben Ali je nekaj tednov prej s pobegom odprl vrata revolucijam v desetkrat manjši Tuniziji. Zdaj lahko samo ugibamo, ali bo prej odneslo kralja Hamada Al Kalifo v Bahrajnu, Saleha v Jemnu, Gadafija v Libiji ali katerega drugega od absolutnih vladarjev Severne Afrike in Arabije.

Zdi se samoumevno, pa ni. Veliko ljudi je moralo leta iskati pot iz vozla, v katerem so Evropa in Združene države ekonomsko in vojaško podpirale režime, da bi lahko uživale v stabilnem dotoku nafte in v prazno vrtele molilne mlinčke bližnjevzhodnega mirovnega procesa.

Teheranska noč

Nad glavami vseh pa visi tragična zgodba upora v Iranu. Iran ni arabska država. Princip pa je isti. Ljudski upor je pod vodstvom Ajatole Homeinija vrgel z oblasti absolutnega monarha Rezo Pahlavija. Namesto monarhije je Iran postal teokratska republika. Kot republika je pod revolucionarno oblastjo vedno bolj postaranih ajatol ostal trideset let. Iranci pa so na volitvah izbirali med strogo filtriranimi kandidati za predsednika republike. Lahko so glasovali za bolj konservativne ali bolj reformistično usmerjene kandidate. Zmagal je tisti, ki je dobil več glasov.

Reformist Mohamed Hatami je leta 1997 porazil konservativca Alija Akbarja Natek Nurija. Nurija je podprl Homeinijev naslednik Hamenej, pa je Hatami vseeno zmagal. Zato so Iranci govorili, da živijo v republiki, ne pa v diktaturi. Tudi konservativec Ahmadinedžad je leta 2005 zmagal na volitvah. Štiri leta kasneje pa je potvoril volilni rezultat in republiko pretvoril v islamsko diktaturo. Iranci so se uprli, režim pa jih je porazil. Primer je bil za vse druge skrajno poučen.

Prva stvar, ki sem jo zagledal, ko sem sredi junija 2009 pozno ponoči izstopil iz vlaka v Teheranu, je bil goreč avtomobil. Na cesti so bile protidemonstracijske enote iranskega notranjega ministrstva, ki so preganjale majhne skupine protestnikov. Vlak je prišel iz Tabriza, kjer sem zjutraj slišal za rezultate volitev. Mahmud Ahmadinedžad naj bi bil zmagal z neverjetno visokim odstotkom. S sedemdesetimi odstotki naj bi bil zmagal tudi v Tabrizu, kjer je bil doma njegov glavni nasprotnik Mir Husein Musavi. Na poti med mestoma so potniki nervozno telefonirali domov, da bi slišali, kaj se dogaja.

"V Teheranu so na ulicah ljudje," mi je rekel mlad režiser, ki se je z vlakom pripeljal iz Benetk, kjer je predstavljal svoj kratki neodvisni film.

"Ali niso v Teheranu ljudje vedno na ulici?" sem ga vprašal z nekoliko ponesrečeno šaljivim tonom.

"Ja, ampak zdaj se tepejo z basidži. To se ne dogaja vsak dan. To se ne zgodi skoraj nikoli."

V bližini prestolnice so se pokazali prvi znaki, da je položaj resen. Na vlak so vstopili pripadniki politične policije, ki so pregledovali potnike, mobilni telefoni pa so v prvem predmestju ostali brez omrežja. V središču Teherana so bili na ulicah res ljudje, ni pa bilo res, da so se tepli s policijo. Policija je pretepala študente, ki so kljub pozni uri protestirali proti očitno potvorjenemu volilnemu rezultatu. Tisto noč sem videl morda petdeset ali sto demonstrantov in vsaj tisoč policistov.

Naslednji dan je bilo na ulicah deset tisoč policistov in vsaj toliko demonstrantov. Protestniki so v majhnih skupinah demonstrirali okoli trga Enkelab, kjer je univerza, in se na nekaterih mestih zbrali v skupine po nekaj tisoč. Policija je navalila z vso silo, razbežali so se in se ponovno zbrali v sosednji ulici.

Aktivist civilne družbe Said Nešat mi je pod večer v stanovanju na severu Teherana rekel, da je treba spremeniti terminologijo. "To niso več protesti proti volilnemu rezultatu," je rekel. "To je zdaj upor proti državnemu udaru, ki ga izvaja Ahmadinedžad. Zajel je Tabriz, Isfahan in tudi Mašhad."

Tabriz je na turški meji, Mašhad pa na meji z Afganistanom. "Režim je mobiliziral vse sile, kar jih ima na voljo. Jutri nas bodo vse zatrli."

Naslednje dopoldne je bilo na aveniji Azadi tri milijone ljudi. Dovolj, da je policiji zmanjkalo sredstev in enot, da bi jih lahko razbila. Za en dan so zavzeli mesto. Zdelo se je, da se je zgodila revolucija.

Občutek je bil napačen. V naslednjem tednu je režim s policijskimi enotami, vojsko in versko milico zatrl upor in aretiral vse, ki so v njem delovali kot organizatorji in spodbujevalci. Vsi, s katerimi sem v tednu upora govoril, so danes v zaporu, v tujini ali pa so jih obesili. Zatiranje je dolgoročen projekt. V letošnjem januarju so obesili enega nasprotnika režima na dan. Obtožba je bila vedno enaka. Kdor nasprotuje režimu ajatol, je agent tujih obveščevalnih služb in si kot izdajalec zasluži smrt. Ta teden so v iranskem parlamentu zahtevali, da na smrt obsodijo tudi Musavija, ki velja za inspiratorja in voditelja opozicijskih sil. Največji upor proti trideset let staremu revolucionarnemu režimu je bil zadušen.

Jasno jutro v Kairu

Sedemindvajsetega januarja zvečer sem se z mešanimi občutki peljal s kairskega letališča v Heliopolisu v center mesta. Bilo je enako kot v Teheranu tri leta prej. Mobilni telefon je bil brez omrežja. Na aveniji 26. julija je gorel policijski tovornjak, zrak je bil težak od solzivca. Črno oblečeni pripadniki protidemonstracijskih odredov so bili razporejeni na trgu Opera, spodaj pri zgradbi ustavnega sodišča so se soočali z demonstranti. Bili so v majhnih skupinah in so se razbežali takoj, ko je policija zakorakala proti njim.

"Fi muškila," je bilo vse, kar mi je rekel sicer zgovorni voznik Mahmud. Problemi so. Čez dan je bilo na trgu Tahrir nekaj deset tisoč ljudi. Še pozno v noč pa stotine protestnikov policiji niso pustile iluzije, da je mesto njihovo. V petek so demonstranti zavzeli središče. Z vseh strani so prodirali proti trgu ob Nilu in pred seboj potiskali kordone oklepnih policistov, ki so v središče prihajali z vedno novimi polnimi zamreženimi tovornjaki. Bolj ko je policija udarjala, več jih je bilo.

Na trgu Talat Harb je bilo toliko solzilnega plina, da na trenutke ni bilo mogoče razločiti, kje je policija in kje protestniki. Na trgu Tahrir so zavzeli prostor med policijskim ministrstvom v zgradbi Mugame in muzejem egiptovske civilizacije. In ves dan niso popustili.

"To moramo speljati do konca," mi je rekel advokat. Dal mi je drobno limono, da sem si namazal kožo, ki je pekla od solzivca. V nahrbtniku je imel vodo, brisače, nekaj kruha, pribor za prvo pomoč, čebulo, kis, limone in mobilni telefon. "Če se zdaj ustavimo, nas bodo vse pokončali. Pojedla nas bo noč. Niti muhe nas ne bodo našle."

Noč je pojedla policijo, ki je naenkrat izginila iz vse države. Naslednjih pet dni ni bilo nikjer videti niti enega uniformiranega policista. Okrog Tahrirja se je razporedila vojska, ki pa ni posredovala. Vojaki so stali na tankih in gledali v prazno. Na trgu so prenavljali stari hotel Nile Hilton, ob njem pa je gorela palača, v kateri je bil sedež Mubarakove stranke. Nihče je ni prišel gasit. Državna oblast se je umaknila in nikoli več ni prišla na ulice.

Čakal sem, kdaj bo udarila nazaj. Prišli so njeni pretepači, vendar proti milijonu ljudi, ki je zasedel središče mesta, niso mogli prav veliko. Ko so s pištolami začeli streljati v množico in ubili štirideset demonstrantov, so vojaki stopili vmes in praznili avtomate v tla. Potem so jih usmerili v Mubarakove pretepače. To je bil prelomni trenutek. Vojska morda ni bila na strani demonstrantov, vendar se na ulici ni hotela pokazati kot zaveznica režima.

Bitke je bilo s tem konec. Tahrir je postal središče egiptovske politike. V dobrem tednu dni se je tam pojavil vodja Arabske lige Amr Musa, ki je sredi množice protestnikov začel predsedniško kampanjo, še preden je Hosni Mubarak odstopil. Moral je čutiti veliko zadoščenje. Mubarak ga je na zahtevo Billa Clintona odstavil s položaja egiptovskega zunanjega ministra, ker je Jaserju Arafatu svetoval, naj bo previden pri podpisovanju sporazuma z izraelskim premierjem Ehudom Barakom.

Musa je izkušen politik, ki je takoj videl, da mu desetletja, ki jih je preživel v pisarnah, na koncu politične kariere ne bodo pomagala nič. Moral je priti na trg in se tam spustiti v tekmo z Mohamedom El Baradejem, ki je konec režima zaslutil nekaj tednov pred njim. Ko bo stekla kampanja, se bosta soočala na državni televiziji. V dnevih pred Mubarakovim odstopom pa se je kredibilnost nabirala na ulici. Tam so Muslimanski bratje tipali, ali lahko na terenu socialne pravičnosti najdejo skupni jezik z okleščeno socialistično stranko Tagamu.

Oboji so nekoliko izgubljeno poskušali razumeti, kako lahko vzpostavijo stik z digitalno generacijo, ki je komunicirala s pisanjem na ekrane mobilnih telefonov in z istimi telefoni v živo predvajala proteste vsemu svetu. Stare egiptovske sile, ki so bile navajene preživeti v družbi brez dialoga, so gledale študente in brezposelne diplomante, ki so vse svoje težave z oblastjo reševali z intenzivnim komuniciranjem.

Ko se je po petih dneh vrnil internet, so sedeli na tleh z laptopi v naročju in pisali bloge, medtem ko so nekoliko starejši aktivisti strank metali letake. Ob njih so komedijanti na improviziranem odru pripovedovali šale. Ljudje, ki so bili desetletja vajeni molčati in poslušati, so stopili na ograjo in govorili zgodbe svojih življenj. Popoldan so brali poezijo, ki so jo pisali zjutraj. Kazali svoje romane. V nedogled ponavljali pet točk zahtev o razpustitvi parlamenta, novi ustavi in volitvah.

Mlajša generacija Muslimanskih bratov, ki je bila vešča uličnih spopadov, je organizirala varnostne sile, ki so se soočale z Mubarakovimi privrženci. "Napiši mi svoje ime," je bil eden bolj pogostih stavkov. "Dal te bom na svoj Facebook kot prijatelja." Krhka belolasa pisateljica Naval El Sadavi si je zapisovala pogovore s protestniki v beležnico s trdimi platnicami, medtem ko so zdravniki za njenim hrbtom oskrbovali ranjence, ki jih je zadelo kamenje pred muzejem.

Na trgu so bili sodniki v črnih togah, procesija profesorjev kairske univerze v formalnih oblačilih, advokati, veteranke organizacij za zaščito človekovih pravic, zidarji, ki so razbijali beton za spopade, bančne uslužbenke. Vsi so hoteli samozavestno govoriti. Desetletja, ko so se ljudje počutili ponižane, iztrošene in neuporabne, so padla z ramen.

Mubaraka ni vrglo nekaj sto tisoč navdušencev z interneta. Odstavila ga je družba, ki je desetletja životarila pod režimom in ni nikjer našla možnosti, da se izrazi. Same sebe se je zavedla takoj, ko se je razpoka pokazala v Tuniziji.

Ob vseh spektakularnih razpravah o Bližnjem vzhodu, arabskih državah in Iranu se je vedno puščalo ob strani preprosto dejstvo, da imajo te države poleg verskih blaznežev, militantnih paravojaških milic in brutalne policije tudi bogato družbo, javno mnenje in civilne institucije. Trideset odstotkov Egipčanov je nepismenih. Ampak sedemdeset odstotkov jih zna brati in pisati. Mnogi od njih v več jezikih. Ta družba zdaj prihaja na plano tudi v tako zaplankanih državah, kot je Jemen.

Padec Mubaraka je ponovno oživil proteste v Iranu. Leta 2009 so bili Iranci na ulicah sami. Zdaj imajo zaveznike v svoji neposredni bližini. Akumuliranih izkušenj pa je iz tedna v teden več. Učijo pa se tudi režimi. To bo dolga pomlad.