Največja imena pokra se sicer po zaslužkih še vrsto let ne bodo mogla primerjati z najuspešnejšimi športniki, vendar pa je zgovoren podatek, da je za uvrstitev na lestvico stotih najuspešnejših v svetu pokra treba preseči mejo štirih milijonov dolarjev. Eden najbolj znanih igralcev pokra je Kanadčan romunskih korenin, Daniel Negreanu, ki z več kot 14 milijoni dolarjev turnirskih zaslužkov zaseda prvo mesto na lestvici najuspešnejših. O igri, njenem ozadju in svojih izkušnjah je spregovoril v ekskluzivnem pogovoru za Dnevnik.

Kako ste sploh začeli igrati poker?

Začel sem še kot najstnik, ko smo s prijatelji za zabavo igrali za majhne zneske. Začetnega vložka oziroma tako imenovanega "bankrolla" pravzaprav nisem imel. Nekaj denarja sem dobil od staršev, opravljal sem tudi kaka priložnostna dela, nekaj pa sem si sposodil od prijateljev. Če sem denimo izgubil 40 ali 50 dolarjev, je bilo to zame že zelo veliko.

Kdaj ste spoznali, da poker ni več le hobi, ampak služba?

V bistvu ni šlo za odločitev, od danes naprej bom poker igral profesionalno. Pravzaprav sem bil profesionalni igralec, še preden sem se tega zavedal. Najprej sem kot najstnik igral le za zabavo, pri dvaindvajsetih pa sem že igral osem ur na dan in pet dni na teden. Ko sem se nekega jutra zbudil, sem ugotovil, da je poker že moj poklic, saj drugega niti nisem počel. Vsi moji prihodki so izvirali iz pokra, in prav to naj bi bila tudi definicija profesionalnega igralca pokra.

Kako pa so starši sprejeli vašo odločitev, da postanete profesionalni igralec pokra?

To jim ni bilo niti najmanj všeč. Mama mi je rekla: "Daniel, pozabi na ta poker in pojdi nazaj v šolo." To je bil sicer le prvi odziv, kasneje sem jima predstavil rezultate in dokazal, da mislim resno. Ko sem začel zmagovati in ko sem lahko z dobitki staršem kupil hišo, so si počasi vendarle premislili. (smeh)

Je poker kakorkoli vplival na vaše življenje in krog prijateljev?

Ko sem začel igrati, me je igra tako navdušila in potegnila vase, da sem samo še jedel, spal in igral. Sčasoma sem se spoprijateljil z ljudmi iz sveta pokra. Lahko bi rekel, da sem tipičen primer zamujene mladosti. Namesto da bi hodil na zabave in v klube kot večina mojih vrstnikov, sem igral poker, saj sem hotel postati čim boljši v čim krajšem času.

Kolikokrat ste se znašli v težavah in premišljevali, da bi nehali igrati poker in se posvetili drugemu poklicu?

Dvakrat ali trikrat sem prišel do točke, ko nisem imel denarja in sem začel dvomiti o sebi. Vendar nisem tip človeka, ki bi zlahka obupal, vedno mi je uspelo v sebi najti nek zagon, ki me je gnal naprej. Menim, da sta za uspeh v katerikoli stvari ključni vztrajnost in odločnost, ki mi ju nikoli ni manjkalo. O tem, da bi igro opustil, pa sem resno razmišljal samo enkrat, ko sem pri osemnajstih bankrotiral. Vrnil sem se v šolo in za leto dni nehal igrati poker. Vendar je bil to tudi čas, ko so se v Torontu tako rekoč vsakodnevno odpirale nove igralnice. Ker sem že imel nekaj izkušenj, sem se hotel še enkrat preizkusiti. Spomnim se, da sem v prvih tridesetih dneh vsak dan dobil okoli tisoč dolarjev, torej 30.000 dolarjev v mesecu dni, kar je bilo več denarja, kot sem ga pred tem kadarkoli videl. To je nekako zapečatilo mojo odločitev, da se posvetim pokru.

Zakaj ne morejo vsi igrati pokra profesionalno? Po nekaterih podatkih naj bi poker igralo več kot 80 milijonov ljudi.

Tudi na borzo investira veliko ljudi, vendar so le redki uspešni. To so običajno tisti, ki temu posvetijo največ energije in časa ter se vseskozi učijo in poskušajo izboljšati. Tudi pri pokru je podobno. Obstaja rek, da je poker zelo podoben seksu. Vsak misli, da je zelo dober, vendar večina sploh ne ve, kaj počne.

Koliko ljudi poker zasvoji in uniči?

Poznam ljudi, ki so bankrotirali in bili prisiljeni opustiti poker ter se posvetiti čemu drugemu. Toda ljudje, ki imajo resne težave s hazarderstvom, večinoma sploh ne marajo pokra, saj je ta igra zanje prepočasna. Zasvojeni z igrami na srečo običajno potrebujejo hiter odziv, s katerim lahko postrežejo denimo igralni avtomati ali black jack. Poker na drugi strani ljudi nauči ustaviti hazarderske navade, saj velik del igre temelji na razmišljanju in pričakovani vrednosti.

Zakaj lahko vidimo profesionalne igralce pokra, ne pa denimo profesionalnih igralcev rulete ali black jacka?

Razlog je zelo preprost. Če se za mizo usede osem igralcev pokra, bo po vsej verjetnosti zmagal najbolj inteligenten in izkušen med njimi. Pri ruleti ali black jacku je drugače, saj igraš proti igralnici, ki ti ponuja možnosti, pri katerih ne moreš zmagati. Vzemimo, da bi metala kovanec, pri čemer so možnosti 50 proti 50. Če bi vi vsakič stavili 100 dolarjev, jaz pa bi moral staviti 105 dolarjev, bi mi počasi, a zanesljivo pobrali ves denar. To je v grobem razlika med pokrom in igrami, ki jih ponujajo igralnice. Pri pokru namreč igralci dejansko plačujejo neke vrste najemnino za stol, igralnici pa je popolnoma vseeno, kdo med njimi bo zmagal. Zato je to igra človeka proti človeku in prav zaradi tega je v tej igri mogoče tudi zmagati.

Splošno prepričanje je, da moraš za poker imeti tudi poker obraz. Toda vi se ves čas pogovarjate s svojimi nasprotniki in ustvarjate razne smešne grimase.

To je večinoma le mit. Veliko ljudi pravi, da ne morejo igrati pokra, ker imajo slab poker obraz. Ampak veste kaj, to je precenjeno. Ključni pri pokru so razumevanje osnov, poznavanje psihologije in zmožnost oceniti, kako ljudje razmišljajo. Obstajajo posamezniki, ki znajo dobro prebrati druge in prepoznati izraze na njihovih obrazih, vendar večina te sposobnosti nima. Ko klepetam za mizo, je to ponavadi s posamezniki, ki me ne bodo znali prebrati, na ta način pa jih lahko preslepim in zmanipuliram. Kadar pa denimo igram s Philom Iveyjem (drugi najuspešnejši igralec pokra, op.p.), skoraj ne govorim in si poskušam nadeti svoj najboljši poker obraz.

Katere lastnosti so potrebne za dobrega igralca pokra?

Na prvem mestu je brez dvoma čustvena stabilnost. Lahko si zelo dober in nadarjen igralec, vendar je pogrom neizogiben, če ne znaš obvladati svojih čustev. Brez te sposobnosti si lahko šest dni zapored uspešen, sedmi dan pa vse izgubiš. Na drugem mestu bi izpostavil poznavanje ljudi, se pravi sposobnost, da se vživiš v njihove misli, da veš, kako premišljujejo in kaj jih motivira. Seveda je pomembno tudi osnovno znanje, vendar se je matematike in verjetnostnega računa še najlažje naučiti. To znanje lahko dobiš v knjigah, na raznih spletnih straneh ali z gledanjem pokra po televiziji.

Kakšna pa je razlika med dobrim igralcem, ki s pokrom služi denar, in povprečnim igralcem?

Tukaj nastopi psihološki del igre. Vsi igralci se lahko iz istih knjig naučijo istih stvari in vsi kar dobro razumejo osnove igre. Toda najboljši igralci znajo združiti čustveno stabilnost in talent za razumevanje številk ter za prepoznavanje trenutka, ko je treba spremeniti stil igre. Na koncu se vse zvede na to, kdo se zna vživeti v svoje nasprotnike, prebrati in razčleniti njihove misli in vse to izkoristiti v svoj prid.

Vaši turnirski zaslužki so letos presegli 14 milijonov dolarjev. Je igranje pokra še vedno vaš glavni vir prihodkov ali pa se je z raznimi promocijskimi dejavnostmi in knjigami, ki ste jih napisali, to spremenilo?

Trenutno več zaslužim s poslovno platjo pokra kot s samo igro. Sam ne bi imel nič proti, če ne bi imel nobenih sponzorskih pogodb in bi za preživetje samo igral poker. Verjetno bi v tem primeru celo več zaslužil, čeprav to pomeni veliko težaškega dela.

Kako pa je bilo na začetku?

Ko sem začel igrati, sem od ponedeljka do petka igral denarne igre (cash games), dvakrat ali trikrat na teden pa sem se udeležil turnirjev. Ko sem gradil svoj "bankroll", sem denarne igre jemal kot neke vrste stalni dohodek oziroma službo, na turnirjih pa sem imel možnost zadeti nekaj "home runov". Poleg tega sem užival v konkurenci, predvsem pa se mi je zdelo zabavno, da ima turnir svoj začetek in konec, ki ga pri denarnih igrah praktično ni.

Kaj je najbolj nenavadna stvar, ki se vam je zgodila v vaši karieri?

Ne vem, če je bila ravno najbolj nenavadna stvar, je bila pa vsekakor najbolj zanimiva. Čeprav sem le upal, da se mi bo posrečilo in bom med tistimi, ki bodo dobili denarno nagrado, mi je na koncu uspelo že v prvem poskusu osvojiti svetovno prvenstvo v pokru (World Series of Poker, ki ga v Las Vegasu vsako leto prirejajo že od leta 1970, op.p.) in tako postati najmlajši zmagovalec v zgodovini.

Kako lahko na turnirju ostanete zbrani dvanajst ur na dan štiri ali pet zaporednih dni? Ena večja napaka in vsega je konec.

Menim, da so mi pri tem veliko pomagale izkušnje. Ko sem bil mlajši, sem naredil veliko napak, ker nisem bil vseskozi skoncentriran. Z leti sem se naučil nadzorovati svoje možgane in telo. Če v prvih krogih turnirja potrebujem malo odmora, preprosto odklopim in prižgem avtopilota. Zdaj že nekako vem, kdaj se moram posvetiti 110-odstotno in kdaj je morda dovolj že 80 odstotkov.

Podobno je pri športnikih, ki v rednem delu sezone igrajo sicer dobro, toda v končnici prestavijo v tisto dodatno prestavo in tako iz sebe potegnejo še dodatne atome moči. Nekako tako tudi sam v zaključnih fazah turnirja prestavim v stanje hiperpozornosti. Nemogoče je, da bi možgane pet dni zapored naprezal 150-odstotno, zato je zelo pomembno, da si zastaviš določen tempo.

Kako se psihično pripravite na velik turnir?

Imam nekaj preprostih pravil, ki jih upoštevam. Noč pred turnirjem se poskušam izogibati ljudem in ostanem v hotelski sobi, razpakiram prtljago in se tako psihološko pripravim, da bom ostal nekaj dni. Pred turnirjem prav tako nikoli ne pijem alkohola, izogibam se tudi kofeinu in poskušam zbrati najmanj osem ur spanca. Morda si dan pred turnirjem tudi ogledam, kje bom naslednji dan igral in kako je organiziran sam postor.

Na turnirjih igralce pogosto vidimo s sončnimi očali in puloverji s kapucami, vas nikoli.

In nikoli me ne boste. Včasih bom morda v zgodnjih fazah turnirja poslušal glasbo, ampak če mene vprašate, bi morali sončna očala pri pokru preprosto prepovedati. Pri televizijskih prenosih že zdaj niso dovoljena. Če bi vsi nosili sončna očala, bili pokriti s kapucami in ne bi spregovorili niti besede, poker preprosto ne bi bil več zanimiv. Nekako ni zanimivo opazovati šest mrkih in pokritih ljudi za mizo. Del te igre je tudi možnost, da nekoga pogledaš v oči in zablefiraš, da si bodisi močen bodisi šibek. Kaj sledi, bomo nosili vesoljske obleke in maske? (smeh) To je igra ljudi. Če nočeš igrati v živo ali se bojiš, da boš izdal svoja čustva, pač igraj preko interneta.

Če so v preteklosti na velikih turnirjih zmagovali predvsem profesionalni igralci, danes ni več tako, saj zmagujejo predvsem neznani igralci.

Menim, da se je v zadnjih nekaj letih zelo spremenila sama definicija profesionalnega igralca pokra. Leta 2004, ko se je začel razcvet igre, je bila samo peščica igralcev, ki pa so jih vsi poznali. Danes je profesionalnih igralcev na tisoče. Če za katerega med njimi morda še nismo slišali, to še ne pomeni, da ni profesionalni igralec, kvečjemu lahko rečemo, da ni zelo znan. Velikih turnirjev se danes udeležuje tudi po osem tisoč igralcev, med temi je morda dvesto ali tristo znanih igralcev. Že zato je veliko več možnosti, da bo turnir osvojil kateri od 7700 neznanih igralcev. Toda še vedno vidimo nekaj velikih imen, ki se jim uspe prebiti do finalne mize. Prejkoslej bo kateri od znanih igralcev ponovno osvojil tudi svetovno prvenstvo v pokru.

Prijel se vas je sloves "prijaznega fanta" pokra. Ali izkoriščate to predstavo kot neke vrste taktiko zasede?

Veliko ljudi tako misli. Všeč mi je, kar počnem. Rad se pogovarjam z ljudmi, se zabavam in sem prijazen. Res je, da mi to pomaga, saj na ta način dobim dodatne informacije in sem tako tudi bolje pripravljen na igro. Ampak to je vendarle del moje osebnosti in ne nekaj, kar bi bilo zgolj igra.

Kako se je v zadnjih desetih letih spremenila konkurenca pri pokru?

Dejansko ni primerjave. V zadnjih treh letih je igranje pokra doseglo raven, kot je še nismo videli. Mladi igralci, ki uporabljajo razne programe za sledenje in se učijo preko izmenjave mnenj na raznih forumih in spletnih straneh, so postali veliko bolj sofisticirani. Če bi danes izbral peščico mladih igralcev in jih preselil deset let v preteklost, bi po mojem pometli s konkurenco.

Zakaj je postal poker zadnja leta tako popularen?

Predvsem zato, ker je postal resnično globalna igra. Ljudje vidijo igro po televiziji in si rečejo, da bi lahko tudi sami znali kaj takega. Menim, da gre razloge za rast popularnosti pripisati predvsem spletnemu pokru. Če si v starih časih hotel igrati poker, si se moral dejansko odpeljati do Las Vegasa, medtem ko je zdaj igra veliko bolj dostopna.

Kako pa je spletni poker spremenil igro?

Spletni poker je ustvaril popolnoma novo vrsto igralcev, ki prihajajo z vsega sveta in so naredili igro veliko bolj zanimivo. Ko sem v preteklosti igral na turnirjih in za mizo opazil nekaj neznanih igralcev, sem lahko z gotovostjo trdil, da niso ravno dobri ali izkušeni, če pa se danes usedem za mizo s sedmimi neznanimi igralci, je med njimi morda nekaj takih, ki so odigrali tudi dvajset milijonov iger več kot jaz in so lahko celo bolj izkušeni.

Kje opažate največje razlike med spletnim pokrom in pokrom v živo, ko so igralci fizično prisotni za mizo?

Ko igraš v živo, lahko opazuješ nasprotnika, ko stavi, kar je lahko za izkušenega igralca velika prednost. Ena od ključnih razlik je tudi pomanjkanje podatkov pri igrah v živo, saj za razliko od spletnega pokra nimaš na voljo množice statističnih podatkov, ki ti olajšajo razčlenitev igre nekega posameznika. Pri igrah v živo moraš zato dobiti občutek za igro, kot je to veljalo v starih časih.

Splošno prepričanje je, da se igralci, ki igrajo v živo, ne odrežejo najbolje pri spletnih igrah, medtem ko v nasprotni smeri to ne drži.

V bistvu je to nekako logično. Pri spletnem pokru je namreč ključnega pomena dobro poznavanje osnov in vzorcev stav. Igralec, navajen spletnih iger, pri igri v živo seveda ne bo znal tako dobro prepoznavati določenih izdajalskih znakov, vendar pa je lahko predvsem zaradi dobrega osnovnega znanja vseeno uspešen. Na drugi strani ni nujno, da moč igralcev, ki vrsto let igrajo v živo, prihaja iz dobrega poznavanja osnov. Možno je celo, da delajo veliko napak, vendar nato ob pogledu na nasprotnika ocenijo, da je bolje odvreči karte, in se tako izognejo pogubnim odločitvam. Na spletu se na to ne moreš zanašati in če igralec nima dobrih osnov, je prehod na spletne igre zelo težaven.

Zakaj promovirate spletni poker, če pa večinoma igrate v živo?

Zadnji dve leti igram nekoliko več po internetu, vendar je to deloma tudi posledica pomanjkanja časa. Še vedno se namreč udeležujem številnih turnirjev po svetu, zato denarnih iger skoraj ne igram več v živo, temveč predvsem po internetu. Včasih sem veliko igral v Bellagiu (ena najstarejših igralnic v Las Vegasu, op.p.), vendar so te igre praktično usahnile. Poleg tega denarja ne potrebujem več in me to ne motivira.

In kaj vas motivira?

Sem zelo tekmovalen, želim si zmagati in biti številka ena v vsem, kar počnem. Vsake toliko časa si ogledam sezname največjih zaslužkarjev v pokru ali sezname zmagovalcev svetovne turneje v pokru (WPT) in si začrtam nove cilje. Postavil sem si zelo visoke cilje in zdaj jih poskušam izpolniti. Marsikaterega sem že, vendar si moraš v življenju vedno postavljati nove izzive. Če pogledamo Michaela Jordana, ki je bil najbolj koristen igralec lige, osvojil pa je tudi številne prstane. In kaj je naredil? Odločil se je za nov izziv in začel igrati bejzbol. Ljudje so se mu smejali in mislili, da je nor, vendar je bilo to nekaj, kar si je želel narediti in videti, kako daleč lahko pride. Seveda je vedel, da nima veliko možnosti, vendar se je vseeno potrudil. Tudi sam pri pokru vedno najdem nove izzive. V zadnjem času je to zame spletni poker.

Od katerega igralca ste se največ naučili?

Pred kakimi petnajstimi leti, ko sem šele dobro začel igrati, sem skupaj s Philom Iveyjem, Johnom Juando in Allenom Cunninghamom (vsi trije so uvrščeni med deset najuspešnejših igralcev vseh časov, op.p.) potoval od turnirja do turnirja. O pokru smo se pogovarjali tudi pri večerji in to je bil kar dober možganski trust, ki nam je vsem pomagal pri izboljšanju igre. Vsak je imel seveda svoj stil igre. S Philom Iveyjem sva bila bolj agresivna in hazarderja, John Juanda je bil bolj razmišljajoč tip igralca, Allen Cunningham pa je nekako vedno vedel pravi odgovor. Tudi kadar sva se z Johnom prepirala, kako bi bilo najbolje odigrati v določeni situaciji, nama je Allen vedno znal razložiti pravi način.

Veliko znanih imen v pokru ima tudi svoje varovance, na katere prenašajo svoje znanje.

Tudi sam sem imel že kar nekaj varovancev. Ko sem še sodeloval s Full Contact Poker, smo imeli tekmovanje, na katerem sem zmagovalca za nagrado za osem mesecev vzel pod svoje mentorstvo. Zdaj vsi moji varovanci prihajajo s spletne strani Poker VT, kjer poučujem igralce. Nimam pa učenca, ki bi ga imel pod svojim okriljem od začetka do konca, ker potrebujem nekaj časa tudi zase.

Ste imeli tudi sami svojega mentorja oziroma učitelja?

Nikoli le enega, vedno jih je bilo več. Igre sem se naučil z opazovanjem drugih igralcev. Ko sem pri igri opazil, da nekdo zmaguje, sem poskušal razumeti, kaj počne in zakaj je to sploh uspešno, in potem to vključil v svojo igro.

Kaj bi svetovali ljudem, ki bi radi postali profesionalni igralci pokra?

Podobno kot pri vseh stvareh v življenju se morate tudi pri pokru izobraziti, če hočete igro vzeti zares. Ne bodite kot tisti, ki mislijo, da že vse vedo in se jim ni treba učiti iz izkušenj drugih, ki so se s tem ukvarjali pred njimi. Poiščite si kako spletno stran, kjer se boste naučili igre in osnov, za debatiranje pa lahko izberete katerega od številnih spletnih forumov. Predvsem pa začnite na zelo nizkih nivojih in gradite na čustveni stabilnosti, brez katere v tej igri nihče ne more uspeti.

Kdo je po vaših ocenah trenutno najboljši igralec pokra?

Mislim, da je odgovor očiten. V življenju sem igral z zelo veliko igralci, toda glede na vsesplošne veščine in sposobnosti je to brez dvoma Phil Ivey. Že nekaj časa je kralj gore in dokler ga nekdo ne sklati z vrha, bo tudi ostal številka ena.

Morda opažate, da so igralci iz posameznih držav na nekoliko višjem nivoju?

Pred razcvetom pokra bi gotovo izpostavil Vietnam, ki ima velik delež zelo močnih igralcev. Toda to se spreminja. Zadnji izbruh pokra prihaja iz Rusije, kjer se za igro odloča tudi čedalje več šahovskih mojstrov. Ruse na splošno zelo zanimajo igre, pri katerih je pomembna sposobnost igralca, z rastjo popularnosti pokra v Rusiji pa se povečuje tudi število zelo dobrih igralcev.

Je mogoče težje igrati proti ženskam?

Brez dvoma. Tako v življenju kot v pokru. Ženske je veliko težje prebrati, hkrati pa sem imel vedno občutek, da znajo dobro prepoznati moje misli.

Nekdo je nekoč poker označil za najbolj realistično disciplino, pri čemer je meril na to, da pri pokru ni prostora za praznoverje. Ali imate kakšno čudaško vraževerje?

Trudim se, da jih ne bi imel, saj to vsekakor ni zdravo. Toda včasih si ne morem pomagati. Kadarkoli imam v žepu bankovec za 50 dolarjev, me spreleti občutek nesreče in zdi se mi, da imam ravno takrat najhujše serije velikih porazov. Če denimo plačam pijačo in mi natakarica vrne 50-dolarski bankovec, jo vedno prosim, če mi lahko bankovec zamenja v manjše.