Znajde se v trenutku obupa, ker se ji je podrla hiša, zato se miška Sapra odloči poiskati srečo. Vse skupaj se odvija kot v kakšnem Almodovarjevem filmu, ko v težkem trenutku pomoč ponudi najboljša prijateljica, katere nasvet se zdi v trenutku krize odveč, dodaja režiser Sapramišje sreče Robert Waltl, umetniški vodja Mini teatra, in pri tem parafrazira Johna Lennona, da je »življenje tisto, kar se ti zgodi, medtem ko si zaposlen z delanjem drugih načrtov«.

Konec januarja ste v Mini teatru premierno uprizorili Sapramišjo srečo. Kako se je porodila ideja za to, da tokrat na odrske deske postavite nadaljevanje ene največjih uspešnic Svetlane Makarovič, zgodbo o Sapramiški?
S Svetlano se poznava skorajda od začetka mojega poklicnega ukvarjanja z gledališčem. Igral sem njenega škrata Gala v Lutkovnem gledališču, v Mladinskem gledališču sem režiral njeno Pekarno Mišmaš, lani pa sva s Svetlano v Mini teatru pripravila celovečerno scensko branje Mrtvec pride po ljubico, ampak Sapramiška je gotovo vrhunec najinega sodelovanja. Nekoč sem že rekel, da bi, če bi Slovenci kdaj delali nekakšen imaginarni muzej resničnih oseb in likov, Sapramiška v njem našla pomembno mesto. Ona je tako kot žabec iz Muppeta, francoski Asterix ali hrvaški Profesor Baltazar zaznamovala otroštvo mnogih od nas. Enostavno obstajajo junaki, ki so vnaprej določeni, da se vpišejo v intimni in kolektivni spomin. Zato se mi zdi, da je Svetlanina gesta, da nadaljevanje Sapramiške zaupa prav Mini teatru, krona naših prizadevanj, da smo pravo kreativno gledališče za otroke.

Zgodba o Sapramiški je bila doslej več ali manj uprizorjena z lutkami, sedaj pa nastopajo personificirane živali, koreografijo spremlja glasba, paša za oči so tudi barviti kostumi. Zakaj ste se odločili za takšno uprizoritev?
V nasprotju z junaki, ki sem jih omenil malo prej in ki pripadajo žanru animiranega filma ali stripa, je Sapramiška literarna junakinja. Ona v naši domišljiji nima določenega videza, ampak jo doživljamo na svoj način. V moji predstavi jo igra fantastično razigrana pevka Vesna Zornik, animacijo za predstavo je pripravil tandem son:DA, kostume pa Ana Savić Gecan. Sapramiško sem želel posodobiti tudi v vizualnem aspektu.

Sapramišja sreča predstavlja nadaljevanje Sapramiške. Na kakšen način – glede na to, da miška Sapra v prvi zgodbi na koncu ugotovi, da je najsrečnejša miš na svet, v Mišji sreči pa je na začetku, nasprotno, precej pesimistična?
Sapramiška je srečna tudi na začetku naše predstave, divji veter jo dela razigrano in veselo. Medtem ko se žaba, zajec in druge živali pripravljajo, da bi ubranile svoje domove pred neurjem, pa Sapramiška na otroški način uživa v viharju. Nesreča se začne, ko spozna, da se ji je podrla hiška zaradi lastne neskrbi. V tem trenutku se prepusti obupu, ampak na pomoč ji prihajajo prijatelji.

Če Sapramiška išče v prvi zgodbi nekoga, ki bi namesto nje pregriznil lešnik, pa se tokrat znajde v nekoliko bolj eksistencialni krizi – išče namreč srečo. Kje, menite, tiči vzrok za njen pesimizem?
V iskanje sreče Sapramiška ne gre sama. Zdi se, kot da bi Sapramiška, če ne bi bilo žabice Regice, obupala. Kot v kakšnem Almodovarjevem filmu, v težkem trenutku ji pomoč ponudi najboljša prijateljica (igra jo izvrstna Violeta Tomič), katere nasvet se zdi v trenutku krize odveč. Ampak ko ga Sapramiška sprejme in se napoti iskat srečo, je že napravila največji del posla. Iztrgati se iz obupa, letargije, se pomakniti pomeni že biti na poti rešitve. Scena, ko se Sapramiška celo malo norčuje iz prijateljičine modrosti, mi je najljubša. Inteligentna, ostra, tipična Svetlana.

Ne nazadnje miška Sapra vseeno ugotovi, »kakšna sreča je, da ima srečo«. Kje najde srečo?
Sapramiška najde srečo v samem iskanju sreče. John Lennon je čudovito prepeval, da je »življenje tisto, kar se ti zgodi, medtem ko si zaposlen z delanjem drugih načrtov«. Sapramiška sprejema nasvet, da ne sme sedeti prekrižanih rok in obupavati, ampak da je treba za svojo srečo na pot v svet. In tako kot v Lennonovi pesmi se sreča takrat že začenja dogajati. Sreča Sapramiške pa je tudi v njenem prijateljstvu z zajcem (Tadej Pišek), Veverico (Svetlana Makarovič) in Šojo (Ljerko Belak).

Se sporočilo pravljice skriva v tem, da moramo biti srečni, ker imamo prijatelje, in da jih moramo ceniti?
Eno najlepših sporočil predstave prihaja iz lika in odnosa žabe Regice. V današnjem svetu bi se, če bi bili na mestu Regice, takoj razjezili, ko bi videli, kako nas Sapramiška noče poslušati in da iz nas celo brije norce. Regica je staromodna, veliko brblja, ponavlja iste zgodbe, ampak je tudi čudovita prijateljica. Sporočilo je, da se (jo) moramo naučiti sprejemati v njeni drugačnosti in je zaradi tega ne smemo zasmehovati.

Smo danes res vsak svoje sreče kovač?
Mislim, da res. Izbira prijateljev, ki nas lahko pripeljejo do sreče, je naš lasten izbor.

Zdi se, da lahko v pravljici o Sapramiški prepoznamo situacije iz resničnega sveta, ki jih lahko razumejo predvsem odrasli. Komu vse je predstava namenjena?
Predstava je najprej namenjena otrokom, najmlajšim. Svetlana je maginja, katere poezija čarobno deluje ne glede na starost. Kot režiser in igralec sem sodeloval v več kot 100 predstavah za otroke in takoj lahko prepoznam to čarobno srce, ki se skriva v tajni škatlici teksta. Imajo ga Andersen, Wilde, Ivana Brlić Mažuranić, Puškin. Svetlana je v tej posvečeni skupini, katere besede imajo magično moč med otroki in odraslimi.

Mlajši uživajo v sami predstavi, odrasli v sporočilu, ki je ovito v svet pravljice. Kakšni so odzivi starejšega občinstva?
Starši otrok, ki prihajajo v Mini teater, so odraščali ob Svetlanini junakinji. Zdi se mi, da so enako radovedni kot njihovi otroci. Morda celo še bolj nestrpni, da bi izvedeli, kaj se s Sapramiško dogaja v novi dogodivščini, saj jo enostavno poznajo že dalj časa.

V čem se skriva tolikšna moč pravljic, da dajo odraslim misliti o stvareh, ki jih sicer v vsakdanjem življenju zgolj oplazijo?
Pravljica ima čudežno formulo. Je prvi izraz ljudskega duha, srečujemo jo v vseh znanih kulturah. Pravljica nas vodi v svet domišljije, pripoveduje nam, da kot v snu obstaja še eno paralelno življenje poleg našega, da lahko v njega vstopimo, kadar koli si to zaželimo. Carollova Alica je inkarnacija takšnega hrepenenja. Po drugi strani pa ima vsaka pravljica moralni poduk, ki poenostavljeno pravi, kako je ob vseh mogočih življenjskih preprekah mogoče priti do rešitve. Rekel bi, da je njihova moč enakovredna učinku psiholoških priročnikov, ki popularizirajo samopomoč, s tem, da se srž pravljice nahaja v eni rešitvi, že v razumevanju, da moramo razumeti, kaj se nam vse v življenju ponuja.

Če bi lahko, katere lastnosti iz pravljičnega sveta bi projicirali v realni svet?
Ne obstaja neposreden transfer sporočila iz pravljičnega sveta v realnega. Pravljica nas uči, da ne obstajajo neke gotove rešitve, ampak razumevanje sveta v njegovi kompleksnosti. Sapramiška ne popravlja tramov svoje kočice pravočasno in zato se kočica zruši. Zakaj je tako neodgovorna? Regica stokrat ponavlja iste modrosti svoje praprababice. Zakaj? Sapramiško pošlje h Kovaču, ker je to slišala od nje. Za človeško obnašanje pogosto ne najdemo smiselnega odgovora. Moramo se naučiti razumeti in imeti radi življenje v vsej njegovi zamršenosti.