Marjana Vončina

"S cepljenjem tvegamo, da bomo zdravje, čeprav v majhnem odstotku tveganja, spremenili v bolezen," je v februarski številki revije Isis, glasila Zdravniške zbornice Slovenije, skoraj bogokletno zapisal mariborski zdravnik, mag. Miloš Židanik, specialist psihiater, ko je ugovarjal nekaterim navedbam, objavljenim v prejšnji številki revije. Ni presenetljivo, da dvomi v "svetost" večne resnice, ki velja za preventivno cepljenje, da je varno, učinkovito in da so tveganja, ki jih prinaša, bistveno manjša v primerjavi z morebitnimi posledicami bolezni; val oporečnikov se širi po vsem svetu. Presenetljivo pa je, da je to storil na tako odkrit način in pred kolegi, ki svoje mnenje večinoma obdržijo zase in zasebno. Mag. Židanik je sicer oče treh otrok in zaposlen v psihiatrični ambulanti zdravstvenega zavoda Vaše zdravje v Mariboru.

Kaj vas je spodbudilo, da ste tako kritično dregnili v cepljenje, ki velja za enega od temeljev slovenskega javnega zdravstva, tako rekoč njegovo svetinjo? Ne tvegate, da vam bodo rekli izdajalec ali vsaj poredni deček slovenskega zdravstva?

"Sam v cepljenju ne vidim svetinje, še manj temelja slovenskega zdravstva, ampak le enega od zdravstvenih ukrepov. V osnovi gre za nekaj drugega, za moj odnos do medicine. Problem medicine, kot ga vidim sam, je v tem, da v iskreni želji, da bi bolnike čim bolj zaščitila pred slabo prakso, postavlja okostenele okvire svojega delovanja. Študentov medicine ne spodbujajo k razmišljanju, ampak ponavljanju naučenih diagnostičnih in terapevtskih smernic: tako - kar je mimo dogovorjenega, je za bolnike slabo. Dodaten pritisk za to sta pravo in sodna praksa: v luči vedno pogostejših odškodninskih tožb proti zdravnikom je edini način, kako brez izgubljenih tožb priti do pokojnine, da se vsak zdravnik drži teh smernic kot pijan plota. To je bolj varno samo zanj in celotno medicino, saj smo ljudje nagnjeni k posploševanju: če je en sodnik podkupljiv, je podkupljivo vse sodstvo, če je en zdravnik naredil napako, jo delajo vsi. Ker zdravnik v tej svoji drži črpa znanje samo znotraj dovoljenega območja, bolnik pa dobi informacije tudi drugje, to nehote povzroči težave v njuni komunikaciji in vodi do različnih pričakovanj, katera diagnostična in terapevtska pot bi bila zanj najboljša. Če sem konkreten: v mojo ambulanto je prišla gospa, ki so ji zdravniki priporočili zelo bolečo in za celotno telo zelo naporno zdravljenje. Pozanimala se je na spletu in priporočeno zdravljenje odklonila, zaprosila pa za drugačno, manj boleče in intenzivno. Zdravniki so njeno prošnjo odklonili: tako, kot rečemo mi, ali nič. Poslali so jo k psihiatru, predvidevam da zato, da bi jo prepričal, naj sprejme priporočeno terapijo. To se mi zdi nesprejemljivo. Sebe vidim v vlogi nekakšnega posvetovalnega organa, ki lahko nekaj priporoča, tisti, ki išče odgovore na svoja vprašanja, pa naj se odloči, saj gre navsezadnje za njegovo življenje. Druga zadeva, ki se mi zdi zelo pomembna, je dejstvo, da je medicina stara približno pet let. To je dopustna meja za starost strokovnih člankov, ki služijo kot vir teoretičnega znanja, saj je tisto, kar je veljalo za doktrino pred desetimi leti, danes spremenjeno zaradi novih spoznanj. Kar je dobro, težava je le v tem, da se sproti izgublja zgodovinski spomin. Zato lahko nekdo napiše, da je bilo cepljenje vedno varno, ker zanj strokovni članki z nekoliko starejšim datumom ne obstajajo več. Poleg tega je veliko znanstvenikov, ki v podatkovnih bazah iščejo samo tisto, kar potrjuje njihove teze. In potem je tako, da kdor išče, ta najde. Še vedno je namreč veliko zdravnikov, ki so prepričani, da je cepljenje varno, in tako bo vedno dovolj tudi člankov za citiranje."

Dvom v vse institucije

Kaj je povzročilo tako silovit preobrat v razmišljanju javnosti, da ne zaupa niti farmacevtskim družbam, ki proizvajajo cepivo, niti zdravnikom, ki z njim cepijo? Pustiva teorije zarote in podobne skrajnosti, kakršne so na primer spremljale cepivo proti novi gripi, ostaniva v bolj umirjenih okvirih: zakaj dvom celo v Svetovno zdravstveno organizacijo, SZO, ki naj bi bila kot angel varuh človeštva v skrbi za zdravje?

"Sam bi zadevo zastavil širše. Ob prestopu iz socializma v demokracijo smo dobili pravico do razmišljanja in dvoma v institucije. Pojavil se je dvom v vse institucije, ne le v medicino: dvom v politiko, dvom v sodstvo, dvom tudi v novinarstvo. Vse to je povezano. Zato vlada ne podpira in ne želi dvoma v medicino in farmacijo, ker bi z dovoljenjem do dvoma v institucije, ki so pod njenim nadzorstvom, dovolila dvom tudi vanjo. Zato nismo priča argumentom, ampak poskusom vsiljevanja občutkov krivde in sramu: kaj mislite, da mi ne želimo dobro ljudem? Zato tudi prihaja do absurdov, da uslužbenka urada za kemikalije pri ministrstvu za zdravje na predavanju laični javnosti prosi za pomoč, da bo dosegla prepoved uporabe rakotvornega umetnega sladila aspartam, ker je ministrstvo zaradi premočnih lobijev brez moči. To pomeni, da tisti, ki imajo v rokah vse vzvode moči in so preko nadzornih mehanizmov odgovorni za naše zdravje, odgovornost prelagajo v naše roke. Prisiljeni smo, da jo sprejmemo, ker nam vse te zgodbe sporočajo, da institucijam ne gre absolutno zaupati. Da nam morda res praviloma želijo dobro, da pa imajo včasih zvezane roke zaradi lobijev. Tu ne gre za teorijo zarote, tu gre preprosto za denar. Kdo ga ima največ? Če izvzamemo računalniška podjetja, farmacevtska industrija. Mislite, da je v interesu farmacevtske industrije, ki proizvaja cepiva, dokaz, da cepiva povzročajo več škode kot koristi?"

So odgovori o stranskih učinkih cepljenja, ki jih dobijo starši, zadovoljivi in dovolj pošteni?

"Ne bi posploševal. V Sloveniji je veliko pediatrov. Vem, da nekateri hodijo na predavanja organizacije Svood, ki zelo poglobljeno, na osnovi medicinske strokovne literature, ozavešča javnost glede možne škodljivosti cepljenja. Ti zmorejo sestopiti s položaja avtoritet, ki zagotavljajo absolutno varnost cepljenja, in staršem podati celovito informacijo. Nekateri se umaknejo, ko začutijo nasprotovanje, in na starše ne pritiskajo več. Slišal pa sem tudi za kolege, ki postanejo glasni in krivijo starše, ali želijo, da bi njihovi otroci umrli, in jim očitajo, da so slabi starši, ker ne skrbijo za dobrobit svojih otrok. So pa tudi pediatri, ki starše, ki ne želijo cepiti svojih otrok, prijavijo sodni veji oblasti, ker je cepljenje pri nas še vedno obvezno."

Za vse starše je najtežje vprašanje, kaj naj naredijo. Naj slepo sledijo zahtevam po cepljenju, ki je za nekatere otroške bolezni obvezno, ali ugovorom, ki jih je vse več? Kako bi se v takih dilemah odločili vi?

"Kot zdravnik ali starš? Še dobro, da kot zdravnik te dileme nimam, ker mi ni treba cepiti. Vsak se mora sam odločiti. Res pa je, da si je vsak dolžan priskrbeti informacije, ker ne more pričakovati, da bo vse dobil na enem koncu in na zlatem pladnju. Tako kot ne more pričakovati, kot sem že omenil, da bo sadni jogurt z nizko vsebnostjo maščob zdrav, ko ga kupi v Mercatorju, češ, saj so pri nas zadostni nadzorni mehanizmi, ki bodo preprečili, da bi se v njem znašle strupene sestavine, kot je aspartam. Mimogrede - že nekajkrat sem za darilo od predstavnikov farmacevtskih družb dobil škatlico z bomboni, v katerih je bil aspartam. Simbolično, prav res."

Kako nastane dogma

Če je možnih toliko stranskih učinkov cepljenja, kot je slišati in kot jih navaja tudi strokovna literatura, je nerazumljivo, zakaj zdravniki niso bolj previdni ali vsaj spoštljivi do tistega zlatega pravila, ki pravi, da je prva naloga zdravnika, da ne škodi.

"Vsak študent medicine mora pred diplomo opraviti izpit iz mikrobiologije z imunologijo. Kolikor se spomnim, se tam nismo učili o številnih in resnih stranskih učinkih cepljenja, ampak da je cepljenje varno in učinkovito in da je njegova zasluga, da nalezljive bolezni obvladujemo. Ko se nekaj dovolj dolgo ponavlja, postane dogma. Tako kot v Rimskokatoliški cerkvi. Tudi če je vsakomur jasno, da papež ni nezmotljiv, ne boste našli duhovnika, ki bo šel o tem prepričevat papeža. Druga plat te zgodbe je, da se o dogmah ne razmišlja, ker je tako bolj preprosto. Na voljo imamo vse preveč informacij, zato izbiramo, s katerimi se bomo ukvarjali in s katerimi ne. Ko kakšno dogmo uspešno pospravimo v predal, jo tam pustimo, da se lahko ukvarjamo z drugimi, za nas pomembnejšimi vsebinami. Medicina strahotno hitro napreduje v količini znanja, kar je na nekaterih področjih že težko obvladljivo. Pediatrija je ena najbolj obsežnih specializacij in poglavje o cepljenju ni najpomembnejše. Tako in tako je obvezno in glede na uradno doktrino varno ter učinkovito. Zakaj bi se z njim sploh ukvarjali, če je toliko drugih pomembnih in za zdravje otrok nujnejših znanj, ki zahtevajo poglobljen sprotni študij?"

Nobena skrivnost ni, da so pralni praški in še marsikaj drugega pod isto blagovno znamko narejeni za zahodnoevropski trg, v drugačni inačici pa recimo za Balkan. Koliko je utemeljen sum, da so nekatera cepiva narejena za ameriški trg, druga za evropski, tretja pa - recimo - za Balkan?

"No, to so povedali pri poročilih na Sloveniji 1. Ko so se pri nekaterih ljudeh, mislim, da v Kanadi, pojavili hudi stranski učinki cepljenja, so rekli, da serija cepiva ni bila ista kot za evropski trg. Spomnim se, da so pred leti nekateri hodili po cepivo proti gripi v Avstrijo, ker je manj peklo, ko so ga vbrizgali v mišico."

Kakšne pomisleke in ugovore imate vi v zvezi z obveznim cepljenjem?

"Mislim, da je obvezno cepljenje nedemokratičen in diktatorski ukrep države. Ko govorimo o obveznem cepljenju otrok, moramo vedeti kar nekaj stvari: kot prvo, da je otrokov imunski sistem takoj po rojstvu povsem nezrel in je že zato po mojem mnenju dobro zavlačevati s cepljenjem vsaj do prvega leta starosti. Kot drugo: običajno mesto srečanja imunskega sistema z različnimi povzročitelji bolezni so nos, žrelo, dihala in prebavila. Na tej frontni črti je imunski sistem najbolj pripravljen na vdore. S cepljenjem vbrizgamo telesu tuje snovi mimo te frontne linije neposredno v telo. In to ne le dele ali omrtvičenega povzročitelja bolezni, proti kateri cepimo, ampak še kup kemikalij, ki so jih uporabili v proizvodnem postopku, in dele živalskih tkiv, kjer so virusi rasli, vendar jih v postopku čiščenja cepiva niso uspeli izločiti iz cepiva. Zakaj je toliko otrok alergičnih na mleko? Zato, ker s cepivi dobimo v telo tudi goveje celice? Ne vem. Vem le, da farmacevtska industrija ne bo financirala raziskave, ki bi lahko ta dva fenomena povezala med seboj. Tako raziskavo bi morala financirati država. Če je to v njenem interesu, prav tako ne vem. Spominjam pa na omenjeno izjavo predstavnice ministrstva za zdravje o nemoči pred lobiji. Naslednji ugovor proti cepljenju prihaja iz sveta statistike: vse otroške nalezljive bolezni so bile v strmem upadu že desetletja pred uvedbo cepljenja. Največji vpliv na upad teh bolezni je imela izgradnja kanalizacije v mestih. Še eden: ozaveščanje glede higiene. Danes potekajo te bolezni blago in so praviloma nenevarne za otroka. V redkih primerih, ko pride do zapletov, medicina praviloma lahko pomaga. Če bi bilo cepljenje res tako učinkovito, teh bolezni sploh ne bi bilo več, ker povzročitelji za svoje razmnoževanje praviloma potrebujejo prenašalce, kar pomeni ljudi. Če so vsi imuni, zanje ni več prostora za preživetje. Vemo pa, da so otroške bolezni še vedno prisotne in da obolevajo tudi otroci, ki so že bili cepljeni. Obolevajo tudi odrasli, ki so bili cepljeni v otroštvu, potek otroške bolezni pa je pri njih še posebej težak. Najboljši primer je tuberkuloza. Leta dolgo smo cepili in delali tuberkulinske teste, tuberkuloza pa je v Sloveniji še vedno prisotna in tam, kjer je revščina, kjer so vlažna stanovanja in alkoholizem, celo v porastu. Prepričan sem, da imata na pojav tuberkuloze več vpliva revščina in alkohol kot cepljenje. Ker se je izkazalo za nesmiselno, so pred leti cepljenje proti tuberkulozi ustavili. Ne razumem pa, zakaj še vedno vztrajajo pri drugih."

Ves čas se spreminjamo

Po verodostojnih podatkih je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja cepljenje proti hepatitisu B v Franciji spremljala močna promocijska kampanja. Cepilo se je več kot dvajset milijonov oseb, v glavnem mladih. Opisi posameznikov, ki so po cepljenju zboleli za multiplo sklerozo in druge avtoimunske bolezni, so omajali zaupanje ljudi, čeprav so poskušali dokazati, da cepljenje ni bilo vzrok nastanka multiple skleroze. Po drugi strani je raziskava med 600 britanskimi zdravniki razkrila, da jih je polovica zavrnila cepljenje proti hepatitisu B. Kot razlog so navedli, da ne zaupajo cepivom in da cepljenje nima nobenih dokazanih koristi. Nekaj takega dvoma je bilo pri nas v zvezi s cepljenjem proti novi gripi, čeprav ga je spremljala močna propaganda. Komu lahko široka javnost zaupa?

"Bojim se, da smo v položaju, ko država od nas zahteva, da mora vsak od nas biti pravnik, zdravnik, kemik in kmet v isti osebi, če bo hotel živeti zdravo, odgovorno in varno. V praksi to pomeni, da bomo nekaterim zdravnikom, ki jih poznamo, bolj zaupali, drugim manj, tretjim pa sploh ne. In ker se ljudje spreminjamo, je to dinamičen proces: nekomu, ki smo mu zaupali včeraj, jutri morda ne bomo več. Ves čas se spreminjamo in učimo tudi sami. Odgovornosti zase ne moremo vrniti nikomur več."

Nekatere navedbe oporečnikov cepljenja so srhljive. Tudi izjava, ki naj bi jo dali v podpis ameriškim zdravnikom starši, ki svojih otrok ne pustijo cepiti, je na nekaterih mestih strašljiva. Recimo, da cepivo vsebuje dele živalskih tkiv - prašičje in konjske krvi, zajčjih možganov, pasjih in opičjih ledvic, govejega in fetalnega govejega seruma, opičji virus SV 40… Ali ni to malo preveč? Je avtorje te izjave kdo tožil?

"Ne razumem, zakaj bi te ljudi kdo tožil, če gre za sestavine, ki so v cepivih prisotne in so jih v njih dokazali. Ne vse te sestavine v vseh cepivih, vendar je v vseh cepivih še vedno kaj zraven, kar farmacevtski industriji ni uspelo izločiti. Kako pa mislite, da se virusi razmnožujejo? Saj ne rastejo v destilirani vodi! Za razmnoževanje potrebujejo živ organizem. Ko se iz vseh tkiv naredi kaša, tudi ne morejo ukazati, da lahko ostanejo samo virusi, ki jih potrebujejo, drugi pa ven - ali bomo streljali…"

Kaj bi se po vašem mnenju zgodilo, če cepljenje proti nekaterim boleznim ne bi bilo obvezno in bi starši sami odločali o tem, ali bo njihov otrok cepljen ali ne, tako kot je to urejeno v večini zahodnih držav? Ali ne bi to prineslo tveganja vrnitve bolezni, ki so že izkoreninjene?

"Nobena od teh bolezni še ni izkoreninjena in če kdaj bo, sem prepričan, da se to ne bo zgodilo zaradi cepljenja, ampak zaradi splošnega blagostanja in izkoreninjenja revščine. V tem primeru ni podhranjenosti, ni oslabljenega imunskega sistema in če otrok zboli, je dovolj močan, da z boleznijo opravi v blagi obliki. Poleg tega imajo starši, ki ne živijo v revščini, možnost, da ustrezno prehranjujejo svoje otroke z biološko pridelano hrano, ki njihovo telo krepi. Za to pa je potrebno izobraževanje in aktivnost vsakega posameznika - in ne slepo zaupanje v državo."