Ne vem sicer, kako to, da se jim je zadeva na tak način priskutila prav zdaj in ne recimo že kdaj prej, saj tak način ocenjevanja traja dolgo, vendar to niti ni važno. Morda gre pač za take čase, da se ljudje sprašujemo o nepravilnostih in nelogičnostih, ki so dolgo veljale za sprejemljive in samoumevne, a so ves ta čas vendarle čakale na to, da jih nekdo izpostavi takšne, kot so. Torej vprašljive.

Kot je znano, skakalec nabira točke na račun daljave, ki jo doseže, in na račun točk, ki mu jih sodniki dodelijo glede na pravilnost njegovega skoka. Ocenjujejo nekaj faz skoka. Odriv z mize in izvedbo leta, let, doskok in vožnja v iztek. Točke se odbijajo za razne lepotne momente, kot so "nesimetrična drža smučk", "prekrižani repi smuči", opletanje z rokami, lepotnost doskoka in verjetno še kaj. Te ocene so nekaj samoumevnega, vsaj dolgo časa so veljale za takšne, čeprav so v resnici precej kontradiktorne. Dejansko komplicirajo disciplino, ki ima vse predpostavke, da bi bila enostavna ter zlahka merljiva, če bi veljale zgolj daljave. Da zmaga tisti, ki pač najdlje skoči. Kot v skoku v daljino, kjer prav tako nihče ne ocenjuje stila. Ta potreba po ohranjanju lepotnostnega momenta skokov je v bistvu smešna. Kajti če že govorimo o skokih, potem je njihov glavni motiv daljava, torej dolgost skoka, če je tako, pa je najpravilnejši skok lahko samo tisti, ki je najdaljši. In kar koli je skakalec v zraku naredil zato, da ga je poneslo najdlje, je lahko oklicano zgolj kot pravilna reakcija, ki je k temu pripomogla in bi morala isti hip, ko je bila izvedena, že tudi avtomatično preiti v učbenik oziroma pravilnik. Kot je pravilna poteza v nogometu tista, katere posledica je gol. Ne glede na stil ali zvijanje v kazenskem prostoru, kakršno obvlada Pippo Inzaghi.

Ne vem, na čem temelji ta skakalska zavezanost k stilu. Morda se zavedajo, da bi brez nje izgubili dobršen del moči oziroma kontrole nad dogajanjem. Morda gospodje preveč resno mislijo, da so v rangu ptic in so obremenjeni z idealiziranim letom ptice, kateremu bi moral biti skok skakalca karseda podoben. Zgolj sklepam, kajti sumim, da vse to temelji na nečem precej neracionalnem. V nekem mitu ali fetišu. Zavezanosti fetišu nordijskega telemarkizma, če že ne kar nekega stajliš viteštva ali kakšne takšne romanticistične mentalne šare?