Trobec-Bučanova je na to ministrsko mesto stopila že kot tretja po vrsti v aktualni vladi. Prva, Zlata Ploštajner, je odstopila zaradi zdravstvenih razlogov, njen naslednik Henrik Gjerkeš iz moralnih. Če so Ploštajnerjevi vsi priznavali kompetentnost pri poznavanju področja in je bil Gjerkeš strojnik, ki pa se je izjemno hitro učil, je Trobec-Bučanova po letu dni na mestu državne sekretarke in slabem mesecu dni ministrovanja še vedno precejšnja neznanka. Gre za pravnico, ki je deset let delala kot odvetnica, nato desetletje še kot notarka. Kasneje je sodelovala pri pripravi notarske zakonodaje v okviru ministrstva za pravosodje in med drugim vodila center za izobraževanje v pravosodju. Devet mesecev je bila zaposlena tudi na okoljskem ministrstvu, na službo vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko pa je prišla s politično podporo upokojenske stranke DeSUS.

Resnicoljubnost in odkritost

Kot pravi sama, se je v DeSUS včlanila, ker je v delovanju te stranke prepoznala resnicoljubnost in odkritost. Všeč ji je menda bilo, da niso spreminjali svojih stališč, ampak so jih zagovarjali do konca. In po pripovedovanju nekaterih njenih sodelavcev je taka tudi sama. Absolutno prepričana v svoj prav in zelo vztrajna pri uveljavljanju svojih stališč. To se je videlo tudi na njenem prvem srečanju z župani slovenskih občin, ki so nanjo zlili vso slabo voljo, ki se jim je nabrala zaradi krize pa zakona o integriteti, prihajajoči uzakonitvi nezdružljivosti županske in poslanske funkcije in podobno. V razpravi se ni pustila kaj dosti premakniti in župane je celo okarala, naj vendarle razmišljajo, kaj je dobro za Slovenijo, in ne, kaj je dobro za posameznike.

A je vseeno mogoče reči, da je bila poteza s pokrajinami precej neposrečena. Da član vlade pride v javnost z idejo, ki razburka javno mnenje, še preden bi jo uskladil s koalicijo ali vsaj predsednikom vlade, smo v tem mandatu bolj vajeni pri nekem drugem ministru, za katerega je premier Borut Pahor nekoč dejal, da bolje dela, kot govori. Pokrajine so vendarle postale vprašanje političnega prestiža, ko ni več pomembno, koliko jih bo, ampak kateri politični opciji jih (ne) bo uspelo ustanoviti. Da o strokovnjakih, ki jih je ta vlada povabila k sodelovanju in se zdaj počutijo popolnoma povožene, sploh ne govorimo. In vsa ta politika in stroka znata ministrici razbliniti njeno prepričanje, da so politika ljudje in se da z ljudmi doseči dogovor, če so argumenti pravi. Še posebej, ker je bila vsaj v medijih precej šibka s konkretnimi argumenti, saj predloga, razen tega, da temelji na modelu škofij, pravzaprav ni znala utemeljiti. Iz njenih dosedanjih nastopov se namreč kaže, da je predvsem v javnem nastopanju precej šibka. V zasebnih pogovorih je veliko bolj samozavestna, ko se prižgejo kamere in mikrofoni, pa kot da zbledi ženska, ki zna (tako pravi sama, pa tudi tisti, ki jo poznajo) kdaj tudi z roko udariti po mizi.

Duša Trobec Bučan sicer zase ne more reči, da nima političnih izkušenj. Kot je znano, je bila članica treh političnih strank. Leta 1992 je na listi Narodnih demokratov celo kandidirala kot poslanka in bila v svojem volilnem okraju precej uspešna. Če bi takrat stranka dosegla parlamentarni prag, bi Trobec-Bučanova zagotovo sedela v poslanskih klopeh. Leta 2006 je za kakšno leto in pol vstopila v SDS in ravno zaradi te njene politične preteklosti so imeli menda v vladnih krogih pomisleke pri njenem imenovanju za Gjerkeševo državno sekretarko. A je bila takrat prva izbira vodstva stranke DeSUS in Gjerkeš je to izbiro sprejel. Tudi zaradi dejstva, da je vladna služba takrat potrebovala strokovnjaka, ki bo določene stvari reševal tudi s formalnopravno vidika. In to je kot drugi človek vladne službe leto dni Trobec-Bučanova tudi počela.

V DeSUS je vstopila leta 2009, za stranke pa se je odločala tudi zaradi znanstva z ljudmi, ki so bili njihovi člani. Nenazadnje tudi s Karlom Erjavcem, ki ga pozna še iz gimnazijskih let. Če v SDS ni bila aktivna članica stranke, pa je danes predsednica občinskega odbora DeSUS v Šenčurju.

Tudi zaradi njene politične poti bi bilo od ministrice pričakovati nekaj več preudarnosti pri temah, ki lahko razburijo ne le javnost, ampak tudi precej močan županski lobi. Izkaže pa se lahko, da njeno dejanje vendarle ni bilo tako naivno. Dejstvo je namreč, da je Duša Trobec Bučan ob nastopu svojega mandata Pahorju ponudila, da po treh mesecih svoje delo poda v presojo državnemu zboru. Zato so mnogi poslanci prepričani, da je namen odpiranja debate o pokrajinah le ta, da bo lahko ob tej alineji svojega programa naredila kljukico in dejala, da je poskusila, pa za izvedbo ideje pač ni bilo dovolj politične volje. A je hkrati res, da ji po kostanj v to žerjavico ne bi bilo treba, saj sta to storila že njena predhodnika, vlada pa je tudi javno že bolj ali manj priznala, da se tega ne gre več. Ker enostavno nima smisla.

Vztrajnost in tekmovalnost

Morda pa je šlo za že skoraj pregovorno vztrajnost Duše Trobec Bučan - ideja o pokrajinah po modelu škofij ji je bila enostavno všeč, nakazovala jo je že ob imenovanju in zdaj jo je obelodanila. To sovpada tudi s Pahorjevo oceno, ko je o ministrici dejal, da ga je prepričala s svojo sposobnostjo in tekmovalnostjo - z željo, da bo boljša od svojih predhodnikov.

In morda je v duhu tekmovalnosti meje pokrajin na zemljevid zarisala kar sama. Duša Trobec Bučan v prostem času namreč rada slika, pa tudi kuha in gosti svoje prijatelje. Je tudi golfistka. Poročena je drugič, s prvim možem ima odraslo hčer, ki študira v tujini. Pravi, da ji pušča veliko svobode, in tisti, ki jo poznajo, o ministrici pravijo, da zna biti tudi topla, sočutna in razumevajoča. Ima sestro dvojčico, s katero sta si menda tako zelo podobni, da sta v mladosti kdaj pa kdaj kakšnega mladeniča z zamenjavo tudi potegnili za nos.

Sama pravi, da ima rada odkrite ljudi in da ni zamerljiva. In ko bo šla po treh mesecih ministrovanja pred poslance, bo, tako pravi, poslušala njihovo kritiko, in če bo ocenila, da pri svojem delu ni uspešna, bo odreagirala. Kako, ni pojasnila. Vsekakor pa bodo njene politične poteze odvisne tudi od prvaka DeSUS Karla Erjavca. Po strankarski liniji imenovana ministrica je namreč v kratkem času v središču pozornosti medijev s svojimi izjavami že pokazala, da je stranki precej lojalna, četudi ji je v začetni fazi to nekoliko škodilo, saj ni želela odgovarjati na vprašanja novinarjev, takrat še kot kandidatka za ministrico, ker ji je tako naročil vrh stranke.

Zelo nejasno odgovarja na politična vprašanja glede nezdružljivosti poslanske in županske funkcije, glede česar si tudi v DeSUS še niso čisto na jasnem, tudi komentiranja drugih političnih tem se raje vzdrži ali pa jih prepusti v komentar šefu Erjavcu. Je pa zanimivo, da še vedno nima državnega sekretarja. Sama pravi, da se ji nikamor ne mudi, morda pa je razlog tudi v tem, da je javno izjavila, da si želi, da bi to funkcijo opravljal nekdo iz njene ožje ekipe na vladni službi, ne glede na njegovo ali njeno strankarsko pripadnost. Čeprav je Erjavec javno že zanikal, da bi DeSUS zahteval državne sekretarje iz svojih vrst, pa je neizpodbitno dejstvo, da sta bili obe državni sekretarki doslej - Meta Vesel Valentinčič in Duša Trobec Bučan - članici DeSUS.

Ko smo ob zbiranju odzivov na novi predlog pokrajinskega zemljevida spraševali poslance in nekatere strokovnjake s področja lokalne samouprave, kaj si pravzaprav mislijo o novi ministrici in kako ocenjujejo to potezo, so večinoma odgovarjali, da je še ne poznajo dovolj, da bi lahko sodili. A trije meseci ministrovanja Duše Trobec Bučan bodo kmalu mimo in dan, ko bodo morali sodbo izreči na glas, se bliža. Ali pa bo, tako kot ob njenem imenovanju, debata bolj kot o Duši Trobec Bučan potekala o delu vlade. In bo, kljub temu da vodi vladno službo, ki bedi nad 210 občinami in porabo 4,2 milijarde evropskih evrov, Duša Trobec Bučan le še ena ministrica iz kvote DeSUS, za katero Pahor ni natanko vedel, kako ji je ime, ko jo je poslancem predlagal na to mesto.