Glede na odzive - "najbolj brutalen film vseh časov", "kogar Srbski film ni prizadel, potrebuje napotnico za psihiatra" itd. - ni nenavadno, da se vest o Srbskem filmu širi kot gozdni požar po dolgi poletni suši, ki ga ni mogoče ustaviti. Ne glede na to, ali spadate med tiste, ki z vzkliki odobravanja pozdravljajo "svežo energijo" na filmskem področju, ali tiste, ki ogorčeno trdijo, da gre za docela "nepotrebno brutalnost" in "izživljanje zaradi izživljanja", ali pač one nesrečneže, ki so po ogledu filma enostavno zmedeni in razdvojeni - nikogar ni, ki na film ne bi reagiral. Ta možnost preprosto ne obstaja. Zakaj? Filmski kritik in publicist Marcel Štefančič,jr.: "To je film, ki te gane. In to dobesedno - ljudi premakne, toda premakne jih tako, kot jih lahko premakne le film (...). 'Šokantni', 'srhljivi' filmi, ki smo jih videli zadnja leta, so v primerjavi s Srbskim filmom le risanke za odrasle." Toda tu se zgodba o tem, zakaj je Srbski film tisti, o katerem se v zadnjem času največ govori, komajda dobro začne.

"To se dogaja"

Sinopsis nam je znan: nekdanji porno igralec Miloš (Srđan Todorović) podpiše pogodbo s poblaznelim režiserjem (Sergej Trifunović), ne vedoč, da se je podal na pot brez vrnitve, da je pristal v situaciji, ko bo primoran izvršiti nepojmljivo: od pedofilije do nekrofilije, snuffa in naprej, vse do ultimativno tragičnega, bolno sprevrženega konca.

Natanko s tem opisom scenarija je igralec Sergej Trifunović, ki "o delu sicer nikoli ne govori s starši", prišel k svoji mami, da bi razrešil dilemo, zaradi katere se je počutil "shizofreno" - v enem trenutku je "mislil, da gre za genialen film, pet minut pozneje pa ravno nasprotno". Mama je poslušala, nato pa preprosto dejala: "Pa sine, to se dešava." Z enim samim stavkom je - kot to mame znajo, onstran vseh teorij - legitimirala delo svojega sina. Brutalni prizori iz filma so del realnosti. Toda, ali je s tem, ko je v bistvu dejala, da gre za nekaj, kar obstaja, pri čemer je film posnetek realnosti, torej mimesis, podala dovolj prepričljiv argument, da prepriča tudi tiste, ki trdijo, da je brutalnost Srbskega filma docela nepotrebna in pretirana?

Režiser in pisatelj Nejc Gazvoda zase pravi, da "ne naseda": "Ogled Srbskega filma me sploh ne mika, ker sem že prevečkrat nasedel obljubam o filmu, ki skozi ekstreme podajajo 'oh in sploh' spoznanja o človeški družbi, potem pa dobil desetminutno posiljevanje Monice Belluci in razbijanje glave z gasilnim aparatom, odnesel pa le glavobol. (…) Film je bil kot rojen za to, da določene stvari skrivaš in s tem neguješ gledalčevo domišljijo. Na pladnju prineseno imam rad v restavraciji, ne pa v umetnosti. Gledalec, ki potrebuje sceno posilstva novorojenčka, da ugotovi, da s tem svetom ni vse v redu, je gledalec, ki mu je treba napisati napotnico za zaprto institucijo, ne pa zanj snemati filme. Takemu gledalcu nimam kaj povedati, ker se z njim niti ne želim pogovarjati."

Precej preprost (in navsezadnje legitimen) argument, zakaj si filma ne bo in si ga ne želi ogledati, nam je podal režiser Jan Cvitkovič, ki je dejal, da ga "Srbski film enostavno ne zanima. Intuitivno vem, kaj je zame in kaj ni. Tudi na Triglav ne grem, ker me ne zanima. Ta režiser mi enostavno nima kaj dati."

Na diametralno nasprotni pol se je postavil Marcel Štefančič,jr., ki o Srbskem filmu pravi, da je "unikatna demonstracija moči filma, Državljan Kane balkanskega filma, ki političnim očetom, posiljevalcem nacije, svetosti družine, domačijski pravovernosti, eksotični nedolžnosti, patriotski normalnosti, socialnemu samoponiževanju, nacionalni avtodestruktivnosti, zlaganosti idealizma, večni avdiciji, na kateri je Srbija, in antiojdipski zaljubljenosti v hipnotične ćalete pošlje poljub smrti".

Štefančič se torej sklicuje na politično sporočilo filma, ki je po njegovem utemeljeno v odnosu do vsebine: "Filmi nas skušajo zadnje čase pogosto 'šokirati' s presenetljivim koncem, ki pa si ga običajno ne zaslužijo: v Srbskem filmu je finalni šok tako tektonski in obenem tako groteskno logičen, da si ga film res zasluži. Ni le priblefiran, ampak prigaran - priborjen."

"Jebejo nas že od rojstva"

Ostanimo še malo pri sporočilu oziroma na alegorični ravni filma. Režiser filma Srđan Spasojević je v nedavnem intervjuju za Dnevnik denimo dejal naslednje: "Želeli smo govoriti o fizičnem in mentalnem nasilju, ki ga v Srbiji še vedno doživljamo in tudi ves čas čutimo. Doživljamo svojo obliko postvietnamskega sindroma, film pa je neke vrste katarza." Če gledamo film kot celoto, naj bi torej šlo za metaforo srbske družbe, hkrati pa je, kot je dejal scenarist Aleksandar Radivojević, Srbski film mogoče razumeti tudi širše: "Prihajamo iz Srbije, toda zgodbo je mogoče prenesti na katerokoli državo, kjer avtoritete uničujejo življenja ljudi." Če se spustimo na raven posameznih prizorov iz filma, pa se stvari postavijo na glavo: medtem ko je film alegorija, so posamezni prizori dobesedna ponazoritev metafore. Ustvarjalci filma so namreč srbske kletvice in izrazoslovje, ki so mu vsak dan priča priča, denimo "jebejo nas že od rojstva", prikazali dobesedno, v primeru slednjega s prizorom posilstva novorojenčka. Torej: metaforo so prenesli na raven dobesednega. Natanko v tem se skriva odgovor, čemu se v filmu omenjeni prizor sploh nahaja.

Toda videti je, da obrazložitev, da "se to pač dogaja", skupaj z argumentom, da "gre za metaforo" (ali metafori ravno nasproten umetniški proces), vendarle ne prepriča. Kljub temu se pojavljajo glasovi, ki sprašujejo, zakaj niso posegli po drugih izraznih sredstvih. Nešteto sredstev izražanja poznamo, čemu ravno nasilje? Mar ni nasilja že dovolj?

Filmski kritik in urednik Ekrana Gorazd Trušnovec v zvezi s slednjim pravi, da se mu zdi "smešno, da se skoraj dvesto let po smrti markiza de Sada, pronicljivega stilista in zelo sodobnega filozofa, ki je zapisal nekaj najbolj lucidnih misli o naravi zahodne družbe in časa, ki ga ponovno živimo danes, o tem sploh sprašujemo. In to v družbi, v kateri ima prevladujoča religija za svoj osrednji simbol skoraj golega moškega, ki je imel za punco prostitutko, ubit pa je bil na grozljivo nasilen način." In v podobnem, skorajda jeznem tonu nadaljuje: "Tu gre med drugim tudi za čvrsto, odločno iztegnjen sredinec proti vsem tistim cirkusantskim art bleferjem, ki se lepim, socialno zavednim in moralno zaskrbljenim evropskim dušam na čast svaljkajo v zaprtem krogu med festivali in filmskimi skladi in spet nazaj na festivale, od prepričanih za prepričane, pa mirno spanje dalje. Zanima me tudi, koliko od teh ljudi, ki si Srbskega filma a priori nočejo ogledati, redno spremlja informativne TV-oddaje, katerih osrednja privlačnost je ravno v tem, da nam servirajo 'snuff' robo, po možnosti v živo... Srbski film je vse te paradokse zadel v samo srčiko in s silovito izrazno močjo, zato je ta izkušnja tako nelagodna in zato se mi zdi vse moraliziranje, ki ga spremlja, popolnoma deplasirano."

Novi val srbskega filma

Pred skorajda tremi leti, ko je bil Srbski film komaj ideja v glavi scenarista ali pa še niti to ne, je srbski režiser Stefan Arsenijević (pri nas znan predvsem po filmu Atorzija) v intervjuju za Dnevnik razmišljal o novem, temačnem valu srbskih filmov. Takole je dejal: "Mislim, da so v devetdesetih letih, ko se nam je dogajalo, kar se nam je dogajalo, gledalci čutili potrebo, da pobegnejo v neki vzporedni svet, ki bi jih zavaroval. Lepo se je videlo, kako je umetnost ljudi v mentalnem smislu varovala pred resničnostjo. Ko pa se stvari enkrat pomirijo, vsak čuti potrebo, da to predela, obdela, da se vrne k dogajanju in poišče odgovor. Potrebna je bila vrnitev v neke zelo ekstremne emocije, saj smo živeli v zelo ekstremnih časih, ki so bili nabiti z ekstremnimi emocijami."

Če torej pogledamo na področje srbske umetnosti iz časov vladavine in po padcu Miloševića, bomo ugotovili, da je šlo skorajda brez izjeme za svojevrsten eskapizem, filmi so bili - tudi kadar so poročali o vojnih časih - nekakšne epopeje, ki so bolj ali manj še vedno koreninile v ideji o veliki Srbiji. Še slabše je bilo na polju literature, kjer si imel ves čas občutek, kot bi avtorji opisovali vazo iz sobe, v kateri se nahaja roza slon. Ko se torej vprašamo, ali je nujno, da se o nasilju govori z nasiljem, je odgovor dvojen: ne, ni nujno, in po drugi strani - vsekakor je. Prizori posilstva novorojenčka, obglavljenja, incesta itd. vsekakor niso nujni. Film jih skozi svoj artistični izraz upravičuje, ampak niso nujni. Ker je mogoče uporabiti tudi druga izrazna sredstva. Toda preden si dopustimo nedopustno in vehementno zastrižemo po ustvarjalni svobodi umetnika, pomislimo na nekaj ključnega, in sicer: kontekst. Ki je v primeru Srbskega filma takšen: upoštevati je treba, da gre za prve izdelke mlajše generacije srbskih filmarjev, ki je doslej molčala in v sebi kopičila vse nezadovoljstvo nad stanjem srbske družbe. Pomislimo na to, da so to prvi glasovi po dolgih letih neomenjanja "roza slona". Je mar nenavadno, da gre za surovi krik besa?

Režiser in pisatelj Goran Vojnović pravi, da gre za to, da smo "dočakali filme generacije, ki je odraščala v času Miloševića. Kdor je pričakoval, da bo generacija, ki je bila žrtev stanja duha po meri raznoraznih Čosićev in Kaporjev, posvojila umetniški pristop svojih rabljev in snemala vznesene nacionalistične epe in romantične komedije o odraščanju, se je pač zmotil. Srbski film pa tudi filmi kot Življenje in smrt porno bande, Šišanje, Tilva roš in drugi so logična in verjetno redka dobrodošla posledica Miloševićeve vladavine."

Kakorkoli, dokler se bo iz "gnojne rane, ki dolgo ni bila očiščena", kot je dejal režiser filma, še vedno cedil "gnoj", bodo njihovi izdelki surovi, brutalni, temačni in v skladu s povedanim navsezadnje tudi pogumni. Po vsej verjetnosti bodo čez čas spregovorili na bolj "prefinjene" načine, znotraj okvirjev spravljivega in sprejemljivega. Do tedaj so tu filmi, ki jezijo najmanj tiste, ki bi šli v kino po užitek, namesto tega pa dobijo - kazen.