Prepotoval je ves svet, se rokoval z najuglednejšimi ljudmi iz kulture, politike in gospodarstva, hkrati pa je ostajal skromen in dostopen običajnim ljudem. Ampak le, dokler ne stopi za pult. Glasba je preveč kompleksna in popolna stvar, da se je ne bi loteval z vso vnemo in perfekcionizmom.

Prihodnje leto bo praznoval okrogli jubilej. "Takrat bo žena Milojka v mojem rojstnem kraju, Kanalu ob Soči, razstavila osemdeset mojih portretov za osemdeset let," je ponosen na svojo najzvestejšo prijateljico, ki se je najprej podredila njegovi karieri in otrokoma, potem pa se je, že v tretjem življenjskem obdobju, vpisala na fakulteto in diplomirala iz slikarstva. Njena abstraktna olja ta hip visijo v galeriji v stari Gorici, do razstave prihodnje leto pa mora naslikati še nekaj "Tončkov", kot soprogu pravi sama. Doslej jih je končala 55.

Danes živita umirjeno na gričku nad Opatijo, s pogledom na bližnjo Reko in Cres ter kičasto panoramo vzhajajočega in zahajajočega sonca. Pravzaprav imata več domov; enega sta pustila v Dubrovniku, kamor se poleti še vračata, eden je ostal v Ljubljani, vsak svojega pa še vedno imata v Kanalu ob Soči in Ilirski Bistrici.

Kako gledate na svojo že tretjo Prešernovo nagrado?

Na to niti nisem pomislil, res je tretja. Prva je bila študentska, druga je bila nagrada sklada, ki sem jo dobil pred več kot tridesetimi leti, in zdaj ta. Vse tri sem dobil kot dirigent simfoničnih orkestrov.

Ta nagrada mi je v čast, ker je slovenska. Ne bom ravno rekel, da sem jo pričakoval, bil sem celo večkrat predlagan in sem nanjo vmes že pozabil. Kar precej umetnikov nas je zapustilo prej, kot so prejeli nagrado. Ampak poglejmo s pozitivne plati: kdor čaka, dočaka.

V Sloveniji ste dobili praktično vse možne nagrade: Betettovo, Župančičevo, Bevkovo... Katere pa bi izpostavili iz tujine?

Vseh nagrad skupaj je čez štirideset, največ sem jih prejel na Hrvaškem. V profesionalnem smislu je bila zame najpomembnejša strokovna nagrada zlata lira združenja jugoslovanskih umetnikov. Še eno nagrado mi je dala stroka, nagrado Milke Trnina, in zame zelo pomembna je bila tudi prvič podeljena nagrada časopisa Slobodna Dalmacija za dirigiranje Mozartovega Requiema na poletnem festivalu v Dubrovniku. Zanimivo je bilo, da so mi to nagrado podelili v Splitu, in sicer za izvedbo v Dubrovniku, kajti ti dve mesti sta si bili vedno konkurenčni. Veliko je bilo še drugih nagrad, na Češkem recimo mi je kulturni minister izročil medaljo za dirigiranje češke glasbe.

Poleg Ljubljane ste zelo zaznamovali kulturni utrip mesta Dubrovnik. Leta 1958 ste prevzeli Mestni orkester Dubrovnik, pozneje oživili podružnico glasbene akademije..., toda dejali ste tudi, da ste tam pustili preveč časa.

Najprej so me povabili na koncert, potem pa je prišlo vabilo, da bi prevzel mestni orkester, ki se je pozneje, že po mojem odhodu, preimenoval v Simfonični orkester Dubrovniškega festivala. V Slovenski filharmoniji (SF) sem bil že v času študija angažiran kot korepetitor asistent, in ravno leta 1958, ko se je SF reorganizirala in so potrebovali tudi mojo pomoč pri pripravi zbora SF, sem jim potem iz Dubrovnika pisal, da sem tam sprejel mesto dirigenta in da se ne bom vrnil v Ljubljano.

Kar se profesionalne kariere tiče, sem bil tam res malo predolgo. Moja napaka je bila tudi ta, da nisem sprejel pomembnih vabil, recimo znamenitega dirigenta Johna Barbirollija, ki me je v Anglijo vabil za asistenta. Imel sem obveznosti z orkestrom in v Dubrovnik se je priselila tudi družina; nisem mogel kar oditi.

Sicer pa sem živel v zelo pomembnem mestu za jugoslovansko kulturo, z vso podporo takratnega središča države Beograda, kajti na poletni festival in tudi zunaj njega so prihajali mnogi umetniki. Tako sem prišel do številnih kontaktov, z mnogimi smo se spoprijateljili. ZDA in Sovjetska zveza sta kar tekmovali, katera bo tja poslala večje umetnike. Iz Rusije so prišli Igor Ojstrah, Mstislav Rostropovič, Gidon Kremer, Svjatoslav Richter, Američani so pošiljali svoje orkestre. In prihajali so tudi pisatelji, politiki, filozofi, dramski in filmski igralci...

Pozneje sem vpeljal abonma s simfoničnim orkestrom hrvaške radiotelevizije, koncerte so neposredno prenašali, jaz pa sem rad poskrbel, da so odigrali še kakšnega slovenskega skladatelja. Nastopali so moji prijatelji, pa glasbeniki iz Slovenije, in tudi hrvaški glasbeniki so hodili v Ljubljano. V Dubrovniku sem dirigiral čez sto koncertov na leto, organizatorji pa so govorili, da sem tako in tako vedno nov dirigent, kajti poslušalci, večkrat turisti, so prihajali vedno novi.

V Dubrovniku ste bili vpleteni tudi v škandal, ko so poslušalci vzklikali: Dajte nam Nanuta!

Imel sem nekaj težav, in leta 1965 tudi ta profesionalni spor. Na poti na vajo sem izvedel, da so me v orkestru odstavili, kajti na plakatih, ki so vabili na koncert, je bilo moje ime prelepljeno z imenom drugega dirigenta. Niso mi pojasnili svoje odločitve, so mi pa obljubili pisno odpoved. Ko je moje stalno dubrovniško občinstvo to izvedelo, so demonstrirali kar na koncertu. Dirigent je bil drug, oni pa so vpili: Hočemo Nanuta! Ta afera je trajala kar precej časa, orkester me je želel nazaj in časopisi takratne Jugoslavije so o tem veliko poročali, zanimivo pa, da ne slovenski, vsaj ne takrat, ko je bilo še aktualno.

Res pa sem imel po tem obdobju manj težav. Ko sem našemu takratnemu visokemu politiku Edvardu Kardelju potarnal, kaj so mi rekli, namreč "sedaj so prišli drugi časi in zdaj boš dirigiral, kot bomo mi rekli", se je sicer smejal, toda moja titula "dirigent" pač ni najbolj sovpadla s konceptom samoupravljanja.

Kardelj je bil tudi sam glasbenik in se je zelo zanimal za avantgardno glasbo. Enkrat smo bili gostje na njegovem domu in mi je dal poslušat ploščo Pendereckega. Hkrati pa mi je hotel povedati, da so v tujini zbori, recimo angleški, ki znajo veliko kakovostneje odpeti Gallusa kot mi.

Če ne bi bil v Dubrovniku, zagotovo ne bi prišel na Dunaj. Spoznal sem direktorja Konzerthausa, ki se je navdušil nad mojim delom s pevci, in pozneje me je večkrat vabil na Dunajske svečane tedne. Na Dunaj sem ravno na njegovo povabilo večkrat peljal tudi naše orkestre, recimo s simfoniki smo nastopili z znamenito čelistko Natalijo Gutman, ki se je takrat po dolgih letih vrnila na oder. Danes mi je morda žal le, da v Dubrovnik ni bilo gostovanja Kogojevih Črnih mask.

Črne maske naj bi po mnogih letih spet postavili na oder, verjetno v koprodukciji obeh naših opernih hiš. Menda gre za novo, revidirano partituro. Kaj menite o teh zahtevnih notah?

Črne maske, ki jih je pred mano dirigiral že Samo Hubad leta 1957, prva izvedba v Ljubljani pa je bila leta 1929, so verjetno naša največja slovenska opera. Že ob naših izvedbah leta 1990 smo hoteli partituro stiskati, in priznam, da sem moral takrat tudi sam krepko naštudirati postavitev. Ampak do tega ni prišlo, kajti partitura je napisana tako, da v njej ni mogoče ničesar spreminjati, kar je trdil tudi ugledni skladatelj Lucijan Marija Škerjanc; partituro so mu zaupali, da jo naredi prikladnejšo. So določena tehnična mesta, ki bi se jih danes dalo drugače razumeti, ni pa potrebe po revidiranju. Ne vem sicer, za kakšno "verzijo" naj bi tokrat šlo, nobeden se ni o tem pogovarjal z mano.

Ampak razumemo vas kot moralnega skrbnika Kogojeve glasbene dediščine. Ste pobudnik Kogojevih dnevov in številnih krstnih izvedb sodobnih del - Globokarja, Lebiča, Kreka...

Ko me je takrat ljubljanska Opera povabila k postavitvi, sem res to razumel kot svojo dolžnost, nenazadnje pred našo hišo v Kanalu ob Soči stoji njegov spomenik. Ustanovil sem festival, ki nosi njegovo ime, in na njem se je izvedlo že prek 400 del, nastalih po našem naročilu. Festival še vedno, hvala bogu, z uspehom vodim, zahvaljujoč tudi temu, da imamo v Kanalu takšne entuziaste; organizacijsko je festival ljubiteljski, po samem programu in izvedbah pa vrhunski.

Ste odličen poznavalec sodobne glasbe, toda ali ste bolj zapriseženi lepim melodijam ali vas vlečejo ekstremi? Penderecki se je iz radikalnih avantgardnih tokov pozneje raje umaknil nazaj k "ušesom prijaznejšemu" komponiranju.

Krzysztofa Pendereckega osebno poznam še iz Krakova, kjer je bil direktor glasbenega konservatorija, jaz pa sem dejansko obredel vse poljske koncertne dvorane. Bil je med prvimi, ki so uvajali aleatoriko, v to obdobje sodi tudi njegova znamenita skladba Hirošima, ki smo jo že kmalu po nastanku izvedli v Ljubljani. Potem se je vrnil bolj v zmerne vode, kar se skladateljem velikokrat zgodi, a je še vedno velik komponist sodobne glasbe. Izvajali smo ga tudi na Svetovnih glasbenih dnevih, ki so leta 2003 potekali v Sloveniji.

Lahko je sodobna glasba ušesom prijaznejša, ampak krivda je v tem, da so poslušalci včasih slabo informirani ali pa nimajo volje za odkrivanje novega. Slovenski glasbeni dnevi so slabo obiskani, na lanskih Kogojevih dnevih pa je recimo nastopil japonski Ensemble Interactive Tokio, ki je izvedel sodobno delo Pavla Mihelčiča ter tudi znamenitega japonskega skladatelja Toruja Takemitsuja. Nekateri so aplavdirali, nekateri so pri meni protestirali, da bo festival izgubil poslušalce, če bomo na spored uvrščali takšna dela. Čeprav je Takemitsu v bistvu že klasika sodobne glasbe. Pogled na sodobno glasbo je odvisen od tega, iz katerega kota človek gleda.

Eden vaših največjih uspehov je, da ste oba naša orkestra popeljali v znamenito Carnegie Hall v ZDA. So tudi ob tej priložnosti delovale povezave iz Dubrovnika?

V bistvu res. Ko sem se iz Dubrovnika vrnil v našo filharmonijo, je imel orkester SF največ gostovanj v svoji zgodovini. Obisk New Yorka je bil pomemben mejnik za slovensko in jugoslovansko kulturo, pa tudi zame osebno. Oba orkestra sem peljal tja, ampak prvi je bil orkester SF. In prvič je najpomembnejše! Moraš uspeti, da te potem še povabijo, in takrat so zelo hvalili odlično interpretacijo Četrte simfonije Čajkovskega.

Z orkestrom SF sem bil v ZDA dvakrat, pomembni so bili tudi naši koncerti po Sovjetski zvezi ob dnevih jugoslovanske kulture - v veliki kremeljski dvorani smo igrali Sinfonio appassionato slovenskega skladatelja Zvonimirja Cigliča. Z obema orkestroma smo hodili na "punkte" sodobne glasbe - Varšavsko jesen, Zagrebški bienale, bienale v Benetkah...

Zelo je odmeval koncert ob vašem 75. jubileju s Simfoniki RTV Slovenija, katerih častni dirigent ste. Solistka je bila flavtistka Irena Grafenauer, ki se je za to priložnost na oder vrnila po daljši odsotnosti zaradi bolezni.

Na tem koncertu smo izvedli dela, za katera sem menil, da so simbolično povezana z mojim delovanjem. To so bili Schubertova Simfonija št. 8 v h-molu ali Nedokončana, Mozartov Koncert za flavto in orkester ter Simfonija št. 5 v e-molu P. I. Čajkovskega. Mozartov koncert smo pred mnogimi leti izvajali z orkestrom SF in Ireno, sploh sva včasih veliko sodelovala, in zato je bila tudi zame čast, da se je tako velika svetovna umetnica odzvala mojemu povabilu.

Schubertova Nedokončana pa je bila moje prvo večje simfonično delo, ki sem ga dirigiral orkestru SF. Medtem ko sem simfonijo Čajkovskega izbral, ker smo jo z radijskim orkestrom vedno odmevno igrali na gostovanjih v tujini. Za dodatek smo odigrali Osterčev Religioso in ravno pred nekaj meseci sem enako storil v Tokiu, z orkestrom Kioi Sinfonietta, kjer je bil celoten spored posvečen Beethovnu. Ta dodatek je navdušil tudi japonske založnike, ki so ravno izdajali ploščo z mojo interpretacijo Beethovnove Pete simfonije ter nanjo uvrstili tudi Religioso.

In ta Osterčev biser sem v Rimu posvetil tudi Francu Rodetu ob njegovem imenovanju za kardinala. Še za kakšen tak slovenski "dodatek" sem rad poskrbel, recimo Canticum Resianum Uroša Kreka. Ravno prejšnji teden sem gostoval v Padovi, ker že leta sodelujem s tamkajšnjim orkestrom, Orchestra di Padova e del Veneto, in tudi oni so že izvajali Krekov Canticum ali pa Musico concertato za rog in orkester Lojzeta Lebiča; sploh so zelo pripravljeni izvajati slovenska dela.

Na noge ste postavili tudi Filharmonijo v Vidmu in tja pripeljali najuglednejše soliste.

Mislim, da so se solisti vedno dobro počutili ob meni. Ko je v Ljubljani pred mnogimi leti gostoval David Ojstrah in sem jaz dirigiral, na koncertu pa je bil tudi znamenit ruski dirigent Kiril Kondrašin, sem od obeh pozneje dobil velik kompliment, da smo "globoko duhovno" sodelovali. Videmski orkester si je namreč želel nastopiti s kakšnim velikim solistom, pa sem jih potolažil, da to sploh ni problem, le plačati jih je treba. Tako je prišel tudi eden najdražjih, violončelist Rostropovič, pa še en čelist Miša Majski... Ko so tam odprli novo koncertno dvorano, smo ob pomoči naših simfonikov izvedli Mahlerjevo Osmo simfonijo, ki smo jo sicer z našim orkestrom že leta 1990 izvedli v Ljubljani.

Mahlerjevo Osmo zdaj nestrpno pričakujejo tudi pri nas; združenima orkestroma Slovenske in Zagrebške filharmonije bo dirigiral Valerij Gergijev. Gergijevu nekateri očitajo, da mu Mahler ne leži najbolj, vam tega niso nikoli.

Tega nisem omenil niti Darku Brleku, enemu od glavnih organizatorjev tega koncerta, ko je rekel, da je treba za Mahlerja poiskati res dobrega dirigenta. Žal mi je, da nas ni slišal, v Italiji so ob naši izvedbi takrat pisali "Il grande Nanut". Torej bi rekel, da le ni bilo tako slabo. Ni vedno tako, da je zveneče ime najbolj primerno za izvedbo določenega dela. Z Gergijevim bodo dobili to, kar so izbrali. Sam sem to delo dirigiral nekajkrat, mislim pa, da ga bo Gergijev prvič.

A če bi izbrali vas?

Poslušalcev bi bilo ravno toliko. (smeh) Tudi zadnjič sem imel nekaj pripomb ob izvedbi druge Mahlerjeve simfonije na začetku ljubljanskega poletnega festivala, ki jo je orkester SF igral pod vodstvom Emmanuela Villauma, in mi je zelo žal, da Brlek ni slišal niti izvedbe Druge simfonije z orkestrom Akademije za glasbo, ki sem mu dirigiral na povabilo ob jubileju akademije.

Kje imata danes mesto kultura in umetnik?

Pred mnogimi leti, ko še nismo bili tako znani v nogometu, je Matjaž Kmecl izjavil, da res nimamo nogometnih stadionov, imamo pa zato polno Gallusovo dvorano na klasičnih koncertih. Danes dogodki z visoko umetniško vrednostjo niso tako obiskani, vsaka prireditev se že imenuje festival ali koncert. Čeprav je Siddharta nastopila ob spremljavi simfonične glasbe, dvomim, da je prisotna mladina, ki je sicer kriče spremljala koncert, glasbo sploh slišala. So se pa verjetno počutili pomembne, prisotne, prepričane, da so tudi oni del te izvedbe.

V naši Sloveniji je treba stremeti, da glasbene prireditve obdržimo na isti ravni in da naši ansambli napredujejo. Vzhod predstavlja hudo konkurenco, hočejo se približati zahodni kulturi in imajo briljantne soliste. Saj so tudi Slovenci vedno prednjačili pred drugimi v Jugoslaviji, danes je očitno kar nekaj finančnih problemov, tudi zato manj gostovanj. Imamo pa zelo močno zborovstvo na amaterskem področju, recimo Vokalna akademija Ljubljana s Stojanom Kuretom, ki je pri meni diplomiral, imamo Komorni zbor Ave z izjemnim Andražem Hauptmanom, v Mariboru je Carmina Slovenica, uspehe doživljajo tudi naši akademski zbori, med njimi prav tako zbor Vinka Vodopivca, ki sem ga ustanovil pred leti.

Vaša glasbena pot se je začela z zborom, kar 22 let ste vodili Slovenski oktet, toda opera vas nikoli ni povsem potegnila.

Verjetno tudi po moji krivdi, ni se mi zdelo najpomembneje, da sem v ljubljanski Operi. Nisem pa odklonil Kogojevih Črnih mask, tudi ne Šivičeve opere Cortesova vrnitev. Opero smo pripravljali tudi na akademiji, v HNK Reka sem dirigiral Rossinija, v Splitu Verdija, v Kaliforniji Beethovnovo opero Fidelio. Nekateri so me videli tudi kot opernega dirigenta, drugi ne. Sicer pa imam še čas. Direktor mariborske Opere je lani izrazil željo, da bi kaj dirigiral.

Bi Wagnerja dirigirali?

O, pa še kako rad. No, Wagnerja sem celo dirigiral, z veliko umetnico sopranistko Eddo Moser in Simfoniki RTV Slovenija; izdali smo ploščo z njegovimi arijami in interludiji, posneli pa v Italiji.

Če bi lahko že od začetka uredili avtorske pravice za svojih več kot dvesto posnetih plošč, bi bili danes milijonar, kajne?

V Nemčiji sem v trgovini našel našo izvedbo Šeherezade, in to kar v dveh edicijah, le da je ena stala deset mark, druga pa dvajset - ampak izvedba je bila ista. Na Japonskem so me ustavljali, da sem podpisoval cedeje, nekdo je iz nahrbtnika potegnil več kot 50 naših cedejev... Sam vseh teh plošč nimam več, jih je pa zagotovo kakih 250. Snemanja se včasih niso honorirala veliko, bilo pa je pomembno, da imamo posnetke in da se lepo prodajajo.

Nekoč sem se peljal z avtom iz San Francisca na koncert v Sacramento, ko sem po radiu slišal znano barvo orkestrskega zvoka, in se ob koncu čudil, ko so povedali, da je dirigiral Anton Nanut. Veste, kaj pa se mi zdi nenavadno? Pri tolikšnem številu zvočnih posnetkov, izdanih po vsem svetu, ni bil nikoli nobeden ocenjen v slovenskem tisku. V Expressu je bila kritika o naši izvedbi Schubertove Nedokončane, nekje drugje so primerjali našo izvedbo Berliozove Fantastične simfonije z izvedbo Zubina Mehte in so dali prednost našemu posnetku. V Londonu so celo znali napisati, da imajo raje cedeje z ljubljanskim orkestrom in Nanutom kot izvedbe njihovih orkestrov pod vodstvom nekompetentnih dirigentov.

Res vsako jutro plavate?

Da, vsako jutro plavam, poleti in pozimi. Zaradi težav s hrbtenico, ki se v bistvu vlečejo že iz mladosti, pa zato hodim bolj malo. No, hodim malo vsaj glede na razmere v naši družini. Sestra Kazimira Lužnik, doma v Slovenj Gradcu, je namreč dolgoprogašica, stara je 77 let, še vedno teče maratone in ima doma čez tisoč pokalov. Ko je imela žena lani razstavo v slovenjgraški galeriji, je prišla na otvoritev s svojim pevskim zborom in takrat sem jo prvič videl dirigirati. In sem rekel "čudovito"; imela je namreč prekrasno tehniko, nianse, in glede na to, da se dirigenta gleda od zadaj, je tudi lepo izgledala. (smeh)

Vsak dan vadi klavir in orgla v cerkvi, korajžna je, ni kaj. Najbolj občudujem njeno voljo do življenja. Njena vnukinja je lani zmagala na tekmovanju glasbenih šol kot pianistka, sin mojega brata pa je bil drugi. Torej imamo pri nas glasbo kar radi. Ravno zaradi hrbta sem moral opustiti igranje violončela, čeprav so mi napovedovali veliko kariero. Tako sem sedel za klavir in se posvetil dirigiranju. Zelo pomembno se mi zdi, da dirigent praktično obvlada kakšnega od godalnih inštrumentov, kajti godala so duša simfoničnega orkestra.