Sodnik, ki je v sodnem postopku kršil človekove pravice, ni izpolnil svojih nalog, ki jih ima kot uradna oseba, ker je prekoračil svoja pooblastila. O tej svoji milo rečeno "zmoti" lahko po obstoječem pravnem redu isti sodnik-kršitelj odloči v ponovljenem postopku. Pravni sistem še ni naletel na resno opozorilo, da bi moral obstajati pristojni organ za odločanje o povračilu škode, nastale zaradi nepoštenega sojenja, kar pomeni, da lahko državni organi delujejo izven prava in nad pravom. Vse dokler pa bo tako, ne bomo imeli pri nas niti temeljev pravne države.

Če hoče biti neka družba dorasla svojim obvezam, mora vzeti nase obrambo svojih državljanov in dejavno skrbeti za njihova življenja, imetje in dostojanstvo, in to ne samo z bleščečimi praznimi besedami. Najprej smo ljudje in šele potem državljani. Družba, ki nima urejenega učinkovitega pravnega varstva pred posegi v človekove pravice, ne zasluži imena civilizirana družba. Dejstvo je, da državljan, ki mu pravni sistem tako rekoč stopi na nogo, s tem da nekaznovano dovoljuje kršitev človekovih pravic, čuti globoko jezo, ne na nogo, ki ga je pohodila, temveč na celotno zgradbo sistema, ki dopušča, da je to mogoče! Odnos do posameznika izraža tudi odnos oblasti do celotnega naroda.

Pa si oglejmo zgodbo, kako naša sodišča kršijo človekove pravice in kako te svoje kršitve v nadaljnjih postopkih popravljajo.

Nezgoda, da se dva pešca zaletita na poledeneli cesti mrzlega zimskega jutra, ni nič posebnega. V danem primeru se je to zgodilo daljnega leta 1984. Če pri tem ena oseba pade in se poškoduje, so posledice tu in odškodnina, ki jo odmeri sodišče, običajno tudi. In tako se je zgodilo tudi v danem primeru. Sodišče je tožnici priznalo vse, kar je zahtevala, razen rente, ki naj bi jo toženec plačeval zato, ker se je upokojila poldrugo leto prej, kot je določal zakon. V obrazložitvi sodbe je bilo izrecno poudarjeno, da je invalidska upokojitev tožnice posledica njenih predhodnih bolezenskih stanj, ki s poškodbo ob padcu nimajo nobene zveze. Tu bi se morala leta 1988 sodna zgodba končati, vendar se ni.

Že naslednje leto je sledila nova tožba za rento zaradi invalidske upokojitve tožnice. Sodno kolesje se je zavrtelo od prve do druge stopnje in zopet trikrat nazaj na prvo stopnjo in od tu še na zadnjo stopnjo, to je na vrhovno sodišče. Po petih letih je padla končna sodba: toženec je kriv tudi za invalidsko upokojitev tožnice in ji je zato dolžan plačevati rento. Izvršba je bila zelo hitra in trgalo se je dve tretjini od toženčevega osebnega dohodka, vse do izdaje sklepa o dovolitvi obnove postopka.

Krivica boli, nepošteno sojenje pa še bolj. In to je gnalo toženca v nadaljnje sodne postopke. Vložil je ustavno pritožbo zaradi kršenja človekovih pravic, ker mu je sodišče kratilo pravico do obrambe. Ustavno sodišče je z odločbo Up-39/95 z dne 16.1.1997 priznalo, da so sodniki nepošteno sodili, in razveljavilo vse sodbe ter zadevo vrnilo v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Nerodno pri tem pa je bilo, da je le malo pred tem tudi redno sodišče razveljavilo vse sodbe, a iz drugega razloga. Zadnja pravnomočna sodba je namreč temeljila na krivi listini, ki je priznavala škodo, ki je v resnici ni bilo.

Sodni postopek bi se torej moral brezpogojno ustaviti, saj so bile za nadaljevanje podane tri procesne ovire. Obnova je pokazala, da škode zaradi invalidske upokojitve tožnica ni utrpela, ustavna odločba je ugotovila nepošteno sojenje in bilo je tudi uradno potrjeno s strani Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, da je sodnica od njih zahtevala prirejene podatke v korist tožnice. Poleg vsega tega pa so sodišča odločala o že pravnomočno končani zadevi.

In tu se človeška pamet ustavi. Ni treba biti pravni strokovnjak, dovolj je uporabljati kmečko logiko, da prideš do sklepa, da bi sodišče v teh okoliščinah moralo priznati, da je izgubilo bitko in da je dolžno prizadeti stranki povrniti škodo, ki jo je povzročilo z nepoštenim sojenjem.

Sodna oblast pa se ne da "povoziti" od navadnega državljana, zato tudi v tem primeru ne.

V ponovljenem postopku so sodišča z izvedencema dokazovala toženčevo krivdo za invalidsko upokojitev tožnice in škodo, ki naj bi zaradi tega nastala. Novi izvedenec je potrdil mnenje prvega izvedenca, da invalidska upokojitev ni posledica zadevnega škodnega dogodka, iz mnenja izvedenke pa tudi ni bilo mogoče razbrati finančne škode. Kot vemo, pa ima sodišče vedno odprto možnost proste presoje, ki ni nujno v skladu z izvedenskimi mnenji.

Zadnji sodnik na koncu dolge verige predhodnikov (sodelovalo jih je osem) je kar zunaj obravnave določil znesek rente in presodil: renta, to je razlika med invalidsko in starostno pokojnino tožnice, znaša 17 evrov. Seveda ni pozabil niti na zakonite zamudne obresti, ki pa jih je obračunal tudi za obdobje, ko je bila Slovenija s strani strasbourškega sodišča za človekove pravice s sodbo kaznovana na plačilo škode zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka.

Nepošteno sojenje se je torej ponovilo v še hujši obliki. Ja, saj je za nastale krivice ponovno odprta pot na ustavno sodišče, so rekli nekateri. Ko je toženec ponovno vložil ustavno pritožbo in pobudo za spremembo zakonodaje, je odprl tri pomembna vprašanja, in sicer:

Zakaj se država, ko sodišče ugotovi nepošteno sojenje, ne pojavi kot stranka v postopku?

Zakaj lahko o isti zadevi v ponovljenem postopku sodijo isti sodniki, ki so prej nepošteno sodili?

Zakaj naša država nima zakonsko urejenega postopka za povračilo škode, ki žrtvi nastane z nepoštenim sojenjem?

In odgovor ustavnega sodišča: zaradi neznatnega zneska škode 17 evrov se ustavna pritožba zavrne. (To, da je pritožnik predhodno že plačal znesek 1,111.145 tolarjev oziroma 4.987 evrov, ki ga je tožnica prisilno izterjala po nepošteni sodbi, jih ni zanimalo.) Kar zadeva očitek, da naša država ni uredila zakonitega postopka za povračilo škode, nastale z nepoštenim sojenjem, je ustavno sodišče z odločbo št. Up-2436/08, U-I-42/08 z dne 26.3.2009 presodilo, da je pravno varstvo pred kršenjem človekovih pravic učinkovito, ker vsakdo lahko toži državo za odškodnino iz tega naslova.

Povzemimo. Sodni postopek, ki se po veljavnem pravnem redu ne bi smel niti začeti, je trajal celih 23 let, od tega 15 let od izdaje prve ustavne odločbe. Pravdni spis je obsegal 1400 listov. Vloženih je bilo ogromno število rednih in izrednih pravnih sredstev, da ne naštevamo vseh sodb, omenimo le sodbo ustavnega sodišča o nepoštenem sojenju in sodbo sodišča za človekove pravice v Strasbourgu zaradi nerazumnega zavlačevanja postopka št. 66824/01 z dne 30.11.2006, vse za borih 17 evrov, pa še ta znesek je, kot rečeno, vprašljiv…

Naj na koncu te zgodbe dodam: "Ohranjaj se, človek" in si ne dovoli ponižanja ob takem varstvu človekovih pravic.

Če se kršijo človekove pravice in za to nihče ne odgovarja, pomeni to mrk demokracije.

Marta Dominika Jelačin