Vojaški vikar je diplomirani teolog, duhovnik, monsignor dr. Jože Plut. V magistrskem delu je obravnaval odnos med družbo, kulturo in religijo, v doktorskem duhovno oskrbo na Slovenskem med drugo svetovno vojno in po njej. Naziv monsignor mu je podelil papež Janez Pavel II.

Njegov namestnik je Matej Jakopič, diplomirani teolog, z diplomo iz pastoralne psihologije. Kot prvi slovenski vojaški kaplan je diplomiral na častniški šoli za vojaške kaplane v Kanadi.

Namestnica načelnika je tudi mag. Violeta Vladimira Mesarič, vojaška kaplanka, pripadnica evangeličanske cerkve. V Vojaškem vikariatu delujejo še štirje vojaški kaplani, diplomirani teologi, sedem pastoralnih asistentov, vsi diplomirani teologi, niso pa duhovniki, ter podčastnik za administrativne zadeve. Vojaški vikariat torej šteje 15 oseb.

Ustanovitev takšnega oddelka v generalštabu je posledica pogodbe, omenjene v prvem odstavku. Pogodba je očitno protiustavna, saj je po slovenski ustavi Cerkev ločena od države. Protiustavni so tudi vsi pravni akti, ki se sklicujejo na to pogodbo. Mednje sodi generalštabno Navodilo o uresničevanju duhovne oskrbe vojaških obveznikov med opravljanjem vojaške službe, ki poleg drugega diskriminira neverujoče ter pripadnike ver, ki jih Vojaški vikariat ne zastopa, imajo pa enake državljanske pravice kot pripadniki RKC in evangeličanske cerkve.

Kaj sodi v duhovno oskrbo (poimenovano tudi kot celovita duhovna oskrba), ki jo izvaja Vojaški vikariat, ni nikjer opredeljeno. Takšno stanje omogoča, da Vojaški vikariat pod duhovno oskrbo šteje vse dejavnosti, ki lahko koristijo ugledu in vlogi RKC v slovenski družbi. Pomagali si bomo s stališči, ki jih v knjigi objavljata dva državna funkcionarja. Prva je ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič, ki človeško upanje izenačuje z vero, ki jo v Slovenski vojski oznanjajo katoliški duhovniki, ne da bi z besedo omenila zgodovinski kontekst druge svetovne vojne, ki še vedno pomembno določa njen položaj v slovenski družbi.

Podrobneje opredeljuje duhovno oskrbo Alojz Šteiner, načelnik generalštaba Slovenske vojske, ki v njej vidi skrb za etični profil vojakov. Ti z njo dobijo napotila za doseganje sreče in upanja s pomočjo vere. Tudi tu je duhovna oskrba praktično izenačena z versko, ki je etično in moralno najtesneje povezana z vrednoto človekovega dostojanstva, da bi vojake obvarovali pred negativnimi primeri ideologizacije iz preteklosti. Da avtor duhovnost izenačuje z vernostjo, je razbrati iz stališča, da se duhovna oskrba ne sme vsiljevati laičnim posameznikom, da bi se tako izognili modelom iz preteklosti; kar seveda ne velja za RKC, sicer je ne bi tako intenzivno vključevali v Slovensko vojsko, kot to kaže primer z Vojaškim vikariatom.

Prav odnos do bližnje ideološko razdeljene preteklosti kaže, da oba uvodničarja dajeta prednost tisti ideologiji, ki jo je in jo še zastopa RKC. Takšna obrazložitev verske oskrbe je zelo osebna, neobvezna in nenatančna. Kot je znano, je bila ideologija RKC s temeljno sestavino protikomunizma bistveni element tragičnega bratomornega spopada med drugo svetovno vojno in surovega povojnega obračuna. Ker RKC pri tej ideološki postavki še vedno vztraja, s tem ne samo preprečuje dejansko pomiritev med Slovenci, temveč je tudi potencialni pobudnik novega državljanskega spopada in nove tragedije. Njena povezava z oboroženo silo je zato dvojno neprimerna in slovenska država bi v interesu mirnega razvoja in demokracije morala preprečevati takšne možnosti, ne pa da jih omogoča in celo spodbuja.

Ministrica za obrambo in načelnik generalštaba v duhovni oskrbi, ki jo vojski daje RKC, vidita nesporno in trajno vrednoto, ki Slovenski vojski zagotavlja moralno neoporečnost, ne vidita pa, da je ta neoporečnost že močno načeta iz splošnih političnih in humanitarnih razlogov. Slovenska vojska je v Afganistanu nesporno okupacijska sila, od "humanitarnih" vrednot, ki so pri srcu predvsem ZDA, pa brani zlasti zaloge nafte in redkih kovin.

Vv je v Slovensko vojsko vnesel tudi povsem neprimerne, a pretenciozne "reklamne" elemente. Takšna sta geslo "Zvest Bogu in domovini" in znak, na katerem so križ, Sveto pismo in številka 745. Slednja pomeni letnico, ko sta bila krščena karantanska kneza Gorazd in Hotimir.

Navedeno geslo zbuja neprijetne asociacije na čas med obema vojnama, na čas črnega totalitarizma in na vse tisto, kar se je v imenu Boga in Kristusa kralja dogajalo med vojno. Tudi omenjeni znak je nedvomno izraz verskega fundamentalizma RKC. Vse skupaj s sodobno Slovensko vojsko ne more biti v nobeni zvezi. In kaj naj sodobnemu slovenskemu človeku pove letnica 745, ko pa je splošno znano, da so karantanski Slovenci s "sprejetjem" katoliške vere izgubili svojo svobodo in samostojnost? Slovenska vojska ima smisel le, če je obrambna sila slovenskega naroda in slovenske države. Kot takšno naj jo slovenski davkoplačevalci tudi vzdržujejo in ne kot podružnico Nata z izpostavo Vatikana. Njena obrambna vloga naj temelji na povsem realni in racionalni podlagi in nobene potrebe ni, da bi jo utemeljevali z mističnimi in parapsihološkimi elementi. Sestavljajo naj jo zdrave, stabilne osebnosti, tudi ob podpori zdravnikov, psihiatrov in psihologov. Kar pa zadeva duhovno oskrbo, naj odloča vsak posameznik, koliko je potrebuje in kakšno, če sploh. Dolžnost državne ustanove je, da jo omogoča, ne pa da jo organizira in vključuje v redno dejavnost vojske, policije ali katerekoli druge državne institucije. To je tudi najbolj demokratično, saj daje enake možnosti vernim in nevernim, pripadnikov različnih ver pa v ničemer ne razlikuje. Umeščanje cerkvene dejavnosti v te institucije je v nasprotju z laično naravo naše države, glede na bližnjo zgodovino in dela duhovščine v njej pa tudi moralno in politično sporno.

Vsebinsko, politično in moralno povsem neutemeljeno pa je tudi delovanje Vojaškega vikariata med civilnim prebivalstvom, med člani vojaških družin, otroki vojakov in drugim civilnim prebivalstvom, kar vse prakticira sedanji Vojaški vikariat. Njegova prisotnost ob neidentificiranih vojnih grobiščih, ob spominskih slovesnostih borcev NOB, ob božičevanjih in miklavževanjih, ob krstih, birmah in porokah, na otroških letovanjih in zimovanjih, na tečajih meditacije in kateheze, na turističnih romanjih in podobnih aktivnostih kaže na težnjo rekatolizacije vsega in vsakogar, kaže na katoliški in cerkveni fundamentalizem, ki hoče nadomestiti državo, na koncu pa obvladovati kar celotno človeško družbo, vzpostaviti novi srednji vek.

Slovenska država mora zavrniti tudi pričakovanja RKC, da bo s Svetim sedežem (Vatikanom) sklenila meddržavno pogodbo, s katero bi cerkveno dejavnost obvezno umestila ne samo v vojsko in policijo, temveč tudi v druge državne in družbene institucije in jih seveda tudi plačevala iz proračuna.

RKC na Slovenskem je treba končno postaviti na realna tla in ji zagotoviti dejansko avtonomijo. Počne naj tisto, kar so zmožni financirati njeni polnoletni člani.

Vladimir Kavčič, Svobodna misel