"Če je res, da ima Joseph Ratzinger kartico darovalca organov," piše msgr. Gänswein, "je res tudi, da je z njegovo izvolitvijo na čelo Katoliške cerkve ta izkaznica ipso facto postala neveljavna." V resnici niste nikoli razmišljali o tem, o tem niste razmišljali niti, ko so objavili, da se je kardinal Joseph Ratzinger, tedaj prefekt vatikanske kongregacije za nauk vere, še leta 1999 v Nemčiji vpisal med darovalce organov in dobil kartico darovalca, niti ko je pred tremi leti, zdaj že kot papež Benedikt XVI., na zdravniškem kongresu v Vatikanu med katoličani propagiral darovanje organov in izjavil, da je to "znamenje ljubezni do bližnjega".

Nič hudega za vas: o tem niso razmišljali niti tisti, ki jim je to njihova naloga. Niti najpametnejšim vatikanskim glavam ni prišla na misel zdaj tako očitna teološka dilema: kaj, če na primer papeža povozi traktor? Vem, bogokletno je že samo pomisliti na kaj takega, kaj šele napisati, toda za znanost bogokletje ne obstaja. Predpostavimo za potrebe te teološke razprave, torej izključno v znanstvene namene - tega pa ne poskušajte doma -, da je papeža povozil traktor. Ne sprašujte, kako, to je precej bizarna zgodba: Joseph Ratzinger se je znašel na obisku v Nemčiji, v rodnem Marktl am Innu, razigrana množica vaško cesto posipa s cvetjem, veseli papež kljub negodovanju goril, odgovornih za varnost, izstopi iz svojega papamobila in blagoslavlja otroke, ko se s stranske ceste nenadoma pojavi zeleni traktor herr Ulbrechta, starega inženirja iz Rosenheima, ki se je kot upokojenec preselil na kmete in goji, kot pravijo, najboljše zelje na vsem Bavarskem. Herr Ulbrecht kriči in maha, vpije nekaj takega, kot da so mu zablokirale stopalke, zeleni traktor ropota, otroci so se razbežali, priskočili so varnostniki, papež nejeverno gleda in že v naslednjem trenutku, še preden se je kdorkoli znašel, je šel traktor čez papeža Benedikta XVI. kot čez ležečega policaja.

Za nekaj trenutkov je vsem zmanjkalo sape, slišalo se je samo ropotanje traktorja, ki je nadaljeval pot in se zaletel v drog. Pol ure kasneje je CNN sporočila, da je papež tragično umrl ob obisku v Nemčiji, okoli univerzitetne klinike v Münchnu se je zbralo že več kot sto tisoč novinarjev, spodaj v kleti, v mrtvašnici, pa slavni doktor Gero Winkelman iz Unterhachinga - vi ne poznate doktorja Winkelmana, to je stara šola - pojasnjuje vatikanskemu državnemu tajniku kardinalu Tarcisiu Bertoneju, da njega ne zanima, ali mu na mizi leži rimski papež ali pijani hišnik Jürgen: človek je imel kartico darovalca in doktor Winkelman bo ravnal v skladu z dolžnostjo in vestjo.

To je Nemčija in pri Nemcih ni zafrkancije. Zaman vsa prepričevanja in pojasnjevanja, zaman je kanclerka Angela Merkel osebno prišla v bolnišnico: niti uro kasneje papeževa jetra, srce in ledvice s posebnim helikopterjem že letijo proti Dortmundu.

Čez dva meseca se je pred hišo Ramiza Bajramovića v Zavidovićih ustavila velika črna limuzina. Herr Ramiz, ki je takrat, pred vojno, odšel iz Zavidovićev v Dortmund, da bi zaslužil za popravilo strehe stare hiše, potem pa ostal dvajset let, je komaj vstal iz troseda: še vedno so ga namreč boleli šivi od tiste operacije v Nemčiji. Ramiz zbegano gleda štiri velike može in enega manjšega, suhega, v dolgi črni halji, s škrlatnim pasom, ki stojijo pred vrati.

- Nehajte ga zafrkavat, je trenutek ali dva kasneje odkimala Ramizova žena Hajra. Človek se mi še pozdravil ni.

- Gospa Hajra, je odgovoril kardinal Bertone. Sploh se ne zafrkavamo.

Da skrajšam zgodbo, Ramiz - saj ste dojeli - je odkril, da ima ledvice papeža Benedikta XVI. V dortmundski bolnišnici mu niso hoteli povedati, kdo je človek, ki mu je rešil življenje, darovalec je menda v oporoki izrazil željo, da bi ostal anonimen, saj je "darovanje organov znamenje ljubezni do bližnjega". Vatikanska tajna služba pa Ramizu zdaj ponuja sto tisoč evrov in nadomestno ledvico, saj je njegova, kako so že rekli, v teološkem in formalnopravnem smislu - relikvija.

Glejte, kaj vse bi se lahko zgodilo, če ne bi monsignor Georg Gänswein pred nekaj dnevi prišel na dan s končno sodbo, da je kartica darovalca Josepha Ratzingerja prenehala veljati tisti trenutek, ko je postal papež. Papeževi organi se namreč obravnavajo kot svetnikove relikvije. Kaj pa Ramiz? Ramiz o tem ni imel pojma, toda ko je dojel stvar, je gladko zavrnil tako novo ledvico kot sto tisoč evrov. Za nič na svetu, pravi, ne bi zamenjal nemške ledvice, saj dela kot BMW. O tem so pisali nemški in svetovni časopisi, bil je gost na CNN, naš Ramiz je postal megazvezda.

Od takrat je minilo leto dni. V Zavidovićih pripovedujejo, da je Ramiz ostal isti, vse dni je v Halidovi krčmi, kjer s kompanjoni pije pivo, le da mu Hajra tega ne očita več, saj to zdaj počne, kot pravi sam, v poslovne namene. Ramiz namreč lula iz relikvije, papeževa ledvica dela kot hidroelektrarna, Harja pa stekleniči v majhne stekleničke za vinjak. "Papeževa vodica", piše na etiketi, zdravi astmo, artritis, hipoglikemijo, alergije, miome, diabetes, ekceme, urtikarije, migrene, nevrodermitis, infekcije, prostato, vaskularne bolezni, bolezni sklepov, pljučne bolezni, impotenco in uroke, ni je stvari, ki je ne bi pozdravila čudodelna papeževa vodica, samo petdeset evrov steklenička, fünfzig euro, fifti, cinquanta, dajmo, ljudje božji, aleluja.

Od takrat je Ramizu lepo steklo, v Zavidovićih je zgradil novo hišo z bazenom in kapelico svetega Benedikta. Vsak dan se okoli nje zbere na tisoče ljudi z vsega sveta, Ramiz ne more popiti dovolj piva, da bi zadostil povpraševanju. Kaj naj vam rečem, Međugorje je bankrotiralo. Vatikanski tajni agenti pa so medtem odnehali. Zdaj iščejo tistega Afganistanca, Bin Ladnovo desno roko, ki je pobegnil iz Nemčije, ko so razkrili njegovo teroristično mrežo, niti mesec dni po tistem, ko so mu v Münchnu presadili srce.