Izvršna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) za zakonodajo in politike Alenka Avberšek je prepričana, da je plačilna nedisciplina odraz poslovnega obnašanja, ki je raslo dvajset let. "To je poslovna kultura, poslovni model. Nor je bil, kdor je plačeval v roku," pojasnjuje Avberškova. Predsednik upravnega odbora Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS) Štefan Grosar se ne strinja, da bi šlo za poslovno kulturo, saj, kot pravi, ne gre vseh metati v isti koš. Zagotovo pa je bilo vsaj finančno ministrstvo dolgo časa prepričano, da gre bolj za poslovno kulturo kot sistemsko težavo, saj so se na ministrstvu reševanja plačilne nediscipline otepali s pojasnilom, da gre za pogodbeni odnos med dvema poslovnima subjektoma. Direktorica slovenske podružnice zavarovalno-bonitetne hiše Coface Klara Stanič pojasnjuje, da se je z ukinitvijo Službe družbenega knjigovodstva, bolj poznane pod kratico SDK, ukinil tudi neposreden nadzor nad plačili, podjetja pa so svojo likvidnost reševala s kratkoročnimi oziroma tako imenovanimi revolving krediti bank. Težava je nastala zaradi nepodaljševanja oziroma neodobravanja novih kratkoročnih posojil pri bankah, s čimer so se podjetja zares začela zavedati nespoštovanja plačilnih rokov s strani kupcev. "Tako lahko rečemo, da so zamude pri plačilih postale del poslovne kulture, vendar ne samo zaradi (ne)slučajnih zamud, temveč tudi zaradi odnosa upnikov v času prejšnje dekade," meni Staničeva.

Pohlep velikih, naivnost majhnih

"Kaos vlada že nekaj časa, s finančno-gospodarsko krizo pa so obsegi plačilne nediscipline nori," pravi Grosar. Neporavnavanje obveznosti in izsiljeni nerazumno dolgi plačilni roki so bili v slovenskem gospodarstvu stalnica tudi v času debelih krav. A to obdobje je imelo še eno zanimivo značilnost - velikodušnost bančnega sistema.

Po podatkih Banke Slovenije so konec leta 2007 podjetja bankam dolgovala skoraj 15 milijard evrov, leto prej nekaj manj kot 10 milijard, konec leta 2005 nekaj več kot 6 milijard evrov. V krizo, ki je nastopila konec leta 2008, so podjetja vstopila z okoli 19 milijardami evrov dolgov do bank. Zadolženost podjetij je bila tako visoka, da bi se morala, četudi bi bilo gospodarsko okolje ugodno, številna med njimi v minulih mesecih že ukvarjati z razdolževanjem. Danes podjetja bolj ali manj na datum poravnavajo svoje bančne obveznosti, disciplinirana so tudi, ko gre za dajatve državi. Tisti, ki ostanejo na suhem, so podizvajalci in dobavitelji. Tudi ko gre za dejavnosti z močnimi denarnimi tokovi, kot je na primer trgovina, slika ni nič drugačna.

Poleg same bremenitve bilanc podjetij z dolgovi je ključnega pomena vprašanje, za kaj so podjetja izposojena sredstva namenjala - zakaj slovenska podjetja v luči zadolževanja niso doživela prestrukturiranja, tehnološkega preboja, inovacijske revolucije? Del odgovora se zagotovo skriva v tem, da je bil del kreditov namenjen pokrivanju stroškov v času, ko so podjetja čakala na plačilo že opravljenega dela, pokrivanju plačilne nediscipline torej. Ker podjetje ni prejelo plačila za že opravljeno delo in je moralo nanj čakati več mesecev, je za vmesno obdobje najelo posojilo pri banki, pa naj ga je namenilo za financiranje novih projektov ali za izplačilo plač. V krizi so nato prihodki podjetij upadli, banke so zaostrile pogoje kreditiranja, podjetja so morala poravnavati stare kredite in nastala je "luknja", ki je številna podjetja pahnila v insolvenčne postopke. Plačilna nedisciplina, prisotna vrsto let, je naenkrat postala splošni problem. Postala je najpogostejši razlog, ki ga podjetja navajajo ob predložitvi načrta finančnega prestrukturiranja v postopku prisilne poravnave, in najpogostejši razlog, ki ga dolžniki navajajo svojim upnikom, ko jim poskušajo razložiti, zakaj bodo s plačilom zamudili.

Plačilna nedisciplina ni le neporavnavanje obveznosti, ampak tudi pojav, ko dolžniki zaradi svojega položaja na trgu izsilijo daljše pogodbene roke plačil, kot bi jih upnik lahko dobil pri drugih kupcih. Najpogosteje se takšna praksa razširi v primerih, ko je podjetje v večji meri vezano na enega samega naročnika oziroma kupca. Kakšen odnos lahko tak naročnik vzpostavi do svojega dobavitelja, o katerem ve, da je njegova eksistenca v celoti ali v veliki meri odvisna od njegovih plačil, verjetno ni treba posebej poudarjati.

Dejstvo je, da so mala in srednje velika podjetja v poslovnem odnosu z velikimi pogosto v podrejenem položaju, a podjetniki prav tako nosijo svoj del odgovornosti. Ti vsaj doslej preverjanju bonitete svojih naročnikov niso posvečali večje pozornosti. Težko je tudi najti razumljivo razlago, zakaj se podjetje s svojimi delavci, pa naj bodo Slovenci ali državljani bivše skupne države, vsak dan vrača na gradbišče, če mu investitor projekta ali njegov naročnik že mesece dolguje plačilo. Ob vseh kritikah, da je neplačilo opravljene storitve enako kraji v trgovini, je na mestu primerjava s prodajalko, ki obiskovalca trgovine, potem ko ji je že dvakrat obljubil denar za pred mesecem dni odnešen nakup, še vedno pozdravi z nasmehom, začudenega opazovalca pa pouči, da bo v nasprotnem primeru izgubila stranko.

Te zadeve so bile v socializmu bolje urejene, pojasnjuje Grosar in se spominja časov SKD. "Ženske tam - večinoma so bile ženske - so vlivale strah in trepet. Vsakega podjetnika, ki ga je čakal obisk SDK, je vsaj malo zvijalo v želodcu," se spominja. A plačila so bila zagotovljena, dodaja. Kupec je dobavitelju izdal akceptni nalog kot garancijo za plačilo, in če kupec ni plačal, je upnik akceptni nalog odnesel na SDK. Ta ga je poslal banki in dokler ni bil dolg poplačan, se je vsak priliv na račun podjetja namenil njegovemu poplačilu. "Tudi za plače dolžniku ni ostalo, ne glede na to, da smo bili socialistična država, v kateri je imelo delo poseben status," je dodal. Teh ostankov socializma, ki so nam jih menda zavidali tudi v bolj razvitih državah, smo se danes znebili. "Škoda," poreče danes marsikateri upnik, ki zaman trka na vrata dolžnikov, zaupanje v sodišča pa je izgubil že zdavnaj.

Brez učinkovitega sodstva ne gre

Ena od skrivnosti finske kulture poravnavanja plačil v dogovorjenih rokih, ki je v Evropski uniji z 20-dnevnimi plačilnimi roki in povprečno zamudo sedmih dni na najvišji ravni, je visoka učinkovitost sodišč pri izterjavah. Na to pot je lani poskušala stopiti tudi slovenska vlada. Ko je sredi minulega leta spreminjala zakonodajo o izvršbi, je postregla s podatkom, da je v Sloveniji nerešenih več kot 200.000 izvršilnih zadev. Za cilj so si zadali skrajšanje in poenostavitev postopkov, saj naj bi v Sloveniji izvršba trajala šestkrat dlje, kot je povprečje v Uniji. Dolžnik je imel na voljo vsaj 35 načinov, da je lahko zavlačeval postopek, upniku pa so stroški izvršbe pobrali skoraj 19 odstotkov dolga. V istem času so na drugi strani sodišča pojasnjevala, da so sklep o izvršbi v polovici primerov izdala v dveh delovnih dneh, v enem tednu pa da je izdanih 85 odstotkov sklepov. Ali so jim statistiko dvigovale izvršbe na podlagi odloka države, po katerem ugovor ne zadrži izvršbe, je za podjetnike, ki na izvršbe čakajo več let, vseeno. Da ugovor zadrži izvršbo, s katero se zahteva plačilo za storitev, za katero je bilo izdano naročilo, knjižena faktura in odbit vstopni davek na dodano vrednost, je upnikom težko razumljivo.

Učinki lani sprejetih sprememb zakonodaje še niso znani, očitno pa jih vsaj gospodarstvo doslej ni zasledilo. To namreč med predlagane ukrepe vladi še vedno na prvo mesto postavlja izboljšanje organiziranosti dela sodišč. Namestnik vodje pravne službe na Gospodarski zbornici Marko Djinović ob tem pojasnjuje, da je imela novela značilnost protikriznega ukrepa, medtem ko na sistemsko spremembo zakonodaje še čakajo.

Eden od načinov, kako se otresti terjatev upnikov, je postopek prisilne poravnave. In ko govorimo o prisilni poravnavi, ima v Sloveniji gradbeništvo poseben status. Panoga, ki je leta prispevala levji delež h gospodarski rasti, je danes državo in gospodarstvo spravila na kolena. Četrtino vseh brezposelnih oziroma 30.000 ljudi bi lahko na zavod za zaposlovanje poslalo gradbeništvo. Prvi so krizo občutili majhni, podizvajalci, nato je padel Vegrad, številni veliki gradbinci so danes v postopkih prisilne poravnave. Poleg državnih upnikov, kot so Davčna uprava, Zavod za zdravstveno zavarovanje, Zavod za pokojninsko zavarovanje, je na njihovih seznamih terjatev na stotine malih gradbenih podjetij. Ponujajo jim nekajdesetodstotno poplačilo, ostalo bi jim odpisali. "Če propadejo, izgubimo velikega naročnika in brez naročnikov smo mrtvi," je pred časom eden od upnikov gradbenega podjetja pojasnjeval, zakaj bo pristal na vsega 25-odstotno poplačilo.

"Poplačilo petine zneska v prihodnjih petih letih ni prisilna poravnava, to je kraja. Prisilna poravnava je namenjena podjetjem, ki so morda res zašla v težave, a imajo projekte, sklenjene posle, upnikom pa v treh letih obljubijo poplačilo vsaj 30 do 40 odstotkov dolga," pravi Grosar. Prepričan je, da je prisilna poravnava "zakonsko dovoljena kraja velikih malim".

Med podjetji v prisilni poravnavi je tudi do zdaj vsemogočni gradbinec, družba SCT. SCT podizvajalcev ni plačeval že leta 1998. To je pred časom razkril član vlade, minister za evropske zadeve in razvoj Mitja Gaspari. "Leta 1998 smo vso noč razpravljali, ker SCT ni hotel poplačati podizvajalcev. Zakaj je to še vedno eno najbolj cenjenih gradbenih podjetij, ne vem," je januarja lani Gaspari povedal na srečanju z obrtniki. Da bi SCT leta 1998 onemogočili sodelovanje na javnih razpisih, si tudi pomisliti verjetno ni upal nihče.

Država je imela v minulih letih do plačilne nediscipline povsem ignorantski odnos. Vztrajanje pri kriteriju najnižje cene, ko je pod ceno sklenjen posel že vnaprej dajal jasno vedeti, da bo nekdo ostal brez plačila, je eden takih pokazateljev. Dodatna plačila, zagotovljena s številnimi aneksi, do podizvajalcev, tistih na zadnjem mestu v plačilni verigi, načeloma niso prišla, ugotavlja Grosar.

Ko gre za gradbene posle, je ključni naročnik država v širšem pomenu, pa naj gre za gradnjo cest, bolnišnic, šol... Čeprav je vlada s spremembo zakona o javnih naročilih dopustila možnost, da najnižja cena ni ključni pogoj za pridobitev posla, v praksi sprememb ni, saj se nihče ne želi poglobiti in se ukvarjati z drugimi vidiki ponudb, pojasnjuje Avberškova.

Država ne more več mižati

Po podatkih OZS je plačilna nedisciplina v letih 2009 in 2010 botrovala propadu vsaj 11.000 obrtnikov, in to le tistih, ki so kot člani zbornice vključeni v statistiko. "Zunaj sistema je takih, ki so propadli, vsaj še okoli 5000 do 6000," meni Grosar. "Propad teh obrtnikov in malih podjetnikov je na zavod za zaposlovanje poslal okoli 36.000 ljudi, ki so bili zaposleni v obrtnih obratih, in če prištejemo še 11.000 obrtnikov, je brez dela ostalo vsaj 47.000 ljudi," pojasnjuje.

Država se je odzvala. Bolj kot kdajkoli prej je to pot pohitela z uveljavljanjem spremenjene evropske direktive, tokrat direktive o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih. Evropa je plačilno nedisicplino skušala urediti že z leta 2000 sprejeto direktivo, ki je predvidevala 30-dnevni plačilni rok (razen če je v pogodbi določeno drugače), zaračunavanje zamudnih obresti, hitre in učinkovite izterjave, a med evropskimi podjetniki ni vzbujala večjega optimizma. Ti so med drugim menili, da bi predlogi direktive lahko škodovali odnosu med kupcem in dobaviteljem - če bi dobavitelji preveč resno spoštovali direktivo, bi izgubili zaupanje kupcev, ki plačilne navade prevzemajo v skladu s svojo kulturo.

Novela direktive predlaga omejitev plačilnih rokov na 60 dni, a dopušča okoliščine, v katerih se lahko podjetja dogovorijo tudi za daljši plačilni rok. Finančno ministrstvo je upoštevalo le prvi del predloga. Pred zakonsko omejitvijo plačilnih rokov na 60 dni, kar sicer pozdravljajo v OZS, svarijo v Gospodarski zbornici. Očitek, da je temu tako zato, ker ščitijo velike, zavračajo. "V Sloveniji sploh ne vemo, kje smo. Edina statistika plačilne nediscipline povzema le terjatve, ki so že zaupane v reševanje sodiščem, medtem ko upnikov, ki se na sodišče še niso odpravili, ne zajema. Podpiramo takšno rešitev, ko zagovarjamo tiste, ki terjajo plačilo, a po drugi strani je po našem mnenju preveč takih, ki plačila v takšnem roku ne zmorejo," pojasnjuje Avberškova.

Drugi predlog države, ki je naletel na različne odzive, je obvezni pobot terjatev, ki naj bi zajel tudi vse doslej neplačane terjatve. Na prvi pogled všečen predlog povzroča skrbi, da bo likvidnost, kolikor je je še, dodatno zamrla. Tudi tista redka podjetja, ki še imajo gotovino, z njo ne bodo več poslovala, opozarjajo skeptiki, medtem ko si je administrativne postopke vnašanja vseh 15 dni zapadlih terjatev težko predstavljati. Zakon naj bi predpisal tudi obvezno plačilo javnih naročil v roku 30 dni, kar je ob opozorilih gospodarstva, da je država med slabšimi plačniki, zagotovo na prvi pogled pravi ukrep. A postavlja se vprašanje, ali se bodo proračunski uporabniki sploh lahko držali zakonskih rokov. Ministrstvo za finance sicer že zdaj dokazuje, da so plačilni roki 30 dni, anketa GZS pa je pokazala, da se dejanski plačilni roki države, ko gre za javna naročila za blago, v 80 odstotkih primerov gibljejo od 31 do 120 dni (ko gre za javna naročila za storitve, je tak plačilni rok navedlo 86 odstotkov anketiranih, pri javnih gradnjah pa več kot 90 odstotkov). Predlagan ukrep v zakonu o javnih naročilih, ki mu je težko nasprotovati, pa je obveznost, da javni naročnik poplača neposredno podizvajalca, in sicer z dopolnitvijo, da za podizvajalce ne štejejo z glavnim izvajalcem povezane družbe.

Opozorila, da bodo izvajalci javnih naročil preprosto ustanavljali hčerinska podjetja, ki bodo prva v vrsti podizvajalcev in kot taka upravičena do neposrednega poplačila naročnikov, so se po besedah Djinovića izkazala za upravičena. Država je opozorilom dve leti kasneje prisluhnila in ureditev spreminja.

Prihodnji četrtek naj bi tako vlada razpravljala o paketu zakonov, ki bodo skušali zajeziti plačilno nedisciplino, in navedli smo le nekatere predlagane ukrepe. Če je med njimi tudi predlog, da bo moral podjetnik, ki bo za neplačan račun že uveljavljal odbitek davka na dodano vrednost, za enak znesek povečati svojo davčno obveznost, pa med rešitvami ni predloga, po katerem bi podjetnik državi davek plačal šele potem, ko je sam za opravljeno storitev že prejel plačilo. V obstoječi ureditvi mora podjetnik državi nakazati davek glede na izstavljeni račun, čeprav ne ve, kdaj ga bo dobil plačanega, če sploh kdaj. Če bi davek obračunavali po plačani realizaciji in ne po izstavljenem računu (ta privilegij imajo podjetja z do 400.000 evrov letnega prometa), bi bil tudi interes države za ureditev plačilne nediscipline verjetno večji. Po podatkih Davčne uprave se je davek od dohodka pravnih oseb v devetih mesecih lani glede na enako obdobje leta 2009 prepolovil, medtem ko je davek na dodano vrednost upadel za manj kot odstotek.

Bi torej nove zakonske spremembe res lahko prinesle učinkovite rešitve za problem plačilne nediscipline? Doslej je država pri reševanju teh težav odpovedala, zdaj se na vojno pripravlja z armado inšpektorjev, ki jih bo potrebovala, če bo želela zagotoviti nadzor nad spoštovanjem novih zakonskih določb. Bodo inšpektorji disciplinirali gospodarstvo? Če so predstavniki malih podjetij prepričani, da je gospodarstvo nujno potrebno očiščenja, jih na drugi strani predstavniki velikih soočajo z opozorili, da je lahko cena previsoka, še posebej v trenutnem mrtvilu, ki vlada na trgu. Dejstvo je, da bo moral vsak prispevati svoje - država bi se morala pred novimi normativnimi posegi soočiti z lastno (ne)učinkovitostjo, podjetniki bodo morali pazljiveje izbirati svoje stranke, spoštovanje pogodbenih določil bo moralo postati normalen del poslovanja, kršitve pogodb pa bo treba črtati iz učbenika podjetništva.