"Bil sem eden prvih podjetnikov pri nas. Seveda sem bil registriran kot obrtnik, ker takrat firme še nisi mogel registrirati," se spominja Lipovec, ki si do nedavna niti v sanjah ni mislil, da bo kdaj z nostalgijo obujal svoje pionirske podjetniške čase: "Takrat nisi mogel naročiti blaga, če nisi imel kritja, saj je po tedanjih zakonih nad tem bedela država. Naj si ljudje mislijo karkoli o tistem času, mirne vesti trdim, da nam je bilo podjetnikom v osemdesetih lažje kakor danes."

Lipovec pravi, da takšne plačilne nediscipline, kot je danes, v svoji 32-letni karieri še ni doživel, čeprav v slovenskem kazenskem zakoniku še vedno piše, da si kazensko odgovoren, če naročiš blago, hkrati pa veš, da ga ne moreš plačati. "Sistem v tej smeri ne funkcionira, ker bi bilo treba v nasprotnem primeru zapreti pol države. To pa državi ni v interesu, saj se davek plačuje takoj po izstavljeni fakturi. Države torej ne zanima, kdaj bodo tvoji dolžniki poravnali obveznosti oziroma ali ti jih sploh bodo. Zato tudi sodišča gospodarskih sporov ne rešujejo hitreje," je prepričan Lipovec, ki poudarja, da država dela po pregovoru "siti lačnemu ne verjame".

Neplačniki so se zato do popolnosti prilagodili okornemu sodnemu sistemu, kjer tudi tako opevana izvršba že dolgo ne funkcionira več. "Pred letom in pol smo organizirali koncert. Ker po nekaj mesecih stranka ni plačala računa, smo vložili predlog za izvršbo. Stranka se je pritožila z banalno pripombo, da koncerta sploh ni bilo, čeprav je dogodku prisostvovalo nekaj sto ljudi. Skratka, pritožba ni bila podana zaradi 'pokvarjene robe', ampak je temeljila na čisti laži. Kljub temu je zadeva šla v redni postopek, ki bo trajal sedem, osem let. V tem času bo lahko dolžnik firmo zaprl, svojih obveznosti pa ne bo nikoli poravnal," pojasnjuje Lipovec.

Ker je takšnih primerov vse več in ker sodišča ne opravljajo svoje vloge, so v podjetju sčasoma ugotovili, da je bolje, da neplačnika ne tožijo, ker tako obstaja več možnosti, da bodo dobili vsaj nekaj denarja. "Bolje je, da po enem letu dobiš polovico zneska, kot pa da čakaš osem let in na koncu ne dobiš nič."

Posledice plačilne nediscipline Lipovec ponazarja z učinkom domin. "To je kot pri denarnih verigah. Prvemu v piramidi še nekako gre. Bolj ko greš k dnu, slabše je. Pri dnu so namreč mali podjetniki oziroma družinska podjetja, ki ponavadi nimajo toliko kapitala, da bi ga lahko dolgo zalagala, zato potonejo. Ko je tako podjetje v zadnjih vzdihljajih, prosi banko za kredit, ki ga ta odobri le na podlagi hipoteke. Ker se plačilna nedisciplina nadaljuje, ostanejo brez vsega, sledi pa štrik za vrat. Zato nastajajo družinske tragedije, o čemer mediji premalo pišete," opozarja šef podjetja Lip Art.

Po drugi strani se problem neplačevanja odraža tudi v manjšem obsegu poslovanja, saj se podjetniki čedalje manj spuščajo v tvegane posle, zato je tudi dela vse manj. "S firmo, ki je ne poznamo do potankosti, enostavno ne delamo - avansov pa danes itak nihče več ne daje. S tem se v podjetjih zmanjšuje število zaposlenih in čedalje več ljudi je na cesti."

Lipovec meni, da smo glede stanja v gospodarstvu danes še malce nad dnom, ki pa ga bomo bržkone kmalu dosegli, saj država nima nobene strategije: "Država je kot nekakšna družina in po tem principu bi morala tudi funkcionirati. V družini imajo vsi neke želje in zahteve, ampak obstaja tudi nekdo, ki udari po mizi in reče, toliko imamo in nič več, zato se moramo odločiti, kaj so naše prioritete. Te so v družini postavljene za pet ali deset let vnaprej. V državi pa je problem, ker se vlada menja na štiri leta, zato je dolgoročno strategijo težko zastaviti."

In kje v podjetju Lip Art vidijo izhod iz začaranega kroga? Lipovec vidi rešitev v tem, da bi DDV državi plačali šele po plačani realizaciji, tako kot smo nekoč plačevali prometni davek. V tem primeru bi bila država po njegovem zainteresirana, da se plačilna nedisciplina uredi, kajti sicer ne bi dobila svojega denarja.

"Sicer pa bi morali začeti na začetku - s poslovno kulturo. Pri nas lahko nekdo zafura deset firm, ampak vsakič znova bo lahko odprl še eno. Sam menim, da če si zafural firmo, ti očitno to delo ni pisano na kožo. Če pa si zafural dve, ne bi smel odpreti še tretje. Sodišče bi moralo voditi register takšnih oseb in jim enostavno prepovedati poslovanje. To bi lahko bil prvi filter."