Na položaju predsednika vrhovnega sodišča ste komaj dva meseca, pa se že morate ukvarjati s tako resnim problemom, kot je korupcija v sodstvu. Dejali ste, da vas je novica o domnevno podkupljivem sodniku Škobernetu presenetila. Ste ob nastopu predsedniškega položaja sploh pomislili na to, da se boste morali ukvarjati s problemom korupcije v sodstvu?

Ne morem reči, da sem kaj takega pričakoval, bolj bi lahko govoril o bojazni, da bi se kaj takega lahko primerilo. Kaznivo dejanje, ki ga je ta sodnik osumljen, je nekaj najhujšega, kar lahko stori, saj ga kot sodnika popolnoma razvrednoti. 

Dejali ste, da je v preiskavi glede domnevno podkupljivega sodnika sodeloval tudi preiskovalni sodnik in da je sistem sam zaznal problem. Vendar se meni zastavlja drugo vprašanje. Kolikor vem, je bil Esad Ćehajić tisti, ki je zadevo prijavil, in še to verjetno zato, ker je bil sodnik preveč pogolten. Če njegovi apetiti ne bi bili tako veliki, bi njegovo početje še dolgo ostalo neodkrito.

Pravite, da je sodnika prijavil Esad Ćehajić, vendar je takih prijav veliko. Potreben je določen čas, da se ovadbe na pravno korekten način raziščejo, sploh v času vsesplošnega sumničenja je treba narediti selekcijo prijav. Ocenjujem, da se je v primeru celjskega sodnika sistem odzval. Pomembno pa je, da je v predkazenskem postopku sodeloval tudi preiskovalni sodnik, kar kaže na odzivnost samega sodstva.

Prijava je bila poslana na dvajset naslovov, tudi na državne institucije. Veliko se jih ni odzvalo. Zakaj?

Odzvali so se tisti, ki so za to pristojni, torej policija in tožilstvo. Sodstvo samo ne more voditi pregona. Do odziva je vendarle prišlo. A pričakovanja javnosti so včasih prevelika in prenagljena. Zadeve je treba na ustrezen način preveriti, v nasprotnem lahko diskvalificiramo in ožigosamo tudi nedolžne ljudi za vse življenje in jim z neutemeljenim blatenjem prizadenemo nepopravljivo škodo.

Problem celjskega sodnika je pokazal na ranljivost sodne veje oblasti. Postavlja se vprašanje, ali ni takih primerov še več. Koliko je po vašem v resnici korupcije v sodstvu?

O korupciji v sodstvu kot pojavu po mojem mnenju ni mogoče govoriti. Doslej znane okoliščine kažejo, da gre za enega od osamljenih primerov. Menim, da ni podlage za posploševanje. Seveda pa podobnega primera v bodoče ni mogoče povsem izključiti. Zadnji primer, povezan s korupcijo v sodstvu, je bil, mislim, da leta 1975.

Kaj pa primer Suzane Gril, sodnice okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah?

Omenjeni sodnici je bila izrečena začasna odstranitev iz sodniške službe, in sicer zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja, storjenega z zlorabo sodniške funkcije. Ker pa je postopek še odprt, ga žal ne morem dodatno komentirati.

Podkupovanje oziroma dajanje in sprejemanje daril se običajno dogaja na štiri oči in je kot tako težko dokazljivo. Se strinjate?

Tukaj se moram strinjati z vami. Moram pa znova poudariti, da na podlagi enega primera suma korupcije v sodstvu tega ni mogoče posploševati na celoten sistem. To je priložnost, da sodstvo postopek zoper celjskega sodnika izpelje učinkovito, da hitro in zanesljivo ugotovi odločilna dejstva in na tej podlagi odloči. Pričakujem, da se bo sodstvo na ta primer, ki je gotovo slabo vplival na zaupanje javnosti, odzvalo s konkretno pospešitvijo postopkov v najodmevnejših primerih gospodarskega in organiziranega kriminala. Popolnoma jasno je, da se podoba sodstva oziroma zaupanje vanj gradi ravno na najodmevnejših kazenskih zadevah, čeprav je njihovo število, v primerjavi z vsemi zadevami, ki jih sodstvo obravnava, razmeroma nizko.

Kaj sodnika, ki bi moral biti varuh zakona, privede do tega, da sprejme podkupnino?

Kot sodnik tega ne morem razumeti in zato o tem tudi ne bi razglabljal.

Bo primer domnevno podkupljivega sodnika spet načel polemiko o trajnem sodniškem mandatu?

Lahko načne polemiko, vendar možnost odvzema trajnega sodniškega mandata ni resna opcija. Če se sodstvo ne bo odzvalo z učinkovitimi samohigienskimi mehanizmi, se mi zdi bolj realno, da bi prišlo do vzpostavitve nadzornih mehanizmov, ki ne bi bili prepuščeni sodstvu samemu.

Koliko je denimo kot sodnik zaslužil Milko Škoberne? Ali drži podatek, da okoli 2300 evrov neto?

Konkretnega zneska ne poznam, lahko pa rečem, da ta vsota ustreza plači okrožnega sodnika.

V njegovem primeru se je pojavilo še vprašanje sodnikove imunitete. Njegov odvetnik trdi, da lahko sodniku imuniteto odvzame le državni zbor, nekateri drugi pravni strokovnjaki pa pravijo, da je dovolj že, če mu je mandatno-volilna komisija državnega zbora ne podeli. Je to dilema ali ni?

To je vprašanje, o katerem je presojal zunajobravnavni senat, ko je odločal o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora. Govorim seveda na podlagi tega, kar sem izvedel iz medijev. Ali gre za dilemo ali ne, naj odločijo pristojni organi. Kot velja za vse odprte postopke, tudi v tem primeru velja, da se predstavniki sodišč, kakor tudi sam predsednik vrhovnega sodišča glede vprašanj, vezanih na odprte zadeve, ne morejo in ne smejo vsebinsko opredeljevati. Zakaj ne? Zato, ker gre za odprte zadeve, ki lahko čez čas pridejo v presojo na vrhovno sodišče.

Se vam zdi, da bi morali pri pravnikih, preden postanejo sodniki, poleg pravnega znanja preveriti tudi njihove moralne vrline?

To je zelo kompleksno vprašanje. Dejstvo je, da je v preteklosti v okviru sodniškega društva potekalo deontološko seznanjanje z vrednotami sodniškega poklica. To je vendarle poklic, ki zahteva neke posebne kvalitete, kot so predanost, odrekanje, zadržanost, višji prag strpnosti, občutek empatije, da ne govorim o poštenju, pogumu, nepristranskosti in da se sodnik preprosto ne sme ozirati na pričakovanja javnosti, če je prepričan, da je odločitev, ki jo sprejme, pravilna in zakonita. Tako izobraževanje mladih sodnikov bi bilo treba obnoviti. Ključno pa se mi vendarle zdi, da v družbi vlada kriza vrednot, brezskrupulozni pragmatizem, pomanjkanje solidarnosti in razkorak med dojemanjem pravic na eni in odgovornosti na drugi strani. Zato je problem širši.

Odkriti primer suma korupcije bi moral biti znak za alarm. Kaj boste kot predsednik vrhovnega sodišča storili za to, da bi bilo v prihodnje takih primerov v sodnih vrstah čim manj?

Odzvati se z vsesplošnim sumničenjem sodnikov bi bilo najslabše, kar se lahko primeri. Treba je ohraniti trezno glavo. Najboljši odgovor bo učinkovito vodenje takih postopkov.

Torej menite, da to ni znak za alarm.

Če so v družbi take razmere, je naivno pričakovati, da bo membrana imunskega sistema tako tesna, da ne bi prišlo tudi do pronicanja v sodstvo. Sodnik mora imeti dovolj samonadzornih mehanizmov in moči, da se takim skušnjavam upre. Prepričan sem, da imajo vsi moji kolegi te vrednote ponotranjene, ni pa mogoče povsem izključiti, da se kot osamljen primer v bodoče to ne bi moglo spet zgoditi. Stvari se bodo bistveno izboljšale, ko se bo v družbi vzpostavil jasen, minimalen sistem vrednot, ki ga bo sprejemala velika večina ljudi. Menim, da primer, o katerem govorimo, ni povezan z neizpolnitvijo odprave nesorazmerij sodniških plač. Seveda je treba tudi ta problem resno reševati, vendar pa mora sodstvo zbrati vse moči in pospešiti kvalitetno reševanje zadev, delati tudi na etični pogon, kot je rad govoril prejšnji predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen, saj lahko le tako izboljšamo zaupanje javnosti v sodstvo.

Veliko bi se verjetno dalo narediti že s pogostim nadzorom nad sodnikovim delom, nad konkretnimi primeri, o katerih odloča. Napovedali ste, da bo predsednica višjega sodišča v Celju odredila pregled Škobernetovih spisov. Bodo pregledani tudi spisi sodnikov na drugih sodiščih?

Kolikor mi je znano, višja sodišča vseskozi redno opravljajo preglede poslovanja nižjih sodišč in ukrepajo, če se pojavijo problemi. Alarmni zvonec lahko zazvoni, če so odločitve nenavadne. Vendar to še zdaleč ni dovolj. Pri Škobernetu, ki je bil vodja kazenskega oddelka v Celju, so ob nekem pregledu leta 2009 ugotovili nepravilnosti in ga kot vodjo razrešili. Z današnjega zornega kota lahko ugotovimo, da ta sicer temeljiti pregled ni postregel z ugotovitvami, ki bi lahko kakorkoli nakazovale, da lahko pride do tovrstnega dejanja, ki naj bi ga pozneje storil ta sodnik.

Se da ugotoviti, da postopek pri nekem sodniku teče prepočasi ali pa da zaradi tega celo pride do zastaranja? Reagirate na take stvari?

Kot rečeno, pregledi sodnih zadev se redno opravljajo in ugotavljajo se tudi razlogi, če na primer pride do zastaranja. Med drugim sem kmalu po nastopu mandata zahteval izdelavo poročila o vseh kazenskih zadevah, ki so zastarale v zadnjih petih letih. Ugotovili bomo razloge, in če se ti nanašajo na sodišča, sprejeli ukrepe, ki bodo v bodoče takšne primere preprečevali. Izhajati je treba iz zaupanja v sodstvo in sodnike, ekscesne situacije pa ne le dosledno sankcionirati, temveč jih tudi preprečevati. V tem pogledu je izjemno pomembna vloga predsednikov sodišč, ki morajo v sklopu izvajanja sodne uprave spremljati tudi dinamiko reševanja zadev. Vedeti pa moramo tudi, da do zastaranja ne pride nujno zaradi neustreznega procesnega vodenja na sodišču. Zadeva lahko zastara tudi zaradi časovno neustreznega ravnanja akterjev, ki so postopek vodili, še preden je prišel na sodišče. Tu je lahko še dodatno vprašanje ustrezno urejene ali prepogosto spreminjane zakonodaje, ki včasih omogoča širok manevrski prostor za izmikanje sodišču.

Ja, vendar je to zaupanje zdaj porušeno.

Ne morem se strinjati, da je porušeno. Počakajmo, da se ugotovijo dejstva, in na to, kako bo sistem odreagiral. Govoriti samo na podlagi tega primera, da je porušeno zaupanje v celotno sodstvo, je najmanj prenagljeno. Sum, da naj bi kolega sodnik storil koruptivno kaznivo dejanje, je med sodniki povzročil osuplost in razočaranje.

So sodniki dovolj plačani? To je protikorupcijski garant, poleg vseh drugih kvalitet.

Strinjam se, da je materialna neodvisnost sodnikov ena od pomembnih komponent sodnikove neodvisnosti. Vemo tudi, da odločbi ustavnega sodišča o plačah sodnikov nista bili realizirani. Sodniki se zavedamo, da je čas recesije, da veliko ljudi živi na pragu eksistenčnega minimuma. Toda kar zadeva uskladitev plač sodnikov s plačami funkcionarjev zakonodajne in izvršilne veje oblasti, smo pričakovali, da bodo merila enaka za vse. Sodniki odpravo nesorazmerij razumemo tako, da se sorazmerja najprej vzpostavijo in nato znižajo plače vsem na enak način. Pričakujem, da se bodo plače v bodoče tako tudi uskladile. Pri odpravi nevarnosti koruptivnosti po mojem mnenju vprašanje plač, ki je sicer pomembno, ni ključno. Odkar sem v tej službi, prej sem bil tožilec, zame nikoli ni bila v ospredju plača, temveč vrednote poklica in zavedanje, da delo mora biti opravljeno, ne glede na merila ali karkoli drugega.

Kot ste omenili, ustavna odločba še vedno ni izpolnjena, vlada je lani obljubila, da jo bo izpolnila, potem pa se je zaradi krize obrnilo drugače. Kako se boste lotili tega problema? Boste na vlado naslovili kakšen poziv, se želite sestati z vladno stranjo?

Razmišljal sem že o tem, da bi predlagal sestanek z vrhom izvršne oblasti in opozoril na posledice takega ravnanja. Tudi s takim odnosom do sodne oblasti se kaže neupoštevanje sodnikov kot najpomembnejšega mehanizma, ki zagotavlja pravno reševanje sporov v družbi. Tak odnos ima lahko škodljive posledice, tudi razrast malodušja, kar se lahko odrazi v upočasnitvi načina dela. In to prav zdaj, ko nujno potrebujemo še dodaten zagon, da sodno kolesje poženemo v še hitrejši tek.

Ali menite, da bo treba še enkrat na ustavno sodišče, če vlada sodniških plač ne bo popravila?

Pravim le, da si je treba dosledno prizadevati, da se ta nesorazmerja odpravijo. Hkrati pa mora tudi sodstvo s svojim delovanjem storiti vse, kar je v njegovi moči, da se pospeši kakovostno reševanje zadev.

Vse kaže, da specializirani oddelek za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, vsaj v taki obliki, kot si ga je zamislil pravosodni minister Zalar, ne bo ustanovljen, saj med sodniki ni zanimanja za delo v tem oddelku. Kaj je po vašem vzrok za tako slab odziv?

To je presenetilo tudi mene. Menil sem, da je delo na takem oddelku za vsakega sodnika strokovni izziv, priložnost za samodokazovanje. Mogoče so pogoji v veljavnem zakonu previsoko postavljeni. Prijav je bilo kar nekaj, sodni svet pa je nato, kolikor mi je znano, izbral samo dva sodnika. Upam, da bo novi model zagotovil zadostno število sodnikov, ki bodo lahko suvereno sodili v teh najbolj zahtevnih zadevah.

Ta neodzivnost tudi kaže, da sodniki očitno niso pripravljeni na strokovne izzive. Ali lahko govorimo že o apatičnosti sodnikov?

Težko bi za kateregakoli sodnika dejal, da je apatičen, niti nimam te pravice. Kolikor mi je znano, se nekateri sodniki niso prijavili iz razlogov varnosti, ki je nujno oslabljena, če obravnavajo kazniva dejanja iz pristojnosti specializiranega oddelka, pa tudi zato, ker nekatera vprašanja, ki so bolj organizacijske narave, niso bila določno rešena. Lahko rečem le, da me je skromen odziv presenetil. Če bi bil mlajši, bi delo na specializiranem oddelku zanesljivo vzel kot strokovni in siceršnji izziv.

Sodnikov ni privabila niti višja plača...

Plača je res višja, a tu vprašanje plače ni odločilno. Izpolnjene morajo biti tudi druge predpostavke, plača je samo še dodatni argument.

Pričakovanja javnosti na področju učinkovitega pregona gospodarskega kriminala so velika. Policija je lani obravnavala več kot 13.000 gospodarskih kaznivih dejanj, to je za 41 odstotkov več kot leto poprej, ko so obravnavali več kot 9000 kaznivih dejanj s tega področja. Bo sodstvo tako strokovno kot kadrovsko kos takemu zalogaju?

Številke, ki ste jih navedli, so impozantne. Ko gredo vsi ti primeri skozi filtre, se število zadev, ki pridejo pred sodišče, bistveno zniža. Vendar je povečanje pripada treba pričakovati. Sodstvo mora biti na to pripravljeno, zato bosta nujna ustrezna prilagoditev organizacije dela in dodatno usposabljanje sodnikov. Ne bi želel, da to izzveni tako, kot da sodstvo sploh ni usposobljeno za reševanje takih zadev. To enostavno ni res. Drži pa, da so te zadeve zelo sofisticirane in zahtevajo poglobljen pristop ter veliko sodnikove energije. Število sodnikov, ki te stvari tako dobro obvladajo, je trenutno omejeno. Sicer pa je pri pregonu vseh vrst kaznivih dejanj pomembna tudi vloga tožilstva. Zelo škodljivo je, če je priliv kazenskih zadev tako obsežen, da ga sodišča tudi s povečanimi napori ne morejo obvladati. Pričakujem, da bo v sodni sistem prišlo le tolikšno število zares pomembnih kazenskih zadev, kolikor jih sodstvo s svojimi zmogljivostmi realno lahko reši.

Bo sodstvo tudi dovolj motivirano za sojenje v teh najzahtevnejših zadevah gospodarskega kriminala?

Tu ne gre za motivacijo. Sodstvo mora reševati tudi te primere, tu ni izbire. Zadev, ki bodo prišle pred sodnike, in tudi teh, v katerih so postopki zastali, ne bo mogel reševati nihče drug kot sodniki sami. Menim, da je to spoznanje v sodstvu že dozorelo. Primerom, ki pridejo pred sodišče, se ni mogoče izogniti, z njimi se je treba soočiti in zadeve rešiti. Ob tem moram poudariti, da velika večina sodnikov dela tudi cele popoldneve in čez vikende in da nimajo tistega klasičnega delovnega časa.

Ob nastopu mandata ste dejali, da si želite, da bi sodniki postali bolj samozavestni. Kako povečati samozavest sodnikov? Verjetno lahko za to največ storijo sami, na primer že s tem, da sprejmejo strokovne izzive.

Sodstvo je že vrsto let nekakšen dežurni krivec, vendar ne vedno po svoji zaslugi. V javnosti se gradi za sodstvo ne najbolj prijazna percepcija. Tudi odnos drugih dveh vej oblasti do sodstva bi lahko bil drugačen. Mislim, da so na Nizozemskem predstavniki vseh treh vej oblasti dosegli dogovor, da v javnosti ne bodo omalovaževali drug drugega oziroma da ne bodo storili ničesar takega, kar bi lahko škodovalo avtoriteti drugih dveh vej oblasti.

Menite, da bi bil pri nas tak dogovor sploh mogoč?

Zavedam se, da se vsega ne da urediti kar z dogovorom. Pri tem gre v glavnem za krepitev vrednot, pravno kulturo in medsebojno spoštovanje.

Da bi to dosegli, je verjetno potrebna zrelost.

Za to je seveda najprej potreben čas. Pomembno je tudi vseskozi opozarjati na pozitivne vzore, ne pa da se vseskozi poudarjajo negativnosti, kot da je v sodstvu in v družbi vse narobe. Seveda takšno prikazovanje v medijih in politiki negativno vpliva na zaupanje v sodstvo in njegov ugled. V sodstvu so tudi slabosti, tega ne kaže zanikati, ampak te slabosti je treba odpravljati. Vendar pa nikakor ni mogoče reči, da so te slabosti tako zelo prevladujoče, da bi zaradi tega negativno ocenjevali celotno delovanje sodstva.

Dokler se bo s kritikami na račun sodstva dalo nabirati politične točke, se verjetno ne bo nič spremenilo.

Saj ne gre le za sodstvo, na udaru so vse institucije, ki temeljijo na avtoriteti. Postmoderna družba se sicer razvija in težko je napovedati, v katero smer bo šel razvoj, ne le pri nas, tudi globalno. Ali bodo razmerja moči v družbi v prihodnosti drugačna, je težko predvideti. Dejstvo pa je, da glede na našo sedanjo ureditev sodstvo brez avtoritete, zaupanja in ugleda ne more učinkovito delovati.

Ali bi glede na vse te težave, ki pestijo sodstvo, lahko rekli, da je sodstvo v globoki krizi?

Tega nikakor ne morem sprejeti. Sodstvo zadnja leta v veliki meri skrajšuje pričakovani čas reševanja zadev, nekatera sodišča so zaostanke celo povsem odpravila. Zadeve rešujemo hitreje, tudi s premeščanjem sodnikov z manj obremenjenih sodišč na sodišča, kjer je dela več. S tem skušamo doseči, da so vsi sodniki maksimalno angažirani v delovnem procesu. Zato se ne strinjam s tezo, da je sodstvo v neki globoki krizi. V sodnih vrstah, ne le tu na vrhovnem sodišču, je veliko izvrstnih ljudi in izjemnih pravnikov, k ugodnim rezultatom na sodiščih pa so bistveno prispevali tudi višji pravosodni svetovalci in sodno osebje.

Ali za vas denimo to, da niti deset sodnikov ni pripravljenih sprejeti strokovnega izziva v specializiranem oddelku za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, ni znamenje krize?

Počakajmo, kaj bo prinesel novi model, ki ga pripravljajo na ministrstvu. Kot sem že dejal, je bila ta neodzivnost sodnikov zame presenečenje. Mislim, da se bodo stvari uredile.

Ampak tudi za položaj predsednika vrhovnega sodišča ni bilo pretiranega zanimanja. To kaže, da se sodniki očitno niso pripravljeni potegovati za funkcije, ki od njih terjajo še dodatno odgovornost.

Na vseh sodiščih smo dobili ljudi za predsedniška in podpredsedniška mesta. Potencialne kandidate verjetno odvrača predvsem politizacija postopkov imenovanja. Od svojega primera se bom sicer distanciral, vendar pa smo bili tudi v nekaterih drugih primerih priča širjenju raznoraznih očitkov na račun kandidatov, ki so se potem izkazali za neresnične. Ni tiste kulture, ki bi morala spremljati take postopke. Če so kakšna relevantna dejstva, ki so lahko z vidika kandidature problematična, jih je seveda treba v postopku izpostaviti, vendar vselej na dostojen način in tako, da se lahko kandidat o teh dejstvih tudi izreče. Anonimke in podobne metode so skrajno neprimerne, vendar hkrati tudi govorijo o trenutku, v katerem se kot družba žal še vedno nahajamo. Mogoče je v tem del odgovora na vprašanje, zakaj se ljudje nočejo potegovati za vodilne položaje. Na drugi strani pa večino sodnikov veseli predvsem sodniško delo, ki prinaša strokovno zadoščenje in notranji mir. In tega, ko enkrat prideš na vodilni položaj, nimaš več. Delo je namreč bistveno drugačno, bolj izpostavljeno in manj predvidljivo.

Kako ocenjujete delo pravosodnega ministra Aleša Zalarja?

Nisem tisti, ki bi bil poklican ocenjevati delo pravosodnega ministra. Sodelovanje z njim in z ministrstvom, seveda v okviru zakonsko določenih pristojnosti, je zelo dobro. Lahko tudi rečem, da so obsežne spremembe zakona o sodiščih prinesle kar nekaj pozitivnih učinkov.

Lahko izpostavite nekaj pozitivnih posledic, ki jih je prinesla sodna reforma?

Dobro je, da so postala okrajna sodišča organizacijske enote okrožnih sodišč. Predsedniki okrožnih sodišč so s tem dobili bistveno večje pristojnosti in imajo tako boljši pregled nad delom okrajnih sodišč, lahko premeščajo zadeve in sodnike. Novela zakona je prinesla tudi specializacijo sodišč, denimo na področju zemljiške knjige in stečajev, kjer imajo izključno pristojnost določena pritožbena sodišča, kar vse prinaša poenotenje sodne prakse. In še bi lahko našteval.

So kje težave z uveljavljanjem sprememb zakona o sodiščih?

Na težave se odzivamo. Pri ministrstvu je bila ustanovljena tudi mešana implementacijska skupina, ki spremlja učinke novele zakona v praksi in sproti pripravlja izboljšave. Za razliko od reforme leta 1994, ki je po splošni oceni odločilno prispevala k nastanku sodnih zaostankov, je spremljanje učinkov sedanje reforme pravočasno in odzivanje sprotno.

Kako poteka projekt snemanja glavnih obravnav na sodiščih? So sodišča v praksi naletela na kakšne težave?

Situacija je na sodiščih različna. Nekatera sodišča so se projekta lotila zelo resno in obravnave že snemajo, na nekaterih sodiščih se tega šele lotevajo. O morebitnem skrajšanju postopkov, ki naj bi ga prineslo snemanje obravnav, je še prezgodaj govoriti. Empirični podatki, ki so bili pridobljeni na majhnem vzorcu, vendarle kažejo, da bi snemanje lahko prineslo določene časovne prihranke.

Stroka je opozarjala, da bi se lahko postopki zaradi snemanja obravnav celo podaljšali. Se to res lahko zgodi?

Težave lahko nastanejo takrat, ko govorijo vsi drug čez drugega in je nemogoče povzeti, kaj se je na obravnavi dogajalo. Tu je zato zelo pomembna procesna disciplina, kar pomeni, da se ve, kdaj kdo govori. Šele ko bo končan pilotski projekt snemanja obravnav, bo mogoče govoriti o upoštevanja vrednih izkušnjah in na podlagi teh sprejeti nadaljnje odločitve.

Napovedali ste, da bo vaša prednostna naloga skrajšanje časa za reševanje zadev pred vrhovnim sodiščem. Kako boste to dosegli?

Menim, da je treba razmišljati v smeri sprememb procesne zakonodaje, kjer naj bi se dosledno odpravile vse določbe, ki vrhovno sodišče določajo kot prvostopenjsko ali pritožbeno sodišče ter dopuščajo, da se pred sodiščem zadnje stopnje obravnavajo dejanska vprašanja. Vgrajena orodja za poenostavljeno reševanje izrednih pravnih sredstev bi zagotovo pripomogla k hitrejšemu reševanju zadev v primerih, ki zaradi svoje vsebine ne načenjajo pomembnih, v sodni praksi še nerešenih pravnih vprašanj, kar je tudi namen odločanja vrhovnega sodišča. Primer tega je institut dopuščene oziroma dovoljene revizije, ko sodišče odloča, v katerih primerih bo dopustilo revizijo. Vrhovno sodišče revizijo dopusti, ko gre za pomembna še nerešena pravna vprašanja. Število rešenih vprašanj se povečuje, tako da je tudi s tega vidika mogoče pričakovati zmanjšanje števila zadev, v katerih bo moralo vrhovno sodišče meritorno odločati.

Stanje po oddelkih je sicer različno. Kazenski oddelek zadeve rešuje tekoče, v času, ki je krajši od treh mesecev. Nekoliko večji so zaostanki na pravdnem, gospodarskem in tudi delovno-socialnem oddelku. Z velikim trudom sodnikov in višjih pravosodnih svetovalcev ter izboljšano organizacijo dela se število nerešenih zadev opazno zmanjšuje. Tudi na drugih oddelkih se zaostanki znižujejo, na upravnem denimo so se pomembno znižali, tako da je mogoče pričakovati, da bo sodišče o teh zadevah kmalu odločalo v roku, bistveno krajšem od enega leta.

Bi bilo treba slovenski kazenski zakonik posodobiti, glede na nekatere nove oblike kaznivih dejanj, internet denimo postaja leglo novih kaznivih dejanj?

Tu gre za vprašanje, kako vidimo vlogo sodnika v postopku sprejemanja zakonodaje. Sodniki naj ne bi aktivno sodelovali v takih razpravah, saj je le tako mogoče ohraniti videz nepristranskosti, ki ga moramo vseskozi varovati. Temu ne bi bilo zadoščeno, če bi sodnik na podlagi zakona odločal o pravnih vprašanjih v konkretni zadevi, o katerih se je že v postopku sprejemanja zakona določno opredelil. V fazi sprejemanja zakonodaje skušamo biti sodniki zato skrajno zadržani. Le kadar je to nujno potrebno, se odzovemo s predlogi izboljšav.

Veliko je bilo polemik ob sprejemanju novega kazenskega zakonika, ki je stopil v veljavo pred dobrima dvema letoma. Kako se uporaba kazenskega zakonika kaže v praksi?

Kot je znano, je kazenski zakonik razdelil tudi stroko. Zakon je prinesel določene težave, na pravosodnem ministrstvu zato pripravljajo predlog sprememb tega zakonika.

So kritiki morda pretiravali in zakon vendarle ni tako slab?

Zakonik je sprejet in zavezuje, vrednostno se o njem ne bi želel opredeljevati. Kot sem že povedal, pa je bilo kar nekaj težav z razlago posameznih členov, v njem je tudi nekaj nedoslednosti in napak.

Pričakovati je bilo, da bo ministrstvo z novim ministrom na čelu zaradi številnih kritik hitro popravilo zakonik, a se to ni zgodilo. Ali spreminjanje zakonika poteka dovolj hitro?

Ko zakonodajalec sprejme zakon, se pričakuje, da bo tak, kot je, veljal neko daljše obdobje. Če se zakon zelo hitro spreminja, še posebej to velja za kazenski zakonik, je to z vidika zaupanja v pravo izjemno škodljivo, zato se je treba teh sprememb lotevati s tresočo roko. S prepogostim spreminjanjem se ruši zaupanje v celoten pravni sistem, zato si je pri sprejemanju takih zakonov treba vzeti bistveno več časa. V nekaterih državah je spreminjanje take zakonodaje trajalo tudi petnajst let.

Ob hitrih in nepremišljenih spremembah pa ni več neke stabilnosti...

Stabilnost se izgubi, to je res. Včasih zato čudi ta lahkotnost - pa ne govorim le za kazensko pravo, ampak tudi za druga pravna področja in stroke -, ko na podlagi enega življenjskega primera politika že hiti spreminjat zakon. Tako ne gre.

Znane so polemike ob vašem imenovanju. Ko ste prevzeli mandat predsednika vrhovnega sodišča, se je zato postavilo vprašanje, kako bo to vplivalo na vašo avtoriteto, ugled in spoštovanje. Je to pustilo kakšne posledice, ki vplivajo na vaše vodenje sodišča?

Ob vseh polemikah sem se zavedal tudi te plati. Po dveh mesecih vodenja imam občutek, da me večina kolegov sprejema. Nisem pričakoval, da me bodo sprejemali vsi, to niti ni realno, ker smo si ljudje različni. Ne glede na vse, kar se je dogajalo med postopkom mojega imenovanja, skušam delovati združevalno. To je zgodba, ki se je zame na neki točki končala. Tudi nekateri kolegi z drugih sodišč, ki ob svojem imenovanju niso bili deležni take pozornosti, mi pravijo, da imajo na sodišču kolege, ki imajo konceptualno drugačne poglede na vodenje sodišča in tudi druga vprašanja. To je dobro, dokler je v mejah korektnega in v funkciji izboljšave stanja na sodišču.

Razmišljali ste, da bi vložili tožbo zoper tiste, ki so na vas naslovili vrsto etično-moralnih in drugih očitkov. Ste se že odločili? Boste tožili in koga konkretno?

O takem koraku je potreben trezen premislek, saj gre tudi za ugled sodstva. Če se najvišji predstavniki sodne veje oblasti med seboj obtožujejo, je to z vidika ugleda sodstva zelo slabo. Časa je še dovolj. Naj se zadeva nekoliko odmakne, potem se bom tudi odločil. Nisem pa misli na to še popolnoma opustil.