"Interes za sodelovanje v pevskem zboru v moji dvajsetletni karieri pravzaprav ni nihal. Menim, da je razlog v kvalitetni kontinuiteti. Vsa leta sem se trudila, da pevcem omogočam zanimive nastope, revije, tekmovanja, koncerte, sodelovanja z ansambli in orkestri," pravi Sonja Čibej, učiteljica glasbe, zborovodja in gibalo dogajanja.

Sentiment idealizirane mladosti

Brhko grlena mlada večglasja. Z njimi smo se domislili obeležiti kulturni praznik. S petjem. Bržkone eno najbolj osnovnih sposobnosti in človeških veščin. Kajti, kot pravi besedilo napeva Poje vam mladost, ki se nahaja na zgoščenki novomeškega zbora, na kateri je kar 45 komadov, "pesem je zaklad v duši". Zelo užiten material, mimogrede. Ko si ga zavrtiš doma, nimaš nobenih težav odposlušati do konca. Nasprotno. Vrne ali pač vrže te v sentiment idealizirane mladosti, kakršnega je nekoč zapopadla pesmica Lepo je v naši domovini biti mlad: "In toplo sonce, ki nas greje, in morje, ki poživlja kri."

Še ena potrditev pojava, kako težko slovenska odrasla produkcija presega otroške in mladinske stvaritve. Tja do filmov seveda. Kekca, Srečo na vrvici, Ne joči, Peter, Poletje v školjki in podobne hite odraslostne stvaritve težko dosegajo. Čeprav marsikateri otroški zborovski komad poje prav o želji po odraslosti. Kot na primer: "Kakšna sreča, mamice ni doma, hipec ali dva boš lahko gospa."

Vaja grmovcev ali, bolje rečeno, mladih grmovk, saj fantov v otroškem zboru ni bilo. "Saj vem, da so vam fantje všeč, vendar pa se, prosim, skoncentrirajte na petje," je Čibejeva poskušala osredotočiti svoje varovanke. Čeprav pravi, da ponudba raznih talent šovov in drugih priložnosti, ki se mladini ponujajo za pojavitev na odru, ne vpliva na njeno delo, je pevke nekoliko presenetila kamera poročevalca naše online redakcije. Vaja je potekala v avli v prvem nadstropju, na očeh vsem, ki so prišli mimo.

"Zakaj se jim smejeta?" vprašam mulca, ki sta postajala v avli in se nasmihala mladim pevkam. "Tako pač," odgovori eden od obeh in se podobno izmuzljivo izogne odgovoru, zakaj njega ni v zboru. Da proti druženju s sošolkami na osnovi petja ne bi imela nič proti, skorajda ni dvomiti. Prenekateri mulo si je na vse pretege želel priti v šolski pevski zbor predvsem zaradi sošolk, če že ne kar zaradi učiteljice. "In potem me je pred nastopom tako zvila trema, da sem ga izpustil," se danes eden od njih spominja svojih osnovnošolskih poskusov.

Da, nastop. Morda zgolj eden in edini. Sinje ptice OŠ dr. Jože Potrč, kjer v letošnji sezoni nimajo zbora, smo v Litostroju tistega davnega leta 1978 s "Kiša pada, trava raste, gora zeleni" kar zažgale. No, s tistim komadom bržkone zažge vsak. Tako dober je enostavno. Eden najboljših. In lep spomin seveda. Na takrat še tuje grob vonj maziva v zraku, svetlobo izza velikih tovarniških oken, na sendviče in pingo sok.

OŠ Grm nastopa več. Po desetkrat na leto. Nehonorirano sicer. In kakovost glasu na začetni stopnji na OŠ Grm ni problem.

"Od prvega do petega razreda naj bi vsi učenci imeli možnost pevske izobrazbe in razvoja posluha. Staršem novih pevcev na začetku šolskega leta napišem dopis, v katerem jim razložim, da vodim dva otroška pevska zbora, v katera razporedim pevce glede na razvitost njihovih elementarnih glasbenih sposobnosti. Učenci z manj razvitimi sposobnostmi imajo vajo enkrat tedensko, namenjeno predvsem razvoju melodičnega in ritmičnega posluha, učenci z dobro razvitimi sposobnostmi pa dvakrat tedensko in se lotevajo zahtevnejšega programa ter sodelujejo na revijah in tekmovanjih. Ker se otrokom posluh razvija do približno dvanajstega leta, ob individualnem pristopu in vztrajanju v letu ali dveh napredujejo vsi učenci. Zato s starši in pevci doslej ni bilo nobenih težav," razlaga Čibejeva. V kasnejših kategorijah je drugače. V mladinski pevski zbor sprejme samo pevce z razvitimi glasbenimi sposobnostmi.

Najraje pojemo Rio

Železniki, četrtek, dva dni pozneje. Kraj, obkrožen z mrzlimi gorami in gozdovi, kjer se z neznano gospo nehote pozdraviš, ko čakaš avtobus, ona pa pride mimo. Z Ljubljano ni direktne linije. Čez Škofjo Loko je treba. Takisto kraj z zimskim bazenom, ki je bil dopoldan kar dobro obljuden. No, glede morebitne povezave plavanja in petja se je v nadaljevanju raziskave ponudil zgolj še podatek, da je v mladosti predvsem rad plaval tudi Marjan Vodopivec, avtor Kekčeve pesmi in Bratovščine sinjega galeba, Hude mravljice...

Tudi tokrat nas je v Železnike vodil nasvet dr. Inge. Da tam obstaja močna pevska scena, je dejala. Na šoli poje približno sto pevcev v treh zborih. V zgradbo šole smo vstopili med odmorom in brez prisebnega vodstva tisti dan dežurnega bi bil preboj skozi klasični osnovnošolski hodniški stampedo otrok zagotovo bolj težaven. Mali mešani otroški pevski zborček je vadil za nastop v veliki športni dvorani dan kasneje.

"Najraje pojemo Rio," povesta mladi pevki, ki sta v razredu sedeli tik poleg nas. V Rio vsi letijo, sta mislili. Kakopak simpatično nezaupljivi. Tudi pri drugih otrocih je bilo opazno, da v zboru sodelujejo na bazi mikro prijateljstev. Na odru stojijo po dve ali tri najboljše prijateljice na kupu in v zavezništvu. Rio ni bil na sporedu. Predvidena sta bila Do re mi fa so la ti do - "ko se not naučiš, vse zapoješ, kar si zaželiš" - in Ko bom velik.

Najprej so se ogreli oziroma razgibali, simulirali zvok padanja dežja s tleskanjem prstov, se prijeli za lica in odpeli "mia-mia-mia-mi". "Gremo, do, re, mi, fa, so, la, ti, do, s celim telesom. Korajžno. N'č bat!" je zadevo učinkovito peljala učiteljica Marjeta Naglič. In nadaljevala: "Katera črka v abecedi je najbolj pomembna? K! Torej, gremo. Ča-k-at!" Vaja je bila daleč od drila ali torture, kakršne znajo biti deležni mladi talenti. "Do jutri se bo treba naučiti tekst," učiteljica lahkotno opozori malega, ki mu je pripadla solo točka v Ko bom velik.

Njegov solo nastop dan kasneje pred polno tribuno v športni dvorani sem pričakoval z blagim strahom. Bil sem na treningu in postal sem navijač. In res je prvo kitico komajda zvozil. Ob pomoči Nagličeve, ki ga je diskretno pokrila s svojim glasom in klavirjem. Ni se naučil teksta, da bi zblefiral, pa sta mu manjkali izkušnja in kilometrina Christine Aguilera, kakršno je vendarle pokazala na Super Bowlu, ko se je zmotila pri tekstu ameriške himne, pa zadevo vseeno suvereno speljala do konca.

Hecno je, kako vsa dvorana trepeta za mladega pevca v težavah, da bi izpeljal zadevo. Kot za vrvohodca, da ne bi padel z vrvi. Takisto sem bil v skrbeh za mladega tehnika, ki je bedel nad mešalno mizo, ali bo zmogel ukrotiti mikrofonijo, ki se mu je pojavljala v zvočnikih in motila nastop. Nekako je šlo. Mladega solista se je v drugi kitici polotila borbenost, ki mu je povrnila spomin, odločnost in utrdila glas. Na koncu vse dobro in aplavz polne dvorane.

Po dveh komadih otroškega zbora je nastopila izborna zasedba Grudnove Šmikle. Starejše punce, eden najboljših zborov v državi. Ni kaj, ubrano in umetniško kompetentno, vse že z notnim črtovjem pred seboj, v enotnih oblekah, s konkurenčnimi glasovi, s težavnimi večglasji, točne in zanesene, vendar pa kaj, ko bistveno bolj temne in zahtevne, tako da se je pri zadnjih komadih med mladimi poslušalci že dalo zaznati nemir, ki so ga učiteljice morale začeti brzdati. No, že začetek komada V Ljubljano, ki ga poznamo v interpretaciji Marjane Deržaj, je spet pritegnil pozornost in to strogo pevsko obhajanje kulturnega praznika, ki so si ga omislili v Železnikih, je počasi prišlo do uspešnega konca. Z aplavzom. Ni dvoma, da si ga bodo otroci zapomnili. Tako kot harmonije, ki so jih skupno tvorili.

"Petje je prvinska oblika človekovega izražanja in iz prakse sem ugotovil, da ljudi brez posluha praktično ni. Razlika med ušesom in glasilkami je sicer različna od človeka do človeka, vendar pa se da marsikoga pripraviti, da poje točno. Seveda znotraj njegovega razpona. Zato je pomembno, da se otroci srečujejo s petjem. Danes je to nekoliko težje, kajti ljudje doma v družinah vedno manj pojejo. Skozi petje spoznavamo glasbo, pri čemer so otroci izjemno komunikativni. Težko jih je pretentati. Takoj ugotovijo, ali jim je nekaj všeč ali pa pač ne," pravi Marko Vatovec, izredni profesor za zborovsko dirigiranje na akademiji za glasbo in predsednik Glasbene matice Slovenije. Kot dodaja, je Slovenija glede skrbi za zborovsko petje med najbolj razvitimi okolji v Evropi in na svetu. Da kakšna osnovna šola ne bi imela svojega zbora, je izjemen in komaj verjeten pojav, kajti vodenje zbora se učiteljem glasbe šteje v delovni čas. Poučevanje petja v slovenskih osnovnih šolah torej ni nekaj voluntaristično prostočasnega, temveč gre za sistemsko dobro utemeljeno početje. Osnovnošolsko petje je tako malodane obvezna dejavnost.

Vatovec nadaljuje: "Zato smo tudi uspešni. Staroevropske države, kot so Nemčija, Nizozemska ali Francija, zagotovo zaostajajo za nami, medtem ko so Skandinavci do petja bolj pozorni. Težava staroevropskih držav je po mojem predvsem v tem, da so v preteklosti preveč odpirali vrata komercialni glasbi in premalo gojili standarde. Zato so naši zbori na tekmovanjih redno visoko uvrščeni. V zadnjih desetih letih so na Grand Prix tekmovanjih slovenskih zbori dosegli tri prva mesta. Več bi se dalo narediti v vrtcih, kjer pa sedaj, vsaj v Ljubljani, tudi že deluje osem zborov." Zborovsko petje v Sloveniji je torej dobro organizirana dejavnost in neke vrste steber uradne kulture, ki v zadnjem času doživlja tudi komercialne potrditve, kot denimo Perpetuum Jazzile.

Zdaj ga pa nehajte sračkat!

Ljubljana, 9. februar 2011, ob 17.00. Na ovinku pred stavbo RTVS so se serialno ustavljali avtomobili najrazličnejših vrst, iz katerih so na podoben način uigrano izskakovali otroci z mapami v rokah. Ko so z močjo celega telesa zaprli vrata, so praviloma vsi stekli proti vhodu v hišo nacionalnega radia. Zamudniški člani otroškega zbora RTVS, ki so kapljali na vajo. Ne glede na številne pevske projekte v zadnjem času in velike preboje, kakršen je na primer otroški pevski zbor Carmina Slovenica, ki je zbor s svetovno slavo, je otroški zbor RTVS vendarle kultna zasedba. Nenazadnje častitljivo stara.

Leta 1957 sta ga ustanovila skladatelj Janez Bitenc in prvi zborovodja, legendarni Janez Kuhar, ki bi letos praznoval sto let in se bo ob tej priložnosti v filharmoniji njemu v čast zgodil priložnostni koncert. Po Kuharju je dolga leta zbor vodil Matevž Fabjan. V zboru pojejo otroci od 6. do 12. leta, ki so izbrani na vsakoletni avdiciji. Vadijo dvakrat tedensko eno uro. Dvakrat mesečno tudi snemajo.

In da, njihova vaja je potekala v strožjem vzdušju. "Stoj! Takoj morate uleteti drugi glasovi. Ne čez tri dobe!" je začetek komada Mama, zlata mama takoj prekinila Anka Jazbec, sedanja zborovodja. Če vas glasba količkaj zanima, je biti prisoten na taki vajici privilegij. Med mularijo ni nikogar, ki bi se "švercal", čeravno je Jazbečeva tudi od svojih varovancev terjala več hrabrosti in odločnosti.

"Zdaj ga pa nehajte sračkat! Š je, ko jaz rečem! Nič prej in nič kasneje! Reci, ji reci, da lep-š-a je kot kdaj prej!" Mali iz prve vrste ni prenehal z domnevno neumestnimi pripombami, zato je moral ven. Stat pred vrata. Vrnil se je lahko šele, ko smo mi odhajali. "Nič zato. Užival sem v glasbi zunaj," je dejal.

A končajmo drugje. V Sarajevu. V bivši Jugoslaviji so bili zelo uspešni pop ansambli iz Sarajeva. Sarajevska pop šola se je temu reklo nekoč. In če je za sarajevske bende res kaj značilno, potem je to izrazita dikcija njihovih vokalistov. Njihova izgovorjava je malodane pretirana, jo pa lahko opazite pri malodane vseh pevcih iz tistih krajev, seveda na čelu z vsemi tremi pevci benda Bijelo dugme. Ko sarajevski vokalist na primer izgovori č, je to ločljivo, kot tlesk s prsti. Uganka, od kod oziroma zakaj je temu tako in od kod izvira to brez dvoma dobrodošlo in prepoznavno pretiravanje, je podpisnika teh vrstic begala dolgo časa.

Od kod jim potreba po tako disciplinirano eksaktni izgovorjavi, sem se spraševal dolga leta. Šele nedavno se je pojavil prvi namig. Ponudil ga je Nenad Janković alias dr. Nele, vokalist skupine Zabranjeno pušenje v enem zadnjih intervjujev. Kot ga je bilo razumeti, je bistvenega pomena za specifični izraz pop glasbe iz Sarajeva dejstvo, da je mesto dolgo časa spadalo pod Avstro-Ogrsko. Za časa rajnke Avstrije so se v Sarajevu in tudi sicer po BiH namreč razširili prav pevski zbori. Sarajevska obsedenost z dikcijo bi torej lahko bila posledica te zborovske tradicije. Zadeve so torej povezane. Nekaj, kar je na prvi, sploh sedanji, s ponudbo raznih talent šovov zamegljen pogled nedonosno ljubiteljstvo in entuziazem, prej ko slej dobi svoj učinek. Vpliva in pride okrog.