Tekmovanje v pošiljanju SMS-ov sicer sestoji iz več disciplin. Tako morajo tekmovalci, ki se uvrstijo v finale, pisati sporočila v zelo glasnem okolju, hodeč po tekočem traku, polnem ovir, se ob tem pogovarjati, in to vsakič z drugačnim telefonom. Pri vsem tem morajo paziti, da tekst v sporočilu napišejo kar se da natančno in seveda hitro. Vsi tekmovalci na prvenstvu tekmujejo tudi za Guinnessov rekord v najhitreje napisanem posameznem sporočilu. Trenutno si ga lasti Avstralec Cheong Kit Au, ki 264 znakov dolgo mobilno sporočilo napiše v minuti in 17 sekundah.

Čeprav kratica SMS dandanes med uporabniki označuje sporočilo samo, pa dejansko pomeni sistem za prenos tekstovnih sporočil - Short Message Service (servis kratkih sporočil). Da bi lahko mobilno GSM-omrežje, ki je bilo primarno namenjeno telefonskim klicem, uporabljali tudi za prenos sporočil, so v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja začeli razmišljati Skandinavci in Nizozemci.

Idejo so leta 1982 predstavili na Evropski konferenci pošte in telekomunikacij, dve leti kasneje pa sta Francoz Bernard Ghillebaert in Nemec Friedhelm Hillebrand razvila prvi koncept SMS-sporočanja. Kljub temu je trajalo kar osem let do prvega poslanega SMS-sporočila. Decembra 1992 je namreč Neil Papworth iz Airwide Solutions s svojega računalnika poslal SMS na mobilni telefon Richardu Jarvisu iz podjetja Vodafone. Času primerna je bila tudi vsebina sporočila: "Merry Christmas" (Vesel božič).

Do leta 1995 so uporabniki mobilne telefonije v povprečju poslali 0,4 sporočila mesečno in verjetno si nihče ni mislil, da bodo nekoč SMS-sporočila na mobilnih telefonih postala tako množično uporabljana. A če prvi množično dostopni mobilni telefoni pri nas sploh niso podpirali pošiljanja sporočil, si danes telefona brez te funkcije verjetno sploh ne moremo predstavljati. Lani smo namreč samo v Sloveniji poslali okoli 1,4 milijarde sporočil, in če vemo, da je pri nas aktivnih mobilnih telefonov nekaj več, kot je prebivalcev države, je iz vsakega slovenskega telefona prišlo nekaj manj kot 700 SMS-sporočil.

Pri tem gotovo levji delež prispevajo najstniki in mladina, ki v vsakodnevni komunikaciji še posebej radi uporabljajo tekstovna sporočila. Raziskava, ki so jo opravili v Združenih državah Amerike, je pokazala, da ameriški najstniki mesečno pošljejo okoli 2300 sporočil, medtem ko z mobilnim telefonom v istem času opravijo le dobrih 200 telefonskih klicev.

Povezanost, ki je lahko brez realne osnove

Na spletu najdemo tudi morje portalov, ki nam ponujajo najrazličnejša SMS-besedila za vsako priložnost. Čestitke za rojstni dan, šale za 1. april, osvajalska besedila, žgečkljiva seksualno obarvana besedila, besedila za prekinitev zveze in še veliko drugega.

"Zakaj ljudje uporabljajo sporočila za prekinitev zveze, čestitke in podobno in kakšne učinke ima takšna uporaba, je težko reči. Tudi rezultati študij o tem se precej razlikujejo, odvisno od nacionalnega konteksta, pa tudi glede na starost in prakse uporabnika," razlaga Metka Kuhar s katedre za komunikologijo na ljubljanski fakulteti za družbene vede.

"Vsekakor pa te tehnologije olajšujejo samopredstavitev na želeni način, ustvarjanje vtisov, upravljanje z njimi - kar je pisano na kožo sodobnim družbenim oziroma socialnim razmeram ter v skladu s sodobnimi identitetnimi vzorci. Te tehnologije omogočajo izogibanje konfliktom, poglobljenim odnosom, kar vsaj določeni skupini ljudi tudi ustreza," nadaljuje Kuharjeva in dodaja, da nekatere študije kažejo, da obravnavane oblike komuniciranja izdatneje uporabljajo ljudje s slabšimi socialnimi veščinami, ki so bolj introvertirani.

Obstajajo pa tudi take, ki so pokazale, da komuniciranje s sporočili pogosteje uporabljajo ljudje z močnimi medsebojnimi vezmi. Kuharjeva še meni: "Pošiljanje SMS-sporočil je praksa, ki po eni strani omogoča občutek nenehne povezanosti, prisotnosti, pripravljenosti na komunikacijo. To je lahko dandanes zelo dobrodošlo. Po drugi strani pa je ta občutek povezanosti in intime posameznika lahko brez neke 'realne' osnove".

Ker je osnovno SMS-sporočilo omejeno s 160 znaki, so se skozi leta izoblikovali tudi posebni simboli in okrajšave, ki omogočajo v sporočilu poslati čim večje besedilo. Večina okrajšav je bila seveda sestavljena za angleški jezik, a so mednarodno že tako uveljavljena, da jih uporabljamo tudi pri nas. LOL (laughing out loud, smejim se naglas), WTF (what the fuck?, kaj za vraga?!), BTW (by the way, mimogrede) ali pa C U (see you, se vidimo) spadajo v vsakodnevni repertoar pošiljateljev sporočil. Seveda smo bili pri tem iznajdljivi tudi Slovenci: MI2 (midva), JU3 (jutri), KAXI (kako si), S5? (spet?) in številne druge.

Za označevanje počutja, smeha in odzivov na sporočilo se uporablja tudi cela vrsta skoraj mednarodno veljavnih simbolov. Te ustvarimo s kombinacijo različnih znakov in ločil, kot so podpičje, dvopičje, oklepaj, zaklepaj, poševnica, vezaj in drugi. Gotovo najbolj znana sta smeh ":)" in žalost ":(" , nato pa so tukaj še nekateri manj znani: jeza ">:-(", poljub ":-*", dolgčas ":-o zz" in pijanost "%-}".

Z napredovanjem tehnologije pa se je spremenila tudi "zmogljivost" sporočil na mobilni telefonih. MMS (torej multimedijska) sporočila omogočajo poleg teksta tudi prenos slike in videa, veliko uporabnikov pa ima na svojih mobilnikih tudi elektronsko pošto.

"To ne pomeni nujno zatona SMS-sporočanja. Vse skupaj je odvisno tudi od tega, koliko smo vizualno usmerjeni. Slikovna nadgradnja tekstovnega sporočila ima tudi samostojno funkcijo. Virtualna 'delitev prostora', simbolov, ki se nanašajo na lokacijo, lahko pri sporočevalcih ustvari še večji občutek povezanosti," še sklepa Kuharjeva. Če ima prav, se torej še vsaj nekaj časa ob prispelem SMS-sporočilu ne bomo znebili piskanja, cingljanja pa tudi glasovnih obvestil, kot je denimo (eno izvirnejših): "Stigao je Stipe, Stipe 'mesič'".