Najhujši kritiki so krivdo za albanski gol prevalili na vratarja Jasmina Handanoviča, da je stal predaleč stran od gola, vendar je bil strel pod prečko Bulkuja tako mojstrski, da bi ga morda preprečil le vratar mačka, kakršen pa je eden ali dva med desetimi. V obrambi sta na bokih Brečko in Jokič nalogo opravila rutinsko, dodano vrednost pa čuvata za kvalifikacijske tekme. "Točno tako, kot smo predvidevali. Trda tekma z veliko 'galame', simuliranja in provociranja Albancev. Imeli smo nekaj lepih akcij, prvi polčas je bil dober, v drugem so nas Albanci stisnili, a smo si vseeno priigrali tri lepe priložnosti. Zdaj prihajata tekmi, na katerih bomo morali pokazati, da smo še vedno pravi," je povedal Mišo Brečko, ki je povsem okreval po prašičji gripi. Bojan Jokič je začel igrati za Chievo, ker je trener spremenil sistem igre v 3-5-2, v katerem ima bojeviti Gorenjec veliko ofenzivnih nalog na levem boku. "Slabo igrišče nam je onemogočilo, da bi razvili našo značilno igro po tleh. Albancem nismo uspeli vsiliti naše igre, ker je bilo težko odigrati na prvo žogo, saj si moral prav vsako umiriti. Igra na preskok ni naša odlika, to smo počeli, ko smo začeli nastopati z reprezentanco, zdaj iščemo zvezne igralce, da odigramo dvojno podajo, naredimo kakšno akcijo po bokih. Zdaj moramo obdržati dobro formo v klubih, za pot na evropsko prvenstvo bo treba premagovati tudi favorite," je misli strnil Bojan Jokič.

Na štoperskih položajih sta Marko Šuler in Boštjan Cesar potrdila uigranost, ko sta ustavljala albanski nalet z nabijanjem dolgih žog, ki je bil pričakovan, saj ima tekmec v svojih vrstah dobre skakalce. V drugem delu so imeli gostitelji tudi po štiri napadalce, a je slovenski obrambni liniji na pomoč priskočila zvezna vrsta. "Po našem vodstvu je bila albanska agresivnost logična, dosegli so fenomenalen gol, a smo pokazali svojo kakovost, da smo se znova dvignili, odigrali našo igro in zasluženo zmagali, kar je lepa popotnica za marec. Ta tekma je bila bolj trening za Severno Irsko kot za Italijo, ki je favorit skupine, a vemo, kakšna je naša moč doma v Stožicah ob pomoči navijačev," je pripovedoval Boštjan Cesar, ki je bil tudi pretepen - dobil je dva boleča udarca, tekmec pa se mu je še usedel na gleženj, ki je malo zatečen.

Na mestu zadnjih dveh vezistov je vlogo Korena prevzel Radosavljevič in obenem dobro vodil Bačinoviča, ki je popustil v drugem polčasu, kar pa je selektor Kek uredil z naknadno poklicanim rezervistom Šukalom, ki je razširil obzorja slovenske igre v zvezni vrsti. Na pripombo, da je bila po ukradeni žogi podaja za gol Novakoviču v slogu zveznih igralcev fantazistov, je Aleksander Radosavljevič odgovoril: "Ko sem igral s Korenom, so bile to Robijeve naloge, tokrat sem jih prevzel jaz. Robi je zadolžen za razigravanje soigralcev, saj igra bližje napadalcem, zato se večkrat znajde v taki priložnosti. V nadaljevanju kvalifikacij je vse odvisno od nas, na tekmece se ne smemo preveč ozirati. Če smo pravi, se ne bojimo nikogar."

Na bokih je umetnik Birsa igral z nekaj rezerve, na drugi strani je bil izjemno agresivni Kirm predvsem v prvem polčasu razbijač in maratonec. Selektor Matjaž Kek je bil zadovoljen, kako se v napadu vse bolje ujameta Novakovič in Matavž, zato očitno postaja prvi dvojec. Novakovič je tekmo odigral v skladu s kapetanskim trakom. Polno ga je bilo vse igrišče, kar je dokaz dobre pripravljenosti (tudi v Tirani je bil po več ur na terapijah), igralce je z mahanjem z rokama, kar sicer počne Koren, razporejal, gol pa je bil plod golgeterske samozavesti. Napadalni dvojec Ljubijankič in Dedič je zrežiral zmagoviti gol, ob katerem se je na tribuno čutila samozavest Primorca, ko je vzel žogo, da bo izvedel enajstmetrovko. Gledalci so uživali v nepredvidljivih potezah Iličiča, ki lahko prinese potezo za zmago več proti zgoščenim obrambam, a strokovno vodstvo predvsem ni spregledalo dveh izgubljenih žog na sredini igrišča.