Skoraj ni kraja, ki se ne bi ponašal z vsaj enim znanim kulturnikom - ali se je tam rodil, delal, ustvarjal, živel ali pa je tam pokopan. Med najbolj znanimi vasmi, ki je bila še posebno omenjana v zadnjih dnevih, je seveda Vrba, na sredi katere stoji lipa, okoli nje pa 16 kamnov, kar nakazuje, da je bilo včasih tam šestnajst kmetij, zdaj pa jih je le še kakšnih sedem ali osem. Vrba je seveda znana predvsem po rojstni hiši Franceta Prešerna in po cerkvici svetega Marka, ki jo je Prešeren omenil v pesmi Sonetje nesreče. Hiši, v kateri se je rodil, so rekli pri Ribičevih. Življenjska pot je Franceta Prešerna zgodaj vodila od doma - najprej k stricu duhovniku v Kopanj pri Grosupljem, od tu v Ribnico in nato v Ljubljano. Pravne študije je dokončal na Dunaju, poleti leta 1828 pa se je vrnil v Ljubljano in začel delati kot odvetniški pripravnik, vendar je na samostojno advokaturo čakal celih 18 let.

Enodnevnih, kulturno obarvanih izletov v lepe, še premalo odkrite kraje na različnih koncih Slovenije, na katere se lahko podamo v teh lepih, sončnih dnevih, je torej skoraj toliko, kolikor je krajev v Sloveniji. Tako si lahko privoščite, da si v Goriških brdih, čudoviti gričevnati pokrajini z vinogradi, poleg kulinaričnih slasti in pokušine vrhunskih vin ogledate še na primer razstavo slik znamenitega Zorana Mušiča v gradu na Dobrovem, blizu pa je tudi kraj Medana, ki je rojstni kraj pesnika Alojza Gradnika. Ob Soči navzgor se mimo Anhovega in Kanala, ki je rojstni kraj alpinista, skladatelja in duhovnika Valentina Staniča ter tudi slikarja Rika Debenjaka in skladatelja Marija Kogoja, kmalu pripeljete do Tolmina, središča gornjega Posočja. Po njem je obsežno območje dobilo ime Tolminsko. Treh krvavih let v prvi svetovni vojni ta dežela še dolgo ne bo pozabila, kakor tudi ne bo pozabila svojega slavčka Simona Gregorčiča, ki je v pesmi Soči krvava leta oziroma krvavo reko tudi napovedal. Medtem ko je Most na Soči, kjer se stekata Soča in Idrijca, rojstni kraj pisatelja Preglja, je Vrsno rojstni kraj pesnika Simona Gregorčiča.

Tudi naslednje konce tedna si lahko polepšate s takšnimi raziskovalnimi izleti ali ogledi najrazličnejših prireditev. Bliža se sicer valentinovo, ni pa nujno, da ga praznujete strogo po komercialnih stereotipih in zapovedih prodajalcev, ki iz tega prijaznega dneva kujejo zgolj dobiček s prodajanjem včasih že prav abotnih daril. Valentinovo ali praznik svetega Valentina se namreč praznuje 14. februarja in je tradicionalni dan, ko si v nekaterih kulturah zaljubljenci izkazujejo ljubezen - največkrat s pošiljanjem voščilnic, pogosto anonimnih, in izmenjavo daril. Praznik svetega Valentina se je sprva praznoval kot rimskokatoliški dan posta v čast svetemu Valentinu. Današnji pomen je dobil šele po visokem srednjem veku, ko se je razvila zamisel o romantični ljubezni. Danes je, podobno kot vsi večji prazniki, močno skomercializiran.

Na Japonskem, v Koreji in podobno tudi v Avstraliji se je zaradi obsežnih marketinških prizadevanj valentinovo razvilo v dan, ko ženske in redkeje tudi moški ljudem, ki jih imajo radi, podarjajo slaščice in cvetje. Vendar pa je za mnoge ženske, zlasti pisarniške delavke, dejanje postalo obveznost in se od njih pričakuje, da - včasih s precejšnjimi stroški - podarijo čokolado vsem moškim sodelavcem. Na Japonskem tako čokolado imenujejo giri-choco, sestavljeno iz besed giri (obveznost, dolžnost) in choco, skrajšana oblika besede chokoreto, kar pomeni čokolada. Tej nasprotna je honmei-choco, ki jo podarijo svojim dragim. Čokolado, ki si jo izmenjujejo prijateljice, pa imenujejo tomo-choco.

Zaradi marketinških prizadevanj se je razvil tudi dan, ko naj bi moški tistim, ki so jih na valentinovo obdarovali, uslugo vrnili. V resnici ti pogosto obdarujejo le svoje izbranke. Ta dan se praznuje 14. marca in se imenuje beli dan. Prvotno je namreč veljalo, da se podarja belo čokolado ali mehke penaste bombone.

V Koreji se 14. aprila praznuje tudi črni dan, ko moški, ki za valentinovo niso dobili ničesar, skupaj jedo rezance po kitajsko v črni omaki, imenovane Jajangmyun. Valentinovo praznujejo tudi v perzijski kulturi - na primer v Iranu, čeprav trda islamska vlada to kot del zahoda zavrača in omejuje.

God svetega Valentina se pri nas že dolgo praznuje, vendar je imel drugačen pomen. Znan je pregovor, da Valentin, prvi spomladin - pomladni svetnik - prinese ključ do korenin, zato se po starem kmečkem koledarju na ta dan začne prvo delo v vinogradih in na vrtovih. Poleg tega naj bi se takrat snubili ali ženili tudi ptički, ki pa se ženijo tudi na gregorjevo in vincencijevo. V Beli krajini pravijo, da se z valentinovim začne prvi spomladanski dan.

V severovzhodni Sloveniji gospodinje na valentinovo po drevju in grmih otrokom nastavijo Valentinove potičke. Med Slovenci naj bi bilo valentinovo najbolj priljubljeno na Primorskem. V Štmavru pri Gorici se s prvo nedeljo po Valentinu začne sezona vaških praznikov na Goriškem. Na ta dan praznujejo tudi praznik štrukljev. Kot dan zaljubljencev se valentinovo praznuje šele v sodobnem času.

Že omenjeno gregorjevo je tudi praznik, povezan z zaljubljenci. Tega dne, 12. marca, se po ljudskem izročilu ženijo ptički. Ko je veljal še stari julijanski koledar je Gregor, znan kot prinašalec luči, godoval prav na prvi spomladanski dan, ko je navadno že toplo. Ta svetnik je bil v resnici Gregor Veliki, rojen okoli leta 540 v Rimu, ki je veljal za idealnega papeža in cerkvenega učitelja. S tem ko so leta 1582 spremenili koledarski sistem, se je gregorjevo premaknilo nazaj, zato ga zdaj praznujemo 12. marca in ne na prvi koledarski spomladanski dan. Da se gregorjevo praznuje na god Gregorja, uradno ne drži, saj je Cerkev leta 1969 njegov god prenesla na 3. september, dan njegovega škofovskega posvečenja. Stari god, ki je dan njegove smrti leta 604 v Rimu, je namreč padel na post, kar ni bilo najbolje.