Ljudje, ki so se uprli strahovladi, so vredni vsega občudovanja in spoštovanja. Njihov pogum, ustvarjalnost, disciplina, inteligenca, imaginacija, solidarnost so izjemni, kombinacija vseh teh in drugih kvalitet je enkratna. Ampak njihov nasprotnik je silen, okruten, brezobziren, izkušen ter skrajno premeten in podel. Naj nas ne zavede slika ostarelega diktatorja, ki se mu poveša spodnja čeljust. To je neenak boj in temeljna neenakost je morda v tem, da eni za boljše življenje zastavljajo svoja življenja, drugi pa se za obrambo svojih privilegijev ne pomišljajo ubijati in rušiti. Prvi imajo, konec koncev, samo sami sebe, drugi velikanski represivni aparat.

Na začetku se je zdelo, da se je režim odločil za liberalizacijo. Vojska je razglasila, da so demonstracije legitimne in da protestov ne bo ovirala. Zdelo se je, da bodo ljudem pustili, da si dajo duška, jim dali nekaj verbalnih koncesij, da jih spravijo domov, potem pa nadaljevali po starem. Zdelo se je torej, da bodo posnemali zahodni model, v katerem ljudje lahko čvekajo in kritizirajo, oblast pa je zunaj njihovega dosega. Pa se je pokazalo, da je režim mislil nekaj potez naprej in zgolj pripravil teren za svoje Sturmabteilungen, za tiste razbijalce glav, ki so, napravljeni v demonstrante, v podporo Mubaraka napadli vstajnike, ko so ti še imeli pred očmi uspeh milijonskega zborovanja dan poprej.

Ker se strahovlada lahko reproducira le s strahom in ker se je po prvih dneh naraščajočih protestov začelo govoriti, da so Egipčani naposled zlomili urok strahu, je režim naravnal svojo protivstajo tako, da bi zopet zasejala strah. Na ljudstvo se niso spravili s strojnicami, temveč z britvami in mačetami, ne s tanki, temveč s koli in kamni in ognjem, ne (za zdaj!) z množičnim pobojem, temveč z množičnim mrcvarjenjem in selektivnim ubijanjem, ne strojno in z varne razdalje, temveč rokodelsko in s človeškim stikom.

Nekateri komentatorji so opozorili, da je v celem tem scenariju videti prstne odtise Omarja Sulejmana, podpredsednika, Mubarakovega izbranega naslednika. Na pamet mi pride pričevanje nekega avstralskega državljana, ki so ga zaradi suma, da pripada Al Kaidi, mučili v Egiptu, v katerem je opisan prizor, kako je Sulejman, ki je pri mučenjih osebno sodeloval, da bi zlomil tistega ujetnika, dal predenj pripeljati nekega drugega nesrečnika in enemu svojih specialcev ukazal, naj ga ubije s karate udarcem. Ukaz je bil izpolnjen. Protestniki na Trgu osvoboditve vztrajajo ne nazadnje zato, ker vedo, da jih bodo, če bodo upor zlomili, enega po enega mučili in pobili. Tako bo režim izvedel še bolj radikalno liberalizacijo kot z domnevnim dopuščanjem svobode demonstriranja. Kolektivni upor bo razbil v individualne delce in, kot priznanje njihovi individualnosti in kot priklon individualizmu, vsakega posebej strl. Čar in moč liberalnega individualizma sta v tem, da ne dopuščata kolektivnega odpora ali upora.

Pod krinko ugoditve zahtevam ljudstva - z napovedanim Mubarakovim odhodom, z odstranitvijo njegovega sina Gamala iz političnih računic - se je v Egiptu utrdila vojaška oblast. Vojska je bila v Egiptu na oblasti že doslej. Zdaj se je njena vloga še okrepila. Mubarakov naslednik je general. Vojska je dobila komandne pozicije za usmerjanje in nadziranje tako imenovane tranzicije. Vojaška policija sodeluje v zatiranju protestov, hkrati pa vojaško vodstvo lahko, če bi bila nuja, vzame veter iz jader upora s predčasnim žrtvovanjem Mubaraka.

Zadnja novica - če je res novica in ne le govorica - je, da je ameriška oblast v intenzivnih pogovorih z egipčansko, da bi zrežirali takojšen odhod Mubaraka in predali oblast triumviratu, ki bi ga sestavljali Sulejman, vrhovni poveljnik oboroženih sil Enan in obrambni minister feldmaršal Tantavi. Ta vojaška hunta naj bi takoj začela delati na ustavni reformi. Tako bi se začela tista "urejena" tranzicija, o kateri so vse te dni žebrali zahodni voditelji. Zahod bi tako posvetil za zdaj ne ekscesno krvavo vojaško rešitev egipčanske krize.

Egipčanska ljudska vstaja je za Zahod namreč bila kriza, ki je kot strela iz jasnega ogrozila njegove ekonomske interese, politične kalkulacije in vojaške pozicije na Bližnjem vzhodu.

Savdski kralj, Izrael in Tony Blair so izrecno podprli Mubaraka. Zahod kot nekakšna kolektivna tvorba ni nedvoumno podprl protestnikov, čeprav je govoričil o demokraciji. Pokazalo se je, da je grožnja zahodni demokraciji ljudstvo, še sploh ljudstvo, ki zahteva demokracijo. Pokazalo se je da je likudniški Izrael, ki je vešče razpihoval strah pred "islamskimi skrajneži" in evroameriškim politikom dopovedoval, da Bližnji vzhod še ni zrel za demokracijo, poglavitna ovira demokratizaciji arabskega sveta. (Ta Izrael se ni pritožil, ko je Mubarakov režim za napade na protestnike in novinarje začel uporabljati antisemitizem.) Pokazalo se je, da Zahoda nič ne moti, če oblast v Egiptu prevzame najodgovornejši za rutinsko in specialistično mučenje v tej državi - konec koncev tudi Zahod muči in Egipčani pogosto mučijo za Zahodnjake. Pokazalo se je, da se zahodne vlade niso pripravljene postaviti niti za lastne državljane, ki jih ugrabljajo, pretepajo in zapirajo Mubarakovi jurišniki. (Kaj pa če Mubaraku prepuščajo pionirsko vlogo pri discipliniranju novinarjev po nastopu Wikileaksa?)

Kaj je rekel prvi med neenakimi, vodilni politik Zahoda, človek z največ moči na svetu, ko so v Egiptu režimski nasilneži razbijali glave demokratičnim protestnikom in strahovali zahodne poročevalce? Rekel je tole: "Molimo, da bi se nasilje v Egiptu končalo in da bi se uresničila stremljenja egipčanskega ljudstva in da bi v Egiptu in povsod po svetu napočil boljši dan." Egipčani, pravijo, se počutijo puščene na cedilu, izdane, zelo izdane. Sedanjemu ameriškemu predsedniku pa pravijo črni Bush. Še bolj izdane se bodo počutili, če bodo ugotovili, da je med tem, ko je črni Bush govoril o molitvah za boljši dan, zahodni svet s svojimi egipčanskimi zavezniki za zaprtimi vrati kot odgovor na ljudsko vstajo postavljal vojaško diktaturo.