Ves osupel sem skočil od mize. Kaj se je zgodilo? Kaj se je zgodilo, odkar sem sinoči zaspal? In ali je bilo to sploh sinoči? Kako dolgo sem spal? Petnajst let? Dvajset?

Prižgal sem televizor. Na poročilih novica o demonstracijah hrvaških braniteljev, ki obtožujejo hrvaško vlado zaradi kolaboracionistične politike. Bosanska policija je zaprla nekega vukovarskega branitelja, katerega izročitev zahteva Srbija. Poveljnik obrambe Vukovarja razburjeno pripoveduje poročevalcu, da imajo srbski pravosodni organi dolg seznam hrvaških braniteljev, ki jih iščejo zaradi domnevnih vojnih zločinov in ki si zdaj v strahu pred Interpolom ne upajo prestopiti hrvaške meje.

"Da bi se lahko Hrvaška spopadla z vse večjimi grožnjami s strani svojih sosed" - berem naprej alarmantno sporočilo - "potrebuje tudi tvojo pomoč!"

Hitro sem stopil k oknu in plašno pokukal ven. Ulice so bile prazne. Poklical sem tistega znanca in ga v strahu poprosil, naj mi vendar pojasni, kaj se dogaja.

"Človek božji, pa kje ti živiš?" je osupnil znanec. "Ves svet se je razdelil na dve nasprotujoči si vojaško-gospodarski zvezi, Hrvaška je članica EDEN-a, medtem ko so naši prvi sosedje Srbija, Madžarska in Slovenija člani zveze Phoenix."

"Phoenix? ... Prekleti Slovenci!" sem zajecljal.

"Da. Hrvaška je pomembno jedro EDEN-a, njene najzvestejše zaveznice pa so Poljska, Romunija, ZDA, Španija, Kitajska in Grčija. Poleg naših sosed Srbov in Madžarov jedro nasprotnikove zveze tvorijo še Rusija, Turčija, Indonezija in Brazilija."

"Jebenti, pojma nimam o tem, berem časopis, ampak..."

"Pusti časopis, si res mislil, da časopisi pišejo o tem?! Hrvaška je v stalnem vojaškem spopadu s Srbi, Madžari in Slovenci, ki so že nekajkrat začeli invazijo na Hrvaško, vendar smo se ob podpori zaveznikov v glavnem uspešno branili in celo večkrat šli v protinapad. Hrvaška je tako dvakrat popolnoma sama okupirala vso Slovenijo!"

"Ne ga srat!" me je ta novica resnično šokirala.

"Enkrat je sicer tudi Hrvaška utrpela popolno okupacijo s strani združenih sil Srbije, Madžarske in Slovenije," je nadaljeval znanec, "vendar smo jo hitro osvobodili!"

"In kakšna je zdaj situacija?" sem zaskrbljeno vprašal.

"Povem ti: Srbija je okupirala Reko in vso Istro ter pol Dalmacije. Split je okupiran, človek božji!"

"Grozno! Pa kaj še čakajo Američani?!"

"Američani?! Fučka se jim za Hrvaško, imajo svoje težave, komaj se branijo pred Venezuelo, Nikaragvo in Jamajko."

"Jebenti, pa saj to je svetovna vojna!"

"Dobro jutro!" me je ironično utišal znanec. "Nihče nam ne bo pomagal, sami si bomo morali pomagati."

"Razumem. Povej mi, kako lahko pomagam?" sem vprašal zdaj že precej na trnih.

"Potrebujemo vsakega človeka, razumeš?" je kričal.

"Seveda," sem odgovoril. "Takoj se grem pridružit hrvaškim braniteljem! Osvobodili se bomo srbskega agresorja, potem pa pohodili Slovenijo! Smrt Sloveniji!"

Še istega dne sem se odpravil v Zagreb, modro sem se držal stranskih poti, da me ne bi prijeli prekleti Srbi ali še huje, Slovenci. Ali pa najhuje od vsega, hrvaški kolaboracionisti. V roki sem stiskal tableto ciankalija: živ jim ne bom padel v roke. Ta banda izdajalska me že ne bo izročila Srbom in Slovencem! Pešačil sem ponoči, čez dan pa se skrival po zapuščenih hišah. Četrti dan sem prišel v Zagreb in poiskal sedež Zveze hrvaških braniteljev. Lepo so me sprejeli, dali so mi jesti in piti ter me pozvali, da grem z njimi pred vladno palačo. Čeprav sem bil na smrt utrujen, me je kar treslo od domoljubnega adrenalina. Takoj ko smo prišli pred zgradbo na Markovem trgu, sem stekel proti policistu na vhodu in ga zbil na tla.

"Za mano!" sem vpil. "Dol z izdajalsko hrvaško vlado! Smrt Srbiji in Sloveniji!"

Tega, kar se je dogajalo potem, se ne spomnim prav dobro. Kolikor se spominjam, sem tri dni ležal v bolnišnici z rokami in nogami privezan na posteljo, prijazne medicinske sestre pa so mi redno dajale raznobarvne tablete. Zdaj mi dovolijo dvakrat dnevno lagoden, kratek sprehod, danes zjutraj pa me je obiskal tudi tisti znanec.

"Človek božji, tebe je pa igra čisto prevzela," mi je rekel in se smejal.

"Kakšna igra?" sem vprašal zbegano.

"eRepublik," se je od srca nasmejal prijatelj in položil veliko čokolado na omarico poleg vzglavja.

Da skrajšam zgodbo: eRepublik je virtualna različica resničnega sveta, trenutno najbolj priljubljen geopolitični simulator na spletu, igra pa jo več kot dvesto tisoč ljudi z vsega sveta, od tega skoraj sedem tisoč Hrvatov. Ves eSvet se je razdelil na dve nasprotujoči si vojaško-gospodarski zvezi: Hrvaška je tako članica EDEN-a, medtem ko je Srbija, trenutno najmočnejša vojaška sila v eSvetu, skupaj z Madžarsko in Slovenijo članica zveze Phoenix. Vse drugo že veste.

"Če ste gamer," piše v pozivu k mobilizaciji, "ali pa imate samo preveč prostega časa, vas vabimo, da se registrirate na eRepublik in se pridružite vse večji skupnosti eHrvatov ter ubranite eDomovino."

Pa jaz? Jaz sem precej bolje, hvala, da ste vprašali. Dovolijo nam, da gremo na splet in da gledamo televizijo. Moji novi prijatelji zaskrbljeno gledajo poročila o demonstracijah hrvaških braniteljev in dramatične novice o državljanski vojni v Egiptu, jaz pa se samo tiho nasmiham in grizem čokolado.

Le počakajte, da pridejo Slovenci in Srbi.