Na primer spomin na pravokotno zaplato betona - velikosti malega, z nizko železno ograjo ograjenega kotalkališča - onkraj sprehajalne poti, ki je ločevala glavno plažo in njeno gostinsko zaledje med borovci. Na njej so lokalni mojstri cele dneve igrali nogomet. Dva na dva, tri na tri, obvezno bosi, s ceneno plastično žogo iz bližnje samopostrežne trgovine, vendar pa brezkompromisno, tekmovalno, da si lahko čutil silo odraslih teles igralcev, podobno kot se je nekoč na kopališču Kolezija igral skrajno resen basket.

Med večjimi zvezdniki scene je bil neki dolgolasec, ki pa sploh ni igral. Zgolj posedal in postajal je, vsi pa so se do njega vedli ultra spoštljivo. Vsak dan je bil oblečen v majčko z napisom Hajduk Split, ampak takšno, kakršne se tedaj niso prodajale v merchandise štacunah, pač pa si jo lahko dobil samo iz klubskega magacina. Moral si biti del kluba. In tista majčka je bila zanesljiva legitimacija, da gre za igralca. Za osebka iz uradnega klubskega pogona. Močan vtis.

"Zakaj Hajduk Split?" skoraj štirideset let kasneje v trušču metelkovske zabave vprašam znanca fagotista, po rodu iz Štajerske. "Ne vem. Ker so bili taki...," reče in tisti "taki" že izgovori skozi skrivnosten nasmešek. Da, zakaj je Hajduk Split med Slovenci tako priljubljen? "Ja, Hajduk sem imel pa vedno rad. Mater, so bili dobri! A zakaj ne Zvezda, ki je bila prav tako dobra? Eh, Zvezda je vedno kupovala igralce, Hajduk pa je igral s svojimi," mi odgovori gospod Franci, v prostem času vnanjegoriški gasilec.

Ivić je eden največjih svetovnih trenerjev!

Tudi Janko Sarađen, novinarski starosta, šahist in deklarirani hajdukovec, reče: "Slovenci in Dalmatinci smo se vedno razumeli. To je verjetno še izpred Hajduka." Prej ko slej nekaj v sferi zgodovinskih mehanizmov, ki so rezultirali tudi v tem, da sta slovensko in dalmatinsko petje bojda zelo podobno žalobna, kar v teh dneh potrjuje dalmatinska klapa, ki na sceni zmaguje s klapsko priredbo Dneva ljubezni.

Brane Oblak, uradno najboljši slovenski nogometaš vseh časov in igralec, ki je bil leta 1974 na svetovnem prvenstvu izbran v moštvo prvenstva, je na isto vprašanje odgovoril v manj kot minuti. Dva razloga je naštel. Kot prvega, da je za Hajduk igral on in da je bila tista postava Hajduka izjemno zmagovita oziroma navdušujoča. Kot drugega pa je takisto navedel, da je bila Dalmacija za Slovence vedno ljubši predel Hrvaške od kontinentalnih. Zaradi morja? "Verjetno res," odgovori legenda in na zahvalo za sodelovanje navrže: "Malenkost, adijo."

Vloga Braneta Oblaka pri nenavadni priljubljenosti Hajduka med Slovenci je nesporna. V Hajduk je prestopil leta 1973, v svojih najbolj šampionskih časih, ko je bil trener Tomislav Ivić. Ivić pa je po mnenju mnogih največji hrvaški trener vseh časov. Najprej je bil igralec, nato pa trener drugoligaša Splita, nakar je vendarle ugledno in solidno plačano drugoligaško klop prostovoljno zamenjal za trenersko mesto mladincev Hajduka. V štirih letih je vzgojil mladinsko generacijo, ki je začela pustošiti v članski ligi. In tej se je pridružil tudi Oblak.

Ivić je s Hajdukom osvojil štiri pokalne naslove in štiri naslove državnih prvakov, vmes pa tudi nizozemsko prvenstvo z Ajaxom. V osemdesetih je potem postal še belgijski državni prvak z Anderlechtom ter portugalski prvak s Portom, s katerim je tistega leta '87 postal tudi zmagovalec evropskega in svetovnega superpokala, torej svetovni klubski prvak. Zadnje klubsko prvenstvo je osvojil leta 1992 v Franciji, ko je vodil Olympique iz Marseilla. Še iz časa Porta pa je tudi prvi vzornik tedaj mladega trenerskega pripravnika Mourinha - in obratno, danes je Ivić goreč podpornik Mourinha. Ivić je torej eden največjih svetovnih trenerjev!

In ta trener Braneta Oblaka razume kot nepogrešljivega v konkurenci vseh igralcev, ki jih je treniral! Enačba je torej enostavna. Oblak je bil v Splitu brezpriziven frajer, zato je nemalokateri Slovenec lahko uspehe Hajduka razumel tudi kot svoje uspehe. Slovenske uspehe.

No, mnogi Oblaka v Hajdukovem dresu niso videli, a so do Splitčanov vseeno čutili nekaj več. Tak primer sem sam. Zakaj? Ker je Dalmacija pomenila morje, morje pa počitnice? Ker so v njem igrali igralci z malodane slovenskimi priimki, kot na primer Čop in Rožič? Da, bržkone tudi zaradi priljubljenih televizijskih nadaljevank. Naše malo misto v sedemdesetih in Velo misto v osemdesetih letih sta uspešno spopularizirali splitski sentiment po vseh kotičkih bivše države.

In Hajduk je bil v njih predstavljen kot osnovni okop splitske samobitnosti in celo uporništva, čeravno sodobnejša zgodovina utemeljeno namiguje, da je bila srčika splitske upornosti vendarle v manjšem Splitu oziroma Anarhu (iz Anarhist), klubu, ki je od Hajduka mlajši vsega dobro leto. Prej ko slej je delovalo tudi vse našteto in še kaj.

Na tekme je zaplulo stotine čolnov

No, mislim, da točno vem, kdaj so me dokončno "kupili". In to zgolj z igro. Podobno kot nekaj let kasneje FK Radnički in sarajevski Železničar. Ob spremljanju prenosa tekme z Arsenalom v gosteh leta 1978 se je zgodilo, po zmagi z 2:1 na domačih tleh. To je bila tekma, v kateri se je Hajduk v Londonu postavil brez strahu oziroma inferiornosti, v kakršno so jugoslovanske klubske ekipe znale zapasti, kadar so naletele na kak vele evropski klub in so njihovi glavni zvezdniki kar naenkrat zatajili. Ne, Hajduk v Londonu ni zatajil, ampak je pokazal, da jugoslovanska klubska ekipa zmore konkurenčnega kolektivnega duha in kvaliteto. Da je mogoče.

Izgubil je sicer 1:0, z golom v 82. minuti tekme, vendar pa to niti ni bilo važno. Občutek po tekmi, ki je ostal, je bil kot okus po dobri hrani. In, kot sem naknadno ugotovil med raziskavo za ta zapis - na klopi je sedel Ivić. V golu pa je bil Budinčević, kasneje vratar Olimpije. Moj najljubši Olimpijin vratar. Ker je prišel iz Hajduka? Ne, ampak zato, ker je branil čuda, kot se reče, in ker je branil za eno od dveh najuspešnejših postav Olimpije. Sedmo mesto leta 1971 in potem še leta 1982 sta bili pač najvišji uvrstitvi Olimpije v jugoslovanski prvi ligi.

Čeravno je sodil v veliko jugoslovansko četvorko (Zvezda, Partizan, Dinamo, Hajduk), je bil Hajduk Split tako rekoč alter klub. Drugi hrvaški klub. Ne osrednji. Osnovna državotvorno republiška hotenja so se vendarle projicirala skozi zagrebški Dinamo. Oni so bili hrvaška Zvezda, medtem ko je bil Hajduk hrvaški Partizan. Hrvaški Železničar in ne hrvaško Sarajevo. Takšna je bila optika.

In za Hajduk so vedno igrali igralci vseh nacionalnosti. Tudi še potem, v devetdesetih, ko je njihov dres nosil Dejan Računica, desetka srbskega rodu, ki pa se ga je klubska uprava vendarle ustrašila oklicati za kapetana.

A to je preteklost. Nina, mlada študentka AGRFT in otrok novih časov, ki ni mogla videti ne Oblaka ne tekme z Arsenalom niti nobene od televizijskih serij o Splitu - ali pač? -, pravi takole: "Ko sem bila prvič v Splitu, sem si zaželela, da bi lahko tam živela, za Hajduk pa sem začela navijati, potem ko sem na TV videla dokumentarec o Bernardu Vukasu, največjem Hajdukovem igralcu. Prijelo se me je."

Hajdukovstvo je očitno še vedno lepljivo, vse pa se na koncu vseeno vrne k morju. Da je, kot bi temu rekli Dalmoši, glavna "baza" te razprave zgolj morje. Mik daljne obale, devterija, soli, toplote, telesnosti, izvornosti. Kajti če smo že prišli iz morja (neke predjuhe, bi dejala profesorica biologije N. Cigoj) in o njem razmišljamo kot o svojem izhodišču, res ne gre zameriti, če si človek kot mesto svojega rojstva še najraje zamisli toplo plavkasti zalivček nekje na Šolti. Ali kakem podobnem otočku. Od koder je svojčas na tekme Hajduka zaplulo stotine čolnov.