Skupaj s Primorjem sta samo na ravni krovnih družb še leta 2006 ustvarila več kot pol milijarde evrov prihodkov, daleč največ na račun države. V zlati dobi domačega gradbeništva med letoma 2005 in 2007 je tako SCT samo z Darsom podpisal kar 42 pogodb v skupni vrednosti več kot 1,2 milijarde evrov. Ni kaj, leta 2006 sta bila Zidar in Črnigoj, ki sta se kasneje zaradi domnevnih nesoglasjih pri delitvi avtocestnega kolača razšla, tako kot ostali domači gradbeni baroni na vrhuncu. Gradila sta stanovanja, poslovne prostore, čistilne naprave in bolnišnice, državi izstavljala anekse, po podatkih urada za varstvo konkurence določala, kdo bo gradil slovenske avtoceste, sklepala velike in male koalicije, prodirala v tujino, imela odprta vrata pri bankah, v zadnji fazi pa so bili tudi menedžerski odkupi SCT in Primorja, pri katerih sta imela glavno besedo.

Plačevanje cene za nepremišljenost

Posledično je cvetela celotna gradbena panoga. Poglejmo si le nekaj statističnih podatkov. Zadnje tri mesece leta 2006 je bilo investicij v gradbeno opremo za petino več kot v enakem obdobju leto poprej, kar za četrtino pa se je zvišala realna dodana vrednost panoge. Leta 2007 se je gradbeni balon napihnil do rekordnih razsežnosti. Statistični urad je tako v letih 2006 in 2007 zabeležil kar pet zaporednih četrtletij, ko je gradbeništvo raslo hitreje kot delnice na borzah v državah "stare" Evrope, po stopnjah od 17 do 29 odstotkov. Vrednost opravljenih gradbenih del na stavbah je presegla rekordnih četrt milijarde evrov, delež gradbeništva v BDP pa se je leta 2008 povečal za polovico in dosegel že 7,3 odstotka.

Gradili so vsi, saj se z naložbami v rastoči nepremičninski trg ni moglo zgrešiti. Popoldanski "investitor" je postal vsak, ki je imel na voljo nekaj gotovine, zemljišče, s katerim je zastavil posojilo pri banki, in dovolj prostega časa. V evforiji, ki so jo poganjale država z investicijami, banke s poceni krediti in povpraševanje na nepremičninskem trgu, so vsi sodelujoči v norem plesu opek in milijonov spregledali znamenja, ki so kazala, da se bo zabava končala. Največji domači gradbinci (SCT, CPM, Vegrad) so tako zaradi skoraj izključno dolžniškega financiranja investicij krizo pričakali kapitalsko podhranjeni. Ker v bilancah niso imeli rezerv, je bilo jasno, da jih bo neizbežno zmanjšanje prihodkov, ki bo sledilo zaprtju državne investicijske pipice in upadu prodaje stanovanj, pahnilo v velike težave.

V luči domačih "tajkunskih" zgodb je sicer domala protislovno, da večjih gradbincev v rdeče številke, z delno izjemo CPM, ki se je finančno močno izpostavil s pomočjo Bošku Šrotu pri prevzemu Pivovarne Laško, ni spravilo njihovo lastninjenje. Ravno nasprotno, 12 milijonov evrov, na kolikor so vrednost SCT v zadnji fazi prevzemanja ocenili Zidar in drugi menedžerji, je namreč drobiž v primerjavi z denarjem, ki se je obračal na avtocestnih poslih. Bolj kot lastninjenje sta velike gradbince pomagala sesuti napačno vodenje investicij, pri katerih so nastopali hkrati kot investitorji, financerji in izvajalci del, in njihova nepremišljenost, torej gradnja po dolgem in počez, brez ciljnega trga kupcev, ki "bodo tako ali tako kupili vse".

Najprej so padli podizvajalci

Težave so se tako začele že leta 2009, ko je vrednost gradbenih del v primerjavi z rekordnim letom že padla za več kot petino. Čeprav je predlansko leto dobra polovica gradbincev še zaključila z dobičkom, je bilo to leto preloma. Visoka likvidnost panoge, v katero so pritekale stotine milijonov evrov od države, bank in kupcev nepremičnin, je začela hitro usihati. Pokati je začelo po vseh členih zaporedno vezane gradbene verige. Prvi so bili na tapeti najšibkejši, torej tuji delavci, sledilo je "varčevanje" pri izplačevanju plač, prispevkov in nadur domačim delavcem. Tudi zato je skoraj perverzen podatek, da je bil leta 2009 najbolje plačani slovenski menedžer s skoraj 800.000 evri prejemkov Ivan Zidar.

Ena večjih ugank slovenskega gradbeništva, ki je na vrhuncu dajalo kruh skoraj 85.000 zaposlenim, je, zakaj so prvi velikani iz panoge začeli propadati šele več kot dve leti po začetku uhajanja zraka iz gradbenega balona. Rešitev te uganke je povezana s spoznanjem, da so daleč največje posledice prvega kriznega vala na gradbenem trgu nosili podizvajalci, ki so jim veliki gradbinci prenehali plačevati za delo. Kljub temu so ga ti, bodisi v dobri veri, da se bo denar vendarle našel, bodisi iz strahu pred izgubo posla, opravljali naprej, pri čemer so njihovi dolgovi še naraščali, razumevanja za njihove težave pa ni imela niti država, ki jim ni bila pripravljena odložiti plačila davkov in drugih obveznosti. Simptomatičen je primer podjetja z gradbeno mehanizacijo, ki je največji navadni upnik Vegrada. Propadli velenjski gradbinec mu še vedno dolguje več kot dva milijona evrov.

Razlago, da so si veliki gradbinci, ki so jih naročniki stiskali z zbijanjem cen, podaljševanjem plačilnih rokov, ukinitvijo predujmov in zadrževanjem varščin, vsaj leto dni kupovali čas s prenašanjem bremen krize na manjše gradbince, potrjuje tudi statistika. Čeprav je v letu 2009 vrata zaprlo več deset podjetij iz gradbene in z njo povezanih panog, ne beležimo stečaja nobenega podjetja, ki bi zaposlovalo več kot sedem ljudi. Prvi večji gradbinci so začeli "padati" šele marca 2010, ko so šli v stečaj Biva Hiše z Gomilskega, ljubljanska Timal Gradbena operativa, trebanjski Betonal in Gradis Celje. Vsi našteti so imeli skupaj 450 zaposlenih. Med aprilom in oktobrom 2010, ko je šel v stečaj Vegrad kot prvi od štirih največjih domačih gradbincev, je propadlo še 40 podjetij iz gradbene in drugih panog ali skoraj eno na vsake štiri dni. Že sredi lanskega leta so gradbinci ustvarili skoraj četrtino celotnega davčnega dolga srednjih in velikih podjetij v Sloveniji. Pravi "pokol" se je zaradi naraščajočih lukenj v bilancah in začetka mrtve zimske sezone zgodil v zadnjih treh mesecih lanskega leta. Pod vodo je končalo še skoraj trideset podjetij, med katerimi je bilo tudi SGP Zasavje s 174 zaposlenimi, SCT in Cestno podjetje Maribor (CPM) pa sta si življenje podaljšala z vložitvijo predloga za prisilno poravnavo.

Črni januar

Zdi se, da je gradbeni Titanik prav januarja prišel do točke, ko so na njem ugasnile luči in je začel toniti še hitreje. Po zadnjih podatkih je v prejšnjem mesecu v povprečju vsakih 48 ur šlo v stečaj eno gradbeno podjetje, skupaj pa so imela okrog 1000 zaposlenih. "Prisilka" SCT je namreč avtomatično v stečaj pahnila dve njegovi hčerinski družbi: SCT Obrati in SCT Gem. Kljub temu sekretar sindikata delavcev gradbenih dejavnosti Oskar Komac opozarja, da število zaposlenih v gradbeništvu še vedno upada počasneje od upada gradbenih del. "Vsaj 15.000 delovnih mest je zato še neposredno ogroženih," je poudaril. Če k temu prištejemo 15.000 ljudi, ki jim gradbeništvo po izbruhu krize ne daje več kruha, pridemo do ugotovitve, da bi lahko nekoč paradna panoga slovenske konjunkture že v prihodnjih mesecih prispevala četrtino vseh registrirano brezposelnih.

"Za to, da je do propada velikih gradbenih podjetij prišlo tako pozno, je očitno kriva plačilna nedisciplina. Veliki so svojo insolventnost prenašali na podizvajalce. To so lahko počeli, ker so bili zaradi večje ponudbe dobaviteljev v primerjavi z njimi močnejši. Kdor je deprivilegiran, nima iste moči in teže kot končni izvajalec. V nasprotnem primeru bi lahko veliki kadarkoli rekli, da z njimi ne bodo več delali," je pojasnil generalni sekretar Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Samo Hribar Milič. Dovolj zgovoren je naslednji podatek: 1300 podjetij s področja gradbeništva je decembra lani v povprečju dnevno dolgovalo skoraj 114 milijonov evrov. Prevedeno: dolgovi gradbincev so za skoraj dvakrat presegli pogodbeno vrednost predora Markovec, zadnjega velikega projekta na slovenskem avtocestnem križu. Močan simbolni naboj ima tudi podatek, da je višina povprečnega dnevnega dolga gradbincev za skoraj tri milijone evrov že presegla seštevek vseh pogodb za nova gradbena dela, ki so bile podpisane v letu 2009. Prav zaradi neplačevanja podizvajalcev je v prazno izzvenela tudi domala edina dobra novica v zadnjem letu dni, to je, da je vrednost podpisanih pogodb v letu 2010 celo narasla za četrtino.

"Prenašanje insolventnosti na podizvajalce je velikim omogočila tudi država. Čeprav je za izvajalce javnih naročil ves čas veljalo, da morajo poplačati podizvajalce in da lahko to v nasprotnem primeru stori država, ta svojih obveznosti do njih ni izpolnila," opozarja Hribar Milič. Kratkoročna računica države, ki je z nedoslednostjo pri spoštovanju lastnih pravil velikim gradbincem očitno želela pomagati z likvidnostno "injekcijo", se je tej vrnila kot bumerang. Zaradi neporavnanih obveznosti do podizvajalcev so se namreč ustavile ali upočasnile domala vse večje državne investicije: od gradnje predora Markovec in priključka na avtocesto pri Mirni Peči do nove urgence v Ljubljani in potniškega terminala na mariborskem letališču. "Če bi imeli manj zapleten in bolj operativen pravni sistem, kriza v gradbeništvu ne bi zarezala tako globoko. Z insolventno zakonodajo pa bi morali zagotoviti, da bi lahko upniki čim hitreje vstopili v lastništvo zadolženega podjetja in zagotovili njegovo pregledno poslovanje," meni Samo Hribar Milič.

Je val stečajev v gradbeništvu začetek konca ali le konec začetka, kot se je na svojem blogu retorično vprašal finančni analitik Tadej Kotnik? "Gradbeništvo bo letos doseglo dno, ni pa nujno, da se bo od njega še letos odbilo," je pesimističen Hribar Milič. "Če vlada ne bo sprejela konkretnih ukrepov, predvsem glede plačilne nediscipline, bo v naslednjih mesecih več sto podizvajalcev končalo v stečaju," dodaja predsednik združenja izvajalcev zaključnih del v gradbeništvu Mirko Požar. Če je sprega države, bank in velikih gradbincev pred leti soodvisno napihovala gospodarsko rast, si bodo vsi našteti porazdelili tudi posledice gradbenega zloma v letu 2011. Prva bo na vrsti država, ki je do gradbeništva v okviru jamstvene sheme izpostavljena s skoraj 62 milijoni evrov poroštev. Med podjetji, ki so si denar izposojala z državnim jamstvom, najdemo tako SCT in CPM, ki sta v prisilni poravnavi, kot Vegrad, Liz Inženiring, SGP Zasavje, Gradis Celje in Imko Projekt, ki so že v stečaju.

Napoved verižnega zloma

Državi bodo sledile (njene) banke, ki tudi same niso opazile znamenj "pregrevanja" domačega nepremičninskega trga. Nekatere od njih so namreč tudi na predvečer finančne krize kapitalsko podhranjenim podjetjem odobravale kratkoročna posojila za investicije v stanovanjsko in poslovno gradnjo. Po podatkih Banke Slovenije iz lanske jeseni so bile banke do gradbeništva izpostavljene za 3,14 milijarde evrov, samo s posojili pa za 2,25 milijarde evrov. Neto tokovi nedonosnih terjatev bančnega sektorja do gradbeništva pa so v prvih desetih mesecih lanskega leta presegli 120 milijonov evrov, pri čemer so na Uradu za makroekonomske analize in razvoj (Umar) že decembra opozorili, da rastejo hitreje od povprečja. Četudi gradbeništvo samo slovenskega bančnega sistema ne bo potopilo, verjetno ni pretirana ocena, da bo v prihodnjem letu dni eden večjih mlinskih kamnov pri njegovem oživljanju. Poleg tega, da bodo banke v prisilnih poravnavah in stečajih izgubile več deset milijonov evrov nezavarovanih terjatev, so na daljši rok svojevrstna tempirana bomba predvsem garancije, ki bi jih naročniki unovčevali še v letih po začetku stečaja izvajalcev del. Samo NLB je tako SCT po dostopnih podatkih izdala za okoli 160 milijonov evrov garancij.

Visoko ceno implozije gradbenega trga bodo plačale tudi druge panoge, neločljivo povezane z gradbinci: elektroindustrija, pohištvena in lesna industrija, bela tehnika, logistika, gostinska dejavnost, inženiring, kemična industrija… Ali drugače: če se ljudje ob enakih ali manjših plačah, ki jih je že začela počasi najedati inflacija, ne bodo odločali za nakup stanovanj, je logično, da posledično ne bo dela za projektante, voznike kamionov, proizvajalce cementa, kuharice v gostinskih podjetjih, ki prehranjujejo gradbene delavce, in zavarovalne agente. Manj poslov z novimi stanovanji pomeni tudi manj prodanih pralnih strojev, omar, gradbenega materiala in barv. Izračun posredne gospodarske škode zaradi sesutja gradbincev gre verjetno v stotine milijonov evrov.

Gre za proces, ki bo nepovratno spremenil podobo slovenskega gospodarstva, pri čemer je veliko vprašanje, ali ga lahko država s čimerkoli sploh zaustavi. Četudi bi država prek stanovanjskega ali kakšnega drugega sklada odkupila za 300 milijonov evrov neprodanih stanovanj, to po oceni Umarja ne bi pomembneje vplivalo na gospodarsko rast. Veliko večino tega denarja bi namreč zasegle banke, kar bi kakšen stečaj odložilo, a le začasno. O tem, da je povratek gradbeništva na pota stare slave bolj ali manj iluzija, dokazuje podatek ministrstva za gospodarstvo, da bi za 25.000 novih zaposlitev in povečanje BDP za 800 milijonov evrov potrebovali dvig gradbenega volumna za milijardo evrov.

Prav tako ostaja neznanka, ali bi lahko domače gradbeništvo teoretično obudili veliki infrastrukturni projekti, saj so v Sloveniji od večjih gradbincev za zdaj nad vodo ostali le še Primorje, GH Holding, CGP in še nekateri, dosedanjim ključnim igralcem (SCT, CPM) pa banke niso pripravljene izdajati garancij. Tako obstaja velika verjetnost, da bi v primeru velikih investicij do pomembnega dela gradbene pogače prišla tuja podjetja, ki bi dobičke preusmerjala v matične države.

In spet smo pri Ivanu Zidarju. "Če nas ne bi bilo, bi slovenske avtoceste gradili tujci," je predsednik upravnega odbora SCT pred časom dejal na zaslišanju državnozborske komisije, ki preiskuje gradnjo avtocestnega omrežja. Če so bile te besede nekoč namenjene zastraševanju pred prihodom tujih gradbincev in utrjevanju "zemonskega dogovora", se bodo zdaj verjetno vsaj delno uresničile. Če je Zidar že leta 2008 ugotavljal, da so časi težki, ti za domače gradbince očitno šele prihajajo.

Blaž Miklavčič: Mi ne bomo kupovali kamnolomov

"Minevajo tri leta od akcije Čista lopata, ko se je v gradbeništvu začelo izredno stanje. Cene gradbenih storitev so bistveno prenizke, kar se je izkazalo za slabo, ker so mnogi projekti tudi zaradi tega nasedli. V letu 2011 se bo veliko čistilo za nazaj v smislu projektov, stvari pa se bodo postavile na novo. To v praksi pomeni, da se bodo investitorji, tudi javni, še dodatno zavarovali. Magična beseda ne bo več najnižja cena, ampak zanesljivost. Panoga se bo očistila, na novo se bodo postavila pravila igre," napoveduje Blaž Miklavčič, predsednik uprave GH Holdinga, ki združuje SGP Pomgrad, Kraški Zidar in Konstruktor. Na vprašanje, ali bo prav GH Holding postal SCT novega obdobja v slovenskem gradbeništvu, Miklavčič odgovarja nikalno. "Naša filozofija je drugačna. Stavimo na razvoj in mobilnost inženirskega znanja, ne pa na produktno proizvodnjo. Mi ne bomo nikoli kupovali kamnolomov," poudarja sogovornik, ki "ne vidi hude nevarnosti, da bi v Sloveniji tujci kar počez začeli voditi igro".