Naše neprijetne napake

Kazalnik demokratičnosti nam nastavlja ogledalo. Izpadli smo iz kluba držav, s katerimi se radi primerjamo, ki jih omenjamo kot zgled in smo ponosni, če nas omenjajo v isti sapi z njimi. V klubu, v katerem nas ni več, je na primer Češka, kar je resno opozorilo, da bližnja totalitarna preteklost ne more biti ovira za boljšo demokracijo dvajset let pozneje. Kazalnik nas opozarja, da imamo neprijetne napake, in nas sili, da si zastavimo vprašanje: "Kaj je narobe?"

Kazalnik nam je postavil ogledalo prav v trenutku, ko smo sredi razgrete družbene debate o enakosti. Debate o tem, koliko razlikovanja si lahko privoščimo med ljudmi glede na njihovo spolno usmerjenost. Debate o družinskem zakoniku. Predlog družinskega zakonika je med drugimi novostmi prinašal tudi novo definicijo zakonske zveze, to bi namreč lahko sklenila ne le moški in ženska, kot trenutno določa zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, temveč katerikoli dve osebi. Takšna zakonodajna sprememba bi odpravila neustavnost, kot jo je ugotovilo ustavno sodišče julija 2009 (odločba U-I-425/06) in ki se nanaša na ureditev dedovanja - ta je po zakonu o registraciji istospolne skupnosti (ZRIPS) namreč drugačna, ko gre za preživelega zakonca oziroma ko gre za partnerja v istospolni skupnosti. Nova definicija zakonske zveze prinaša seveda še več. ZRIPS namreč pretežno ureja pravne posledice registracije istospolne skupnosti v razmerju med partnerjema, določenih vprašanj, kot so na primer vdovska pokojnina po preminulem partnerju, obiski partnerja v zaporu, zdravstveno zavarovanje brezposelnega po partnerju..., pa se ne dotika.

Čeprav družinski zakonik z omenjeno novo definicijo zakonske zveze ureja več, kot je zahtevalo ustavno sodišče, vendarle z njo odpravlja tudi določene protiustavne situacije, glede katerih še niti ni prišlo do spora pred ustavnim sodiščem. Seveda pomeni takšna definicija zakonske zveze tudi možnost, da bi dva istospolna zakonca skupaj posvojila otroka, kar nedvomno razvnema največ strasti v javni razpravi.

Ob spremljanju strastnih debat slišimo tudi mnenja, ki enakosti nasprotujejo, ker ni skladna s predstavami nekaterih ljudi o tradicionalni družbi, in so žal prepogosto znak nizke demokratičnosti naše družbe. Družbe, v kateri si večina dovoli zasmehovati, preslišati in občasno zastraševati manjšino. Družbe, v kateri so človekove pravice predmet barantanja in pogajanja, tudi ko so stališča ustavnega sodišča jasna, roki za uskladitev predpisov pa zamujeni, kot je bilo to v primeru izbrisanih prebivalcev, v primeru političnega predstavništva Romov na lokalni ravni in kot je sedaj v primeru istospolnih skupnosti.

Kakor Slovenija ne sodi med šestindvajset najbolj demokratičnih držav na svetu, tako se tudi po bruto družbenem proizvodu na prebivalca ne uvršča med najbogatejših šestindvajset v letu 2010 - ne glede na to, ali upoštevamo meritve Svetovnega denarnega sklada, Svetovne banke ali CIA. V klubu popolnih demokracij so po drugi strani najbogatejše države na svetu: Norveška, Nizozemska, Luksemburg, Švedska, Avstrija, Nemčija, Belgija, Združene države Amerike, Japonska, Švica, Avstralija, Islandija. Res pa so med najbogatejšimi tudi države, ki sedijo na izvirih nafte in se ne morejo pohvaliti z demokracijo ali varovanjem človekovih pravic.

A upam, da se zavedamo, da v Sloveniji do blaginje ne moremo priti z izkoriščanjem neverjetnih naravnih virov. Obenem se sprašujem, ali lahko res verjamemo, da med kakovostno demokracijo prvih šestindvajsetih držav na lestvici EIU in njihovim bogastvom ni nikakršne vzročno-posledične zveze? Lahko trditev, da so najbogatejše države praviloma tudi najbolj demokratične, res odpravimo kot naključje?

Izgovarjanje na družbo

Ena od stičnih točk med blaginjo in sodobno demokracijo je enakost. Pravni okvir gospodarskega razvoja našega planeta in naše celine po drugi svetovni vojni temelji na načelu enakosti. To velja za GATT (Splošni sporazum o carinah in trgovanju, predhodnik Svetovne trgovinske organizacije, katerega edina vzhodnoevropska podpisnica je bila prav Češkoslovaška), ki v 1. členu določa razširitev morebitnih privilegijev na vse države podpisnice, saj le enaki pogoji ne glede na poreklo subjekta omogočajo res prosto trgovino; in to velja tudi za nekdanje evropske skupnosti, pri čemer ne gre le za prepoved razlikovanja med subjekti, ki prihajajo iz držav članic, ampak tudi za načelo enakega plačila za ženske in moške, ki se je uveljavilo kot eden od temeljev pravnega reda EU prav zato, da ne bi države nelojalno konkurirale druga drugi in s tem zavirale razvoja. Na zamisli enakosti temeljijo pravila o državni pomoči.

Istočasno je seveda po drugi svetovni vojni človeštvo celilo rane nacizmov in fašizmov z izgradnjo globalnega sistema varstva človekovih pravic, med katerimi pa najpomembnejše mesto zavzema zahteva po enakosti (gl. upoštevne člene Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah; pa konvenciji za odpravo diskriminacije na podlagi rase in spola).

Slovenija mora seveda spoštovati načelo nediskriminacije v evropskih in mednarodnih gospodarskih odnosih. Le tako lahko sploh "ostane v igri". To pomeni, da svoj gospodarski sistem gradi na enakosti med subjekti ne glede na to, od kod prihajajo, in upravičeno terja to tudi zase, ko se bori na tujih trgih (kot je pozdravila kritiko evropske komisarke Kroes, ko je Francija ob izbruhu gospodarske krize želela proizvodnjo, s tem pa tudi delovna mesta, prestaviti "domov").

Ampak ali si lahko z enakostjo res postrežemo, kakor nam ustreza, kot pri hotelskem zajtrku? Ali se lahko s "to" enakostjo trkamo po prsih, kadar gre za blago, storitve, kapital, ki prihaja od drugod ali ga pošiljamo drugam, ko gre za geje ali Rome, pa smo raje tiho, ker nam "tista" enakost ne ustreza preveč? Ali so, kot pri Orwellovih prašičih, res vse živali enakopravne, nekatere pa so vseeno enakopravnejše od drugih?

Če smo pragmatični, ali je za tujega vlagatelja, ko razmišlja o naložbi v Sloveniji, dovolj, da ga ne diskriminiramo, ker ga ne smemo? Ali bodo v naše gospodarske družbe prihajali strateški partnerji iz tujine in na naše univerze tuji profesorji, ker smo z njimi pripravljeni biti enakopravni, saj nam to koristi? Enakopravnost je spoštovanje in sprejemanje drugačnosti. Ne le drugačnosti po spolu, na primer, s katero imamo v Sloveniji manj težav kot s kakšno drugo drugačnostjo, temveč drugačnosti glede na katerokoli osebno okoliščino, ki osebo bistveno sodoloča in ki se ji ta oseba ne more odreči ali pa tega od nje nihče ne more zahtevati.

V razpravi o enakosti se prepogosto pojavlja trditev, da "naša družba še ni zrela" za takšno ali drugačno spremembo. Mislim, da je demokratu pod častjo, da bi se odgovornosti za podporo spremembam otresel z izgovarjanjem na nekakšno "družbo", kot da bi bila to nekakšna amorfna godrnjajoča čreda. Družba smo posamezniki, ki živimo v tem času in prostoru in se vsak zase svobodno odločamo, kakšni so naši cilji in vrednote. In če si nas večina želi živeti tako dobro kot Norvežani, Nizozemci ali Švicarji, kako potem nismo zreli za enakost?

Samo Bardutzky, asistent za ustavno pravo, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani