Menda kitajskim otrokom zaradi pretiranega učenja na pamet primanjkuje tudi socialnih in praktičnih veščin ter radovednosti. Kitajske šole svoje šolarje zelo dobro pripravijo na standardne teste, kar pa ne pomeni, da so dobro pripravljeni za nadaljnji poglobljeni študij.
Prav tako si s takšnimi "piflarji" težko pomagajo podjetja, ki zlasti pri vodenju potrebujejo iznajdljive posameznike z veliko domišljije. Menda se multinacionalke pritožujejo, da kitajski diplomiranci niso sposobni samostojnega dela, manjka jim sposobnosti za socialne stike in komunikacijo, da bi lahko delali v timih. Poleg tega so pogosto tako naduti, da se niso zmožni naučiti ničesar novega. Tako svojega teoretično pridobljenega znanja ne znajo in ne morejo prenesti v prakso. Manjka jim sposobnosti, da bi ugotovili, zakaj na kakšno stvar ne morejo pogledati iz različnih zornih kotov.
Ameriški profesor ekonomije na eni od univerzi v Pekingu Michael Pettis pravi: "Moji kitajski študentje logične matematične probleme rešujejo veliko bolje in hitreje od ameriških in evropskih. Po drugi strani pa imam velike težave, ko jih moram pripraviti do tega, da bi pri študiju ekonomije razmišljali zunaj ustaljenih modelov, ki so se jih naučili. Američanom, deloma pa tudi evropskim študentom, gre to veliko bolje od rok."
V neki raziskavi 21 držav, ki so jo novembra organizirali prav Kitajci, so bili njihovi šolarji med zadnjimi po razvijanju domišljije. Kitajski način poučevanja, ki preveč temelji na izpitih, jih premalo spodbuja, da bi razmišljali zunaj ustaljenih vzorcev. K temu jih ne spodbujajo niti učitelji. Menda kitajski učitelji ne marajo šolarjev, ki zastavljajo vprašanja. Njihovo radovednost tako zadušijo že v rani mladosti.
