Japonska je s štirimi naslovi (vse je osvojila na zadnjih šestih tekmovanjih) postala azijski rekorder in se vse bolj uveljavlja kot nova svetovna nogometna velesila, saj je že na svetovnem prvenstvu lani v Južni Afriki izpadla v osmimi finala proti Paragvaju šele po streljanju enajstmetrovk. Pred začetkom azijskega prvenstva je bila na 29. mestu na lestvici Fifa Slovenija kar 12 mest višje.

Velike zasluge za izjemen vzpon Japonske ima selektor, 57-letni Alberto Zaccheroni, eden redkih italijanskih trenerjev, za katerega ja napad pomembnejši od obrambe. Zaccheroni, ki je v Italiji vodil 13 moštev, tudi velikane, kot so Juventus, Lazio, Milan, Inter..., a je edino lovoriko - italijansko prvenstvo - osvojil z Milanom leta 1999, je postal japonski selektor 30. avgusta 2010, vendar zaradi težav z vizo ni smel voditi reprezentance na prijateljskih tekmah s Paragvajem (1:0) in Gvatemalo (2:1). Ko je imel 8. oktobra prvič pravico sedeti na klopi, je Japonce spravil v delirij z zmago proti Argentini (1:0) z zvezdniško zasedbo Messi, Milito, Tevez, Higuan, Di Maria, Mascherano...

"To je bil spopad dveh različnih slogov nogometa. Avstralci so delovali kot popolno moštvo, mi smo unovčili mladost in polet, predvsem pa smo bili zelo čvrsti kot ekipa, ki ima izjemen moštveni duh. Občutki so nepozabni, saj z reprezentanco nimam še nobene mednarodne lovorike. Mnogi se sploh ne zavedajo potenciala te reprezentance. Vsi fantje so odlični igralci, zato sem ponosen, da sem na čelu takšne družine," so bili prvi stavki po finalu, ki ga je z golom v 109. minuti odločil 25-letni rezervist Tadanari Lee, debitant v reprezentanci.

Zac, kot je vzdevek Italijana na klopi neustrašnih kamikaz, je spretno rotiral igralce. Priložnost je dobilo kar 21 od 23 nogometašev, ki jih je pripeljal na tekmovanje v Katar, kjer so imeli prireditelji (leta 2022 bodo gostili svetovno prvenstvo) kar nekaj organizacijskih težav, saj je veliko gledalcev ostalo pred vrati stadiona, čeprav so imeli vstopnice za finalno tekmo, a jih na tribuno niso spustili, ker so bile že polne. Nekateri japonski igralci so bili sredi tekmovanja že povsem izčrpani, komaj so hodili, zato nekaj dni sploh niso trenirali, v finalu pa vendarle stisnili zobe in navdušili s fanatično borbenostjo.

"Moč tega moštva je, da so tudi igralci, ki so bili le na klopi, enakovredno prispevali k uspehu na igrišču, čeprav niso stopili na zelenico," je pripomnil Zaccheroni, ki je imel izreden občutek za menjave. Igralci, ki jih je pošiljal na igrišče, so zabijali odločilne gole, zato je imela Japonska vsak dan novega heroja.

Člani japonske reprezentance, ki jih odlikujeta tek in hitrost, so zelo iskani v Evropi, zlasti v Nemčiji. Uspeh Japonske je še toliko večji, ker so pred finalom ostali brez prvega zvezdnika, 21-letnega Šindžija Kagave, člana vodilnega moštva nemške bundeslige Borussie iz Dormunda, ki si je v polfinalu zlomil koščico v stopalu. Atsuto Učida je pomemben člen Schalkeja, Šinji Okazaki je le dan po finalu postal novi član Stuttgarta, Kejsuko Honda je eden najbolj iskanih igralcev na nogometni borzi. Kapetan Japonske Makoto Hasebe je pomemben člen Wolfsburga: "Največja odlika Zaccheronija je, da je hitro dojel japonsko miselnost in vzpostavil komunikacijo z igralci, katerim je vcepil samozavest."

Kako so zrasli apetiti Japoncem po naslovu azijskega prvaka, dokazuje sporočilo iz slačilnice: "Letos želimo osvojiti tudi Copa America." Japonska bo namreč julija nastopila na južnoameriškem prvenstvu v Argentini, kjer bodo nastopili s posebnim povabilom, drugega je Fifa vročila Mehiki. "Argentino smo že nadigrali, ostala nam je le še Brazilija," pravi 27-letni vratar Eiji Kavašima, najboljši igralec finalne tekme, sicer pa član Liersa v Belgiji.