Ulične straže proti roparjem
V noči s petka na soboto je izginilo 1,5 milijona pripadnikov policije. Nihče od vlade se ni nikjer pojavil z izjavo ali pojasnilom. Vse državne institucije so ostale brez zaščite. Policija je izginila izpred veleposlaništev. Iz zaporov so pobegnili kriminalci in politični zaporniki. Prebivalci milijonskih rezidenčnih četrti so bili v 20 minutah prepuščeni sami sebi. Vojska se je na nekaterih trgih naselila s tanki, vendar njene moči ni bilo čutiti nikjer. Noč iz sobote na nedeljo je bila tesnobna. Meščani so v obupu organizirali ulične straže. Mladi fantje in stari gospodje so stali pred hišami z bambusovimi palicami v rokah in varovali življenja someščanov. Čez noč so bili edina učinkovita oblast v mestu.
"V kakšni državi živimo," se je vprašal gospod Jehija, ki je z odlomljeno nogo stola stal pred opuščeno fotografsko delavnico v ulici El Adli. "Puf! Naenkrat ni več policije. Ni več nikogar. Kdo nam vlada? Ponoči so na ulice spustili kriminalce. Slišim, da trgovine ropajo policisti. Ne vem. Čuvam glavo."
Dva dni se režim ni pokazal in je izražal popolno nemoč. Predstavnik obrambnega ministrstva je ponoči pozval državljane, naj se sami zaščitijo pred roparskimi bandami. "Državljani pomagajte vojski, da reši Egipt," so nekoliko zbegano sporočali iz državnih medijev. Niso povedali pred kom. Po eni noči spopadov in eni noči roparskih pohodov je mesto kazalo podobo velike naselbine brez ene same delujoče policijske postaje.
Na dva kilometra dolgi poti od Azbakeje do osrednjega trga Tahrir je bilo razbitih veliko izložb. Trgovina z alkoholom nedaleč trga Orabi je bila izpraznjena. Razbite steklenice piva in žganih pijač so bile raztresene po cesti. Majhna štirinadstropna veleblagovnica je bila izropana. Trgovci so zbegano čistili prostore in pogledovali okoli. Na širokih avenijah skoraj ni bilo avtomobilov. Na trgu Tahrir pa so še naprej potekali protesti. Na koncu ulice sta bila parkirana dva tanka iz časov, ko je bil Egipt še zaveznik Sovjetske zveze. Malo naprej dva tanka ameriške izdelave. Desetina vojakov je sedela na kupolah in gledala v morje ljudi, ki so korakali pod njimi, hkrati pa so varovali muzej egiptovske civilizacije. Roparji so namreč vdrli vanj in razbili nekaj vitrin v nadstropju, kjer hranijo zaklad faraona Tutankamona. Od znotraj so muzej zavarovale vojaške padalske enote.
"Narod zahteva, Mubarak mora iti," so na trgu ponavljali v zboru. Protestniki so ignorirali prepoved zbiranja in policijsko uro. "Dosti je bilo revščine," je rekla Amra Hentavi, ki je stala ob tanku in se pogovarjala z vojaki. Na drugi strani trga je še vedno gorela impozantna zgradba, v kateri je bil sedež Mubarakove stranke. Gori že dva dni, ne da bi jo kdo gasil. "Nekdo bi moral poklicati gasilce," je rekla mlada ženska, "ampak na katero številko, saj nobena ne deluje. Ali sploh še kaj deluje?" To je bilo vprašanje, ki si ga že drugo noč postavlja nekaj deset milijonov ljudi. Ali sploh še kaj deluje. Ima Mubarakov režim še kakšno številko? "Prišel sem iz Naserjevga mesta," je povedal Ajman Asar. "Na vsej poti ni bilo niti enega policista. Videl sem morda deset vojakov. Zelo malo. Kdo nas bo branil?"
V dveh nočeh je bilo v treh velikih mestih ubitih več kot sto ljudi. Zagorele so policijske postaje in državne zgradbe. Na trgu Tahrir je bilo vso nedeljo praznično vzdušje. V enem trenutku je trg eksplodiral od navdušenja: "Mubarak je odstopil!" Novica je bila prezgodnja, toda želja je bila pristna. Protestniki hočejo odstop danes.
Urednik državnega časopisa Al Ahram Hani Šukrala je položaj sklenil s tesnobno napovedjo: "Režim državo potiska v kaos, da bi lahko potem udarili z železno pestjo." Vendar egiptovska vojska za zdaj ne kaže nikakršnih namenov, da bo streljala na državljane.
