Vse daleč od tistega, kar mnogi pričakujemo. Ena taka leva scena, o kateri je pred skoraj dvema desetletjema prepeval raper Ali-en. Prava televizijska scena za pogovore s prvim reprezentantom države tudi ni daleč o te levosti. Kot bi bili v stranski ladji cerkve, kjer je vse tako mehko, tako pridušeno in mašniško. Naš predsednik ima pač svoj stil. Stil, ki nam zapre oči. Kar je v bistvu naloga pravega predsednika. Ne sme nas razburiti, ne sme nas provocirati, ampak nas tako mimogrede proti koncu pogovora z besedami JFK-ja spomni, da lahko tudi mi nekaj naredimo za to domovino.

To mi sicer ni bilo nikoli jasno, kaj poleg tega, da redno plačujem davke, kazni in prispevke, še lahko naredim za to crknjeno kravo. Se odpovem vsem prihrankom v banki? Slečem še gate, če je treba? Se odpovem pokojnini že vnaprej? Se vržem na glavo z nebotičnika, če mi to namigne kakšen reprezentant domovine?

Seveda me mnogokrat prime, da bi se vrgel z nebotičnika, ko gledam te dni informativne programe naših televizij. Saj vse izgleda tako brezupno. Tako desperadno, da je edina rešitev izklop televizije, ali pa skok na glavo na asfalt slovenske ceste. Zraven pa bi v globino potegnil še kakšnega ustvarjalca teh pesimističnih slikanic.

Tarča je zanimiva slikanica. Enkrat na mesec nas Lidija Hren spomni, da je še huje, kot si mislimo. Tokrat je pod enim bolj domiselnih naslovov "Slovenija, njihova dežela" že na začetku ugotovila, da so nam ugrabili državo. In za to ugrabljeno domovino se naj zdaj jaz mečem na zobe?

No, če nam je niso ugrabili, so nam jo pa vsaj skrili. Pospravili po arhivih. Ko sem v Pogledih Slovenije gledal debato na temo odprto-zaprtih arhivov, mi ni bilo nič jasno. Ne vem, če je bilo kaj več jasno Bojanu Travnu, ko je v uvodnem prispevku v en pisker zmetal vse živo. Od tistih, ki so imeli oči na hrbtu, do tistih, ki so bili te oči, in Bojana Križaja na hecno dolgih slalomkah.

Če je bila poanta, da je treba z obličja Zemlje zbrisati vse tiste, ki so bili tako ali drugače povezani s kakšno organizacijo bivše države, potem nas bo malo preživelo. Tako kot je bilo težko preživeti mineštrško jadikovanje Igorja Omerze, ker so mu zaprli vrata arhiva. Tistega arhiva, za katerega so vsi ugotovili, da ni nič v njem. Še sam Igor je priznal, da ni tam kaj videti. Skratka, šlo je za še eno simbolno zlivanje gnoja in srda. Še ena demonstracija duha, ki dobi krila takoj, ko kaj zadiši po Milanu Kučanu, stari partiji, Udbi, Sovi in levakih v vseh pomenih te besede.

Voditelj Uroš Slak tokrat res ni imel svojega dne. Jasno mu je bilo malo več kot nam pred ekrani, ni pa mu bilo niti približno jasno, kam hoče priti. No, to je tako ali tako utopija. V Pogledih se cepeta na mestu. Čim bolj glasno, čim bolj obtožujoče. V tem talilnem loncu obtožb je težko preživeti. Naj sta se zgodovinarja Božo Repe in Jože Pirjevec še tako trudila z razumom in zdravo pametjo, so na koncu vedno zmagala posploševanja in čustva. Tisti občutek, da v bistvu nikogar ne zanima, kaj govorijo dejstva in primeri iz tujine, temveč le neznosnost brezupne situacije. Spet nam nekdo nekaj krade, nekaj skriva in se nečesa boji.

Sam se bolj bojim, da se bodo enkrat na stežaj odprli arhivi TV Slovenije. Zaenkrat jih lepo pod ključem drži režiser Slavko Hren in vsake toliko časa na ogled postavi kakšno črno-belo zgodbo. V nedeljski oddaji Zakladi arhiva smo srečali tudi Lada Ambrožiča. Legendarni novinar, urednik in voditelj je v črno-beli sliki kot študent prvi v kamero priznal, da si želi delati na televiziji. Zraven je dodal še vizionarsko misel, da bo televizija v desetih letih nadmedij in da se bodo zaradi konkurence morali programerji hudo potruditi, da bodo obdržali gledalce. No, ta misel je bila res preroška. Manj pa želja, da si želi delati v športnem programu. Tam res ne vem, kaj bi počel te dni. Morda nadomeščal leve komentatorje v alpskem smučanju.

Vse razburljive stvari so se tako ali tako preselile na druge programe. Košarka na primer. Tista košarka, ob kateri Peter Vilfan vedno znova doživi ekstazo navdušenja. Tudi v četrtek mu je zmanjkalo besed, ko je opisoval Olimpijo ter njeno zgodbo. Zgodbo, zaradi katere brez slabe vesti zapustimo Poglede Slovenije in se preselimo v Stožice. Preselimo tja, kjer vladajo emocije in ponos. Kjer ne jokamo nad usodo te dežele, ampak jokamo zaradi ene pike. Pol koša, ki loči zmagovalce od poražencev. Tiste polovičke, ki piše zgodovino in zaradi katere se nam ni treba z nebotičnika metati na glavo...