Zviti so kot preste

Ko politikom omenite Kitajsko in Kitajce, se jim zadnja leta čela nagrbančijo kot harmonike in ušesa zastrižejo kot zajcem v zelju. Enostavno se ne morejo znebiti občutka, da imajo po vsakem odkritem pogovoru s kitajskimi kolegi daljša oslovska ušesa; da se po vsaki izmenjavi stališč enakopravnih partnerjev nekje nekaj zalomi in je izplen dogovora povsem nekaj drugega od pričakovanega. Omenim naj nekaj konkretnih primerov. Kitajci že leta izvajajo politiko enega otroka v družini, češ da nikakor ne želijo preplaviti sveta, pa je jih je po nekem čudežu čedalje več - na Kitajskem in drugod po svetu. Potem so ponudili svetu pridne roke svojih delavcev za 200 evrov mesečno in skledico riža dnevno. Pametni menedžerji so tovarne doma zaprli, stroje razšraufali in jih sestavili v nekem Chengduju ali Shianchengu, svoje delavce pa poslali na borzo dela. Lepo je bilo prvih pet let, zdaj pa bi kitajski delavci na evropskih strojih radi 800 evrov plače, dopust, božičnico, regres, skratka, vse kot evropski proletarci. Evropski lastniki že zapirajo tovarne na Kitajskem in jih osramočeni vozijo nazaj domov. Toda znanje in nadgrajena tehnologija sta vendarle ostala tam in s tem zdaj Kitajci izpodrivajo razvite na vsakem koščku Zemlje. Kitajci so stokrat rekli, da so za mir, potem pa na beograjskem bolšjaku kupili kot suvenir nekatere dele leta 1999 nad Srbijo sestreljenega ameriškega nevidnega letala F-117 ter dvanajst let pozneje naredili svojega, še boljšega. V Pentagonu jim je ušlo v hlače ob takšni miroljubnosti. Ampak ena najbolj perfidnih, komaj opaznih prijateljskih potez, s katerimi Kitajci Zahod spreminjajo v svoje odvisneže, je doslej ostala očem skrita. Gre za simpatične pande. Kitajci jih strašno radi podarijo samo izbranim državam kot znak posebne pozornosti, češ da gre za subtilne črno-bele kosmatince, ki jih zaupajo samo najboljšim prijateljem. In potem so vsi navdušeni. Tako kot zdaj Angleži, ki so v nedavno sklenjenem milijarde vrednem paketu poslovnih sporazumov med vladama dobili še dve ogromni pandi Tian-Tiana in Yangguanga za Edinbourški živalski vrt. A veseli bodo kratek čas. Tako kot vedno doslej. Pande so namreč sila nehvaležna bitja in vsi, ki so se bahali z njimi kot simbolom prijateljstva s Kitajsko, bi se jih najraje znebili, če se ne bi bali kitajskega srda. Nezainteresirano posedajo v kletkah in 14 ur na dan žrejo tone nesramno dragih bambusovih vršičkov, ki jih je treba uvažati iz - od kod le? - Kitajske, seveda. Vreščeči obiskovalci jih ne zanimajo. Ne zanima jih seks v zaporu in se ne razmnožujejo. Takšna je bila denimo Chi Chi, ki so jo Kitajci podarili Londončanom daljnega 1958. leta. Vsa Anglija je leta budno spremljala vsako parjenje in nestrpno pričakovala teste nosečnosti, kot bi šlo za mlad kraljevi par, mladiča pa ni hotelo biti. Kitajci so že malo grdo gledali, češ, kaj se pa greste, pri nas pande nimajo teh težav. Panda Hsing Hsing, ki ga je Mao Cetung ob slovesu stlačil v kufre ameriškemu predsedniku Nixonu, je bolehal za ledvičnimi težavami, umrl pa zaradi raka na testisih. Pa je bilo spet treba pisati darovalcem diplomatsko pismo, polno kesanja. Pred štirimi leti je bilo nemškemu državnemu vrhu še hujše. Pando so dobili od Kitajcev samo na posodo, umrla pa je v najboljših letih, pri 22, zaradi težav s srcem, kar bi si Kitajci lahko razlagali kot skrajno malomarnost do dragocenega darila in nespoštljiv odnos do darovalca. Glede na to, kako si svetovni politiki podajajo kljuko kitajskih vrat, je povsem na mestu nelagoden občutek, da bomo na koncu ob sila ugodnih poslovnih sporazumih vsi imeli na grbi še pande, za katere bomo redno množično molili, da se jim ja ne bi kaj zgodilo. Zato vas, kitajski predsednik Hu, prosimo, da nam ne podarite pand, ko bo kdo od Slovencev pri vas na obisku. Lahko smo prijatelji tudi brez njih. Brez zamere, ampak dovolj veliko štalo smo imeli že z Gadafijevimi kamelami, živalski vrt imamo v sodstvu, parlamentu in gradbeništvu in ne vem, če bomo lahko ustrezno skrbeli še za pande.

Vojna mest

Srbija je res rojena pod nesrečno zvezdo. Komaj je nekako izplavala iz gore kriz, komaj je pozabila na vse vojne, v katerih sploh ni sodelovala, pa je vseeno imela nekaj tisoč mrtvih, in komaj je prepričala EU, da je ena fina in obetavna balkanska dežela, že ji grozi nova vojna. Bratomorna, pravzaprav medmestna. Grozno je, da je tujcem spet uspelo spreti Srbe, da je brat dvignil roko nad brata. Resnici na ljubo pa je najhujše, da je seme spora spet zasejala Slovenija. Tista Slovenija, ki je z izstopom iz jugoslovanskega vlaka bratstva in enotnosti povzročila vse srbske kalvarije od leta 1991. Takrat so Srbi v znak prezira metali skozi okna Gorenjeve pralne stroje in hladilnike. Danes pa grozi, da se bodo spopadli med seboj prav zaradi Gorenjevih pralnih strojev in hladilnikov. Velikan bele tehnike iz Velenja je namreč že zgradil proizvodne kapacitete v Srbiji. V Stari Pazovi in Valjevu veselo požvižgavajo Golico in sestavljajo hladilnike in grelce za vodo. Tudi polka jim ni več tako tuja, odkar so iz Velenja sporočili, da bodo v Valjevu spet gradili. Pa so se zviti Slovenci premislili. Prepričal jih je, kaj prepričal, v kot jih je stisnil srbski minister Mlađen Dinkić z bogatimi subvencijami za vsako delovno mesto, če tovarno odprejo v Zaječarju in ne Valjevu, kjer pa so že pripravili komunalno opremljeno zemljišče in trak, ki ga bodo prerezali, ter bogat spremni kulturni program s praseti na ražnju. Velenjčani se niso hoteli zameriti ministru in so se odpravili v Zaječar, kjer so jih pričakali kot olimpijske zmagovalce. Toda Valjevčanom se je strgalo. Grozijo z demonstracijami, nasiljem, državljansko nepokorščino, zahtevajo odstop ministra, ki jim je ukradel Slovence. Zaječarci Valjevce obtožujejo sebičnosti, češ da hočejo vse Slovence samo zase. Da so proti sočasnemu razvoju vseh srbskih mest in regij, da hočejo, naj Zaječar crkne... Valjevčani pravijo Zaječarcem, naj si poiščejo svoje Slovence. Zaječarcem je padel mrak na oči, ko je neznanec nekaj ur pred prihodom Gorenjeve delegacije na svečani podpis sporazuma v Zaječar sporočil, da je v mestni hiši bomba. Le čigava bi lahko bila? Valjevska, jasno. Bombe sicer ni bilo, a iz Zaječarja sporočajo, da to brez puščanja krvi ne bo minilo. Čigave? Ugibajte. Čas je, da se Gorenje počasi in tiho umakne iz Srbije, da ne bo krivo za novo vojno.