Komentator slovenske televizije je navijal za Ivico Kostelića iskreno in odkritosrčno, in to je povsem zbegalo Hrvate.

O dogodku so poročali vsi hrvaški mediji, saj ni več novica, ko Kostelić zmaga v svetovnem pokalu, ampak je novica, ko Slovenci navijajo za Kostelića. To je Hrvate povsem vrglo iz trdnega ravnovesja njihovega sveta, ravne plošče na hrbtu treh velikanskih slonov, na kateri vsak navija za svoje in proti njihovim in kjer je nepredstavljivo, da živ človek navija za tuje, še posebej nepredstavljivo pa je, da živ človek navija za soseda.

Ravna plošča hrvaškega sveta se je nevarno nagnila, zamajala se je za devet stopenj po Mercallijevi lestvici, ko so osuplo odkrili, da Slovenci navijajo za Kostelića, kot bi bil njihov. Ali pa ga celo že imajo za svojega? Pa ne, da Slovenci vabijo k sebi Kostelića, kot so zvabili Jakova Faka, pa da mu obesijo tisti kaveljček na priimek in ga ugrabijo, hvala očetu, hvala materi?? Ni druge razlage, zakaj bi sicer živ Slovenec navijal za hrvaškega smučarja? Ali samo zato, ker je v tem trenutku najboljši smučar na svetu, kateremu mu vlada s trdo roko kot nekoč njegova sestra? Ali pa zato - Hrvate je strah že samo pomisliti na kaj takega -, ker smo bili še do včeraj bratje, ker smo sedemdeset let živeli skupaj in ker živ Slovenec do hrvaškega športnika goji nekakšno človeško, skoraj sorodstveno čustvo? Hrvatom je to težko sprejeti, pa čeprav vse kaže na to, kajti "raje on kot trije Avstrijci", Slovencem so torej Hrvatje bližji kot Avstrijci, Hrvatom pa ne more biti jasno, zakaj bi živ Slovenec navijal proti Avstriji, saj proti Avstriji na njihovi ravni plošči navijajo samo Srbi.

To je zdaj velika uganka za zbegane Hrvate, gledajo Slovence v oči in čakajo, da Urban Laurenčič končno reče "Hrvati, vse je v redu, samo zafrkaval sem se". A Slovenci še naprej trmoglavo navijajo za Ivico Kostelića proti trem Avstrijcem in Hrvati so v vsej svoji negotovosti prisiljeni pristati na igro. Tako hrvaški komentator naslednjega dne v Wengnu po malem plašno navija za Mitjo Valenčiča, "ko že Slovenci navijajo za Kostelića", gleda slovenskega kolega in mukoma izgovarja nepovezane stavke podpore Slovencu, kot da bi ga v komentatorski hišici držali ugrabljenega pripadniki Slovenske smučarske osvobodilne fronte s kalašnikovimi, uperjenimi v tilnik.

To je, kot pravim, za hrvaškega komentatorja nekaj povsem nedoumljivega. In ne gre samo za Kostelića in ne gre samo za Slovence in tudi ni bilo prvič.

Srbska televizija je na primer pred dnevi brez kakršnegakoli očitnega razloga prenašala tekmo svetovnega rokometnega prvenstva med Hrvaško in Švedsko: na tej tekmi Srbija ni niti igrala niti ni bila tekma za Srbijo iz kakršnegakoli razloga, ki bi ga Hrvatje lahko razumeli, pomembna. Srbi pa, ne le da so prenašali tekmo, ampak so iz enega od teh nedoumljivih razlogov celo kazali odkrite simpatije do Ivana Balića in hrvaške reprezentance.

Hrvatom na primer nikoli niti na kraj pameti ne bi padlo, da bi prenašali tekmo katerekoli srbske reprezentance v čemerkoli in na kateremkoli prvenstvu, pa četudi bi Srbija igrala v finalu svetovnega nogometnega prvenstva. Hrvaška je menda edina teniška kultura na svetu, ki tudi letos ne bo prenašala finala odprtega prvenstva v Avstraliji; odkar se je tam začel pojavljati Novak Đoković, ta smešni, primitivni šport Hrvatom ni več tako zanimiv, in če bi se Srbija zares po nekem vesoljnem čudežu pojavila v finalu svetovnega nogometnega prvenstva, bi hrvaška televizija v času prenosa predvajala kakšen posnetek iz arhiva športnega programa in se čudila Maradoni, kako pri svojih štiriinpetdesetih še vedno igra kot v najboljših dneh. Kot Bojan Križaj v Kitzbühlu.

Bosanski komentatorji so spet zgodba zase. Oni navijajo za vse iz nekdanje Jugoslavije, ni pomembno, ali gre za Hrvata, Srba ali Slovenca, navijajo za Inter in Romo, ker tam igrata Makedonec in Črnogorec, prenašajo tekmo Tottenhama, ker tam igrajo trije Hrvati, v kvalifikacijah za svetovno nogometno prvenstvo odkrito navijajo za sosede in smrtno resno upajo na čudež, ko bo v Južni Afriki zaigralo pet reprezentanc iz nekdanje Jugoslavije.

Hrvati nimajo teh težav. Živ Hrvat na živi hrvaški televiziji nikoli ni videl prenosa ene same tekme v kateremkoli športu, v katerem bi igrala katerakoli država nekdanje Jugoslavije, razen če ni igrala proti Hrvaški. Prej bi si hrvaški komentator odgriznil jezik, kot da bi rekel "Dajmo, Đoković, raje ti kot Federer in Nadal!". Namesto da hvalijo Kostelića, Blanko Vlašić ali Ivana Balića, bi bilo Hrvatom ljubše, da jih nekdanji bratje ignorirajo, da si Slovenci nemočno pulijo lase, ko Kostelić zmaga v svetovnem pokalu s petkrat več točkami kot cela slovenska alpska reprezentanca skupaj, da Srbi omalovažujejo Ljubičića, ko dobi kakšen masters, ali pa da Bosanci navijajo za Arsenal proti Tottenhamu, ker v Tottenhamu igra zloglasna ustaška trojka.

To bi bil svet, v katerem bi Hrvatje radi živeli, ravna plošča na hrbtu treh velikanskih slonov, v popolnem ravnovesju ignorance, v kateri se točno ve, kdo ima koga rad in kdo za koga navija. In v katerem bi vsi narodi sveta živeli v idiličnem samoljubju, nekdanji bratje nekdanje Jugoslavije pa lepo vsak zase, vsak na nasprotni strani plošče, daleč od oči, daleč od srca.

In da slovenski komentator Urban Laurenčič v nemočnem gnevu zajoče "Padi, Ivo, padi, ubogi tvoj oče, uboga tvoja mati!", hrvaškemu komentatorju pa iz oči spolzita dve drobni solzi ošabnega nacionalnega ponosa.