A tradicionalni obredni ritual zmerjanja delilcev pravice se je pred kratkim nepričakovano zapletel z nadvse nenavadnim naravnim pojavom - z nogometnimi sodnicami. Ko sta se namreč angleška nogometna komentatorja, zgrožena ob dejstvu, da v premiershipu po novem z zastavicami mahajo tudi ženske, preveč iskreno spraševala, ali one sploh vedo, kaj je to ofsajd, je čez noč završalo po vsem nogometnem svetu in tudi širše. Čeravno vsi dobro vedo, da ga od Brazilije do Japonske ni moškega, ki si ob omembi sodnika ženskega spola ne bi zastavil podobnega vprašanja, sta bila "nespodobna" komentatorja nemudoma z vseh strani obtožena seksizma, označena za šovinista in kaznovana s prepovedjo komentiranja tekem angleške lige.

Slovenski pristaši prostega pretoka in izmenjave žaljivk se verjetno tolažijo, da so to pač zgolj Angleži in da bi pri nas reveža kvečjemu povabili v kakšno poslansko skupino, medtem ko so se ljubiteljski huligani po vsem svetu nemudoma zavedeli velike nevarnosti, da so sodnice morebiti le začetek konca sveta, kot ga poznamo (ali celo konec začetka, kar je po Borutu, kot vemo, še slabše), in vsa afera je dobila nekakšen apokaliptičen pridih.

Svet nogometnih navijačev, še bolj pa navijaških skupin, je pač od nekdaj svet, v katerem je sodnik, četudi si izmisli najstrožjo kazen v zadnji sekundi v tvojo prid, sovražnik št. 1 in je zato družbeno popolnoma sprejemljivo oklicati ga za pedra ali cigana, igralce in trenerje pošiljati v razne spolne organe, nasprotnim navijačem in nemalokrat kar celim narodom pa groziti z ubijanjem in klanjem. Svet torej, v katerem zveni razmišljanje o tem, ali ženske vedo, kaj je ofsajd, posledično tako zelo nedolžno, da veliki večini navijačev še danes ni jasno, v čem je sploh problem in zakaj so ti bedasti Angleži zagnali tak vik in krik.

Nič čudnega torej, da so se ob tako rigoroznem preganjanju nadvse nedolžne opazke ultrasi vseh barv za hip prestrašili, da nič več ne bo, kot je nekdaj bilo, in da bodo, če bo šlo tako naprej, nogometni stadioni kmalu postali na mah podobni gledališkim dvoranam, kjer se bo pozorno molčalo, nadzorovano zadrževalo dih, pridušeno smehljalo in odmerjeno ploskalo ob koncu predstave, medtem ko bodo stoječih ovacij deležni le nogometaši, ki bodo žogo namenoma brcnili z igrišča, da bi se lahko ponudila pomoč poškodovanemu nasprotniku. Prestrašili so se, da se bodo morali nekoč tudi na nogometnih stadionih ljudje lepo obnašati, kar je zanje enako vesoljnemu potopu.

Vsi ti navdušenci nad nebrzdanjem hormonov, živalske sle in norosti namreč slutijo, da se, če morajo besede danes izbirati športni komentatorji, jutri o tem, ali ženske vedo, kaj je to ofsajd, ne bo spodobilo razpravljati niti v lastni kuhinji, kaj šele, da bi lahko še naprej zmerjali temnopolte igralce in nogometno igro bogatili z nacističnimi vložki ter na podobno neškodljive načine za nekaj ur pozabljali na brezizhodnost lastnega vsakdana in prebolevali svoje osebnostne travme. Še kako dobro se namreč zavedajo, da ženska prisotnost v družbi preverjeno prinaša spremembe, saj vedo, da so te marsikje po svetu šele včeraj dobile volilno pravico, danes pa že govorimo o porokah istospolnih partnerjev in za jutri napovedujemo možnost njihovega posvajanja otrok.

In ker ti fantiči, ki so jim ljubljeni klubi smisel in način življenja, tudi vedo, da se nogometni svet vrti še hitreje od resničnega sveta, jim je popolnoma jasno, da bosta, če danes na zelenico priteče ženska, že jutri tam dva glavna sodnika. In le vprašanje dni je, trepetajo, kdaj se bosta med nogometno tekmo prijela za roke.

Krasni nogometni svet se počasi, a zanesljivo spreminja in vsi rasisti, nacisti, šovinisti, homofobi, nasilneži in drugi člani anonimnih skupin za zdravljenje manjvrednostnih kompleksov bodo morali prej ko slej svoje prostore na tribunah, in tudi komentatorskih mestih, odstopiti tistim, ki v nogometu vidijo še kaj več od možnosti, da iz varnega zavetja podivjane množice vsemu svetu groziš z lastnim primitivizmom, in se namesto tega raje navdušujejo nad preigravanji Lea Messija, prostimi streli Cristiana Ronalda in Xavijevimi podajami.

In morda bomo zato nekoč poleg nogometnih sodnic dobili tudi prvega javno deklariranega homoseksualnega nogometaša, ki s priznanjem svoje spolne usmerjenosti ne bo tvegal, da bi ga navijači ob prvem vdoru na zelenico poskušali prevzgojiti z baklami in železnimi palicami.