Največ prosilcev za azil je v zadnjem letu prišlo iz Afganistana (20.655), nekaj manj iz Rusije (19.860), množično pa prihajajo tudi iz nam bližjih Kosova in Srbije (13.815 in 10.850). Eurostat v svoji raziskavi celo ugotavlja, da se je pritok prosilcev za azil iz Srbije, še bolj pa iz Makedonije, v tretjem četrtletju 2010 izjemno povečal. V tem obdobju je za azil namreč zaprosilo kar 248 odstotkov več Makedoncev kot v četrtletju pred tem in 173 odstotkov več Srbov. Vseh prosilcev za azil je bilo lani v evropskih državah v prvih devetih mesecih sicer okoli 15.000 manj kot v istem obdobju predlani.

V Slovenijo se je v zadnjem letu s prošnjo za azil zateklo 180 tujcev, s katerimi se v azilnem domu srečujejo tudi sodelavci centra za psihosocialno pomoč beguncem, ki deluje pod okriljem Slovenske filantropije. "Veliko se ukvarjamo z mladoletniki, starimi šestnajst, sedemnajst let. V preteklosti jih je večina prihajala iz Kosova, Albanije in Bosne, medtem ko v zadnjem času veliko prosilcev za azil prihaja iz Afganistana," pravi vodja centra mag. Franci Zlatar.

Večina mladih iz Albanije in Kosova je v Sloveniji končala zato, ker so jih naši policisti prijeli brez ustreznih dokumentov na poti k sorodnikom v Italijo, kamor so jih starši poslali, ker so presodili, da jim bo pri sorodnikih v tujini bolje kot v domači vasi. Zlatar se tudi spominja, da je bil kmalu po letu 2000 opazen velik porast pribežnikov iz pokriznih afriških območij, v podobni situaciji pa so še vedno afganistanski in iraški begunci. "Mnogi prosilci za azil iz Afganistana so v matični državi še vedno preganjani ali pa se nimajo kam vrniti. Veliko jih je več let živelo v begunskih taboriščih v Pakistanu in Iranu, mnogi so izgubili starše, njihovi domovi so opustošeni ali pa tam še vedno potekajo spopadi. Hkrati obstajajo tudi ekonomski razlogi, saj v Afganistanu ne vidijo nikakršne perspektive," razlaga Zlatar. V Sloveniji pristanejo bolj ko ne po naključju, najbolj pa si želijo na Švedsko, Dansko, Finsko in tudi v Veliko Britanijo.

Njihova predstava o Zahodu je precej naivno stereotipna. Mnogi pred prihodom dejansko verjamejo, da se v Evropi "cedita med in mleko", zato je padec na realna tla še toliko trši. "Pri mnogih so pričakovanja precej višja od realnosti. Zelo malo jih ve, da je Evropa precej zaprta in restriktivna. Predstavljajo si, da bodo dobili neki status in da bodo lahko konkurirali za zaposlitev in šolanje. V bistvu so vse to legitimne zahteve in pričakovanja, ki pa niso v skladu z evropsko realnostjo," ocenjuje vodja centra.

Namesto medu in mleka jih tako čaka jota v azilnem domu in zoprna birokracija. "Največja težava je čakanje, saj se pri nekaterih postopki zelo zavlečejo. Pričakovanja, s katerimi so prišli, se razblinijo in padejo v nekakšen vakuum, v katerem se nič ne dogaja, ne premika, nihče jim ne more niti povedati, kdaj bodo odločili o njihovi prošnji. Slovenija je tako pogosto le tranzitna država, saj prosilci vidijo, da si tu ne bodo mogli urediti nekega statusa, da imajo malo možnosti, in zato rešitev iščejo drugje," pravi Zlatar, ki sicer meni, da se v Sloveniji odnos širše javnosti do azilantov in tujcev nasploh izboljšuje, problematične pa so manjše nestrpne skupine.

"Pozitivno je, da vse več ljudi pozna, razume in sprejema idejo medkulturnosti, po drugi strani pa toliko bolj zbuja skrb, da se tako kot povsod po Evropi tudi pri nas pojavljajo ekstremne skupine in posamezniki. Ko se na spletu pojavi kakšna novica, povezana z azilanti, se pod njo takoj razvije forum, kjer ena fašistična izjava sledi drugi," opaža Zlatar. Nerazumevanje pa seže tudi do višjih instanc, ki so pogosto premalo naklonjene spremembam v korist azilantov. Ti bi potrebovali manj ovir na poti do zaposlitve, saj so finančno slabo preskrbljeni ali sploh ne.

A protiargument izboljšavam je največkrat strah pred tako imenovanim "pull faktorjem", ki - če poenostavimo - opisuje bojazen, da bi preveč liberalne politične spremembe začele privabljati trume tujcev v Slovenijo, ki sicer po redni poti ne bi mogli dobiti delovnih dovoljenj. "Kar je v bistvu smešno, saj je politika v zadnjih letih ekonomijo precej prepustila trgu, da jo sam uravnava. Po eni strani torej čim bolj svoboden trg, po drugi pa omejitve za nekatere," zaključuje Zlatar.