V skladu z zgornjim prepričanjem je bila v Indiji vsaj doslej utečena ustaljena praksa. Po vsakem terorističnem napadu so medijske fanfare oznanile nedvomno krivdo islamskih skrajnežev, ki da so inspiracijo in pomoč za izvedbo zločina dobili pri kateri izmed fanatičnih islamskih organizacij iz muslimanske soseščine, Pakistana ali Bangladeša. Kot glavnega "podpornika" terorističnih dejanj je bilo najbolj prikladno takoj okriviti kar zloglasno pakistansko vojaško obveščevalno službo ISI.

Kordoni indijske policije so po vsakem napadu takoj obkolili obubožane četrti indijskih mest, v katerih živijo muslimani, sledile so množične aretacije mladih pripadnikov islamske manjšine. Znamenit je primer iz enega muslimanskih getov v indijski prestolnici New Delhi, ko je policija ujete muslimanske mladeniče postavila v vrsto pred objektive medijev, še prej pa jim čez obraze poveznila značilne rute, ki jih pogosto nosijo Palestinci: za vsak primer, da javnost ne bi podvomila o pripadnosti teroristov.

Abdul Kalim sreča "svetega moža"

Priznanja mnogokrat naključno izbranih žrtev navadno sledijo zelo hitro. Indija seveda ni podpisnica mednarodne konvencije proti mučenju v policijskem priporu. Policisti si pogosto pripnejo odlikovanja, še preden se obtožnice, izsiljene z mučenjem, na sodiščih večinoma sesujejo v prah. Toda zgodba s tem ni končana, kajti proti osumljencem, ki jih sodišče oprosti, ponavadi rutinsko spišejo nove in nove izmišljene obtožnice. Sistem in odlikovanja terjajo krivce, zato se posamezniki nižjega družbenega statusa brez političnih zvez, po možnosti še pripadniki muslimanske manjšine, težko osvobodijo prekletstva, ki ga prinaša stigma terorističnega osumljenca.

Eden takšnih nesrečnikov je enaindvajsetletni Abdul Kalim. Imel je srečo v nesreči, da je v zaporu srečal sojetnika, hindujskega duhovnika, svamija Asimananda. Postala sta tovariša. V težkih razmerah, kakršne vladajo v indijskih zaporih, je Kalim starejšemu sojetniku nesebično stal ob strani in mu prinašal vodo ter hrano.

Aretacija "svetega moža" je bila posledica prve "nekonvencionalne" preiskave terorizma na indijskih tleh, ki jo je vodil danes legendarni policist Hemant Karkare, hindujec in pripadnik najvišje duhovniške kaste. Odkril je, da za serijo bombnih napadov na lokacijah, kjer se zadržujejo pripadniki muslimanske manjšine, stoji hindujska ekstremistična organizacija. Eden izmed njenih kolovodij je bil pripadnik indijske vojaške obveščevalne službe, polkovnik Purohit.

Bomba, ki je bila leta 2008, v času svetega meseca ramadana, podtaknjena pred mošejo v mestu Malegaon z večinskim muslimanskih prebivalstvom, je ubila sedem ljudi, med njimi triletnega dečka. Pritrjena je bila na motorno kolo, katerega lastnica je bila Pragja Singh Takur, pred leti lokalna voditeljica podmladka ta čas največje indijske opozicijske stranke hindujskih nacionalistov (BJP), kasneje samozvana asketka in svetnica. V preiskavi je policija aretirala še kak ducat posameznikov.

Na dan so začele prihajati neverjetne podrobnosti. Na enem izmed računalnikov, ki je bil zasežen osumljencem, so bili shranjeni posnetki sestankovanja skupine zarotnikov. Iz njih je bilo mogoče razbrati, da prihaja pobuda za teroristična dejanja iz samega vrha več eminentnih organizacij pod krovnim imenom Sangh Parivar, ki skrbijo za promocijo hinduizma na najvišji ravni. Kot organizator hindujskega terorizma je bila večkrat omenjena militantna in fašistoidna Raštrija Svajamsevak Sangh (Organizacija narodne samopomoči). Kot je sicer znano iz zgodovine RSS, je iz njenih indoktrinacijskih centrov izšel Nathuram Godse, morilec očeta indijskega naroda Mahatme Gandhija.

"Hidra", pošast z mnogimi glavami, kot mnogi imenujejo Sangh Parivar, ki je prek hčerinskih organizacij infiltrirana v vse pore indijske družbe, je glavnega preiskovalca hindujskega terorizma nemudoma ožigosala za narodnega izdajalca. Kajpada ob glasnem ploskanju in huronskem navijanju z islamofobijo indoktriniranih ter v neomejeno pravico hindujske vladavine prepričanih indijskih množic, še vedno pijanih od sile in moči pokola okoli dva tisoč muslimanov v zvezni državi Gudžarat leta 2002.

Zaradi groženj hindujskih skrajnežev, ki jih je vsak dan dobival na dom, je dal Karkare povišati betonsko ograjo okoli družinske hiše v Mumbaju in si nabavil psa čuvaja.

Kdo ve, kaj vse bi o zločinih hindujskih skrajnežev še razkril Hemant Karkare, če ne bi - v sila nenavadnih okoliščinah - padel v prvih urah terorističnega napada v Mumbaju. Mnogi pripadniki indijske civilne družbe in celo posamezniki iz policijskih vrst ne verjamejo uradni razlagi njegove smrti, ki je "luknjasta kot švicarski sir".

Med skeptiki vlada prepričanje, da je Hemant Karkare padel pod kroglami najetih morilcev. Med strelskim obračunom z domnevnimi teroristi je po radijski zvezi 40 minut zaman prosil za policijske okrepitve, ki so se zadrževale le nekaj sto metrov od prizorišča njegove poslednje bitke. Skrivnostno je izginil tudi njegov neprebojni jopič, ki je nosil dokaze o izvoru smrtonosnih nabojev, ki so končali življenje najbolj pokončnega izmed policistov. Njegovo truplo je bilo nemudoma kremirano, izsledki obdukcije niso nikdar ugledali luči javnosti.

Svamijevo pričanje

Po Karkarejevi smrti je v javnosti - po meri Sangh Parivarja - prevladalo mnenje, da so bili hindujski bombaši le skupina osamljenih norcev, ki ni imela zaledja v nobeni družbeni ali verski organizaciji. Čeprav so obstajali nedvomni indici, da so aretirani zločinci del skrbno organizirane teroristične mreže, ki je odgovorna še za vrsto drugih bombnih napadov, je preiskava obstala na mrtvi točki.

Svami Asimanand, ki na omenjenih posnetkih predseduje hindujski bombaški celici, je po razkritju ozadja bombnega napada v Malegaonu leta 2008 poniknil v ilegalo. Lani je vendarle padel v roke pravice.

Ko je "sveti mož" v zaporu izvedel, da je bil njegov sojetnik in dobrotnik Abdul Kalim obsojen prav za bombni napad, ki so ga v resnici izvedli njegovi hindujski bombaši, je doživel "razsvetljenje". Kalim je v zaporu odsedel 18 mesecev, ko ga je sodišče oprostilo, pa so na policiji proti njemu spisali novo za lase privlečeno obtožnico. V plemeniti gesti, ki je bila namenjena končanju trpljenja še drugih po nedolžnem zaprtih in mučenih mladih mož, je svami pred sodnikom izpovedal vse, kar mu je ležalo na duši.

Presenečeni indijski mediji so sestavili seznam terorističnih napadov, ki jih je izvedla skupina hindujskih skrajnežev, in z njimi povezali ljudi, ki trohnijo v indijskih zaporih, čeprav niso imeli nikakršne zveze s terorizmom. Samo v dveh primerih hindujskega terorizma so našteli 32 imen nedolžnih pripadnikov muslimanske manjšine.

Hindujski skrajneži so mesto Malegaon napadli dvakrat. Leta 2006 je v bombnih eksplozijah umrlo 37 ljudi. Bombe so podstavili tudi v muslimanski četrti mesteca Modasa v zvezni državi Gudžarat, v starodavni mošeji v Hajderabadu ter v grobnici sufijskega svetnika v mestu Adžmer v Radžastanu, kjer je umrlo skupaj več kot ducat ljudi. Najbolj odmeven zločin "terorizma žafranove barve" (žafranovo oranžna v indijski trobojnici označuje hinduizem, zato se je v domačih medijih prijela kot označevalec hindujskega terorizma) pa je bila eksplozija na "vlaku prijateljstva", ki povezuje Indijo in Pakistan. V ognju, ki je zajel drveče vagone, je zgorelo 68 ljudi, večina je bila državljanov Pakistana.

Svamijevo pričanje je bilo nedvoumno. Vse, kar je povedal, se je ujemalo in dopolnjevalo z izsledki, ki jih je objavil že pokojni Karkare. Najbolj bombastična izmed navedb "svetega moža" pa je trditev, da je bil glavni organizator protimuslimanskega terorizma hindujskih skrajnežev Indreš Kumar, član centralnega komiteja tako rekoč svete in nedotakljive RSS.

Opozicijska BJP si svojo politično pot težko zamisli brez opore v vseprisotni RSS. Resnica o hindujskih teroristih, ki jih je ščitila od vsega začetka, pa ji utegne prinesti kar nekaj negativnih političnih točk. Zato zdaj grmi o zaroti sekularistične Kongresne stranke, katere produkt naj bi bilo priznanje svamija Asimanande.

Naslednik najvplivnejše indijske politične dinastije, up in zvezda Kongresne stranke Rahul Gandhi je pred kratkim izjavil, da ga bolj od islamskih skrajnežev, ki divjajo v soseščini, ali maoističnega upora, katerega plamen je zajel že tretjino države, skrbi hindujski terorizem.

Po mnenju družbenih aktivistov, ki so prvi opozarjali na pošast "terorizma žafranove barve", ne bi mogel nasloviti bolj napačnega občinstva: njegova tožba - javna je postala šele z Wikileaksovo objavo ene izmed tajnih diplomatskih depeš - je bila namesto neukim indijskim množicam namenjena veleposlaniku ZDA. Politika te države je namreč še bolj od indijske zaslužna za popačene predstave o islamu in terorizmu.