Od kod ta odpor do tako preproste reči, kot je deset centimetrov visoka kad pod tušem? Denar ne more biti razlog, saj to ni kak hud strošek, morda bi lahko bili problem odtoki, ki slabo požirajo, a tudi to večinoma ne drži. Je torej to nekakšen drobec iracionalne nacionalne biti? Tako kot tista kronska blodnja Angležev, ki imajo še vedno marsikje umivalnike z dvema pipama, namesto z eno mešalno: iz ene teče krop, iz druge ledenica, in tako mešaš ti dve vodi, vpijoč od opeklin in mraza hkrati… So se torej Indijci svojim bivšim kolonialistom za te trapaste umivalnike oddolžili z neobstojem kabin za tuširanje?

Ptičji jazz

Drugo vprašanje, ki se mi je zastavljalo tam, v palmovih gajih, v bližini enega najbogatejših rezervatov ptic, je bilo, ali niso jazza izumili ptiči, tropski ptiči. Od prvih zvokov še v jutranji temi do poznih nočnih ur se je množica vsakovrstnih, v veliki meri endemskih šrilanških ptic šla improvizacije in jazz sessione neverjetnih razsežnosti. Včasih je začel kakšen tolkalec, ki je s topimi zvoki dajal ritem ob deblo, potem mu je običajno pritegnil velikoglavi, črnorjavi kolega, ki je čepeč na travi uprizarjal zvok starega pozdravljajočega parnika, z vej so mu odgovorila pihala, še višje so zažgala trobila, potem je običajno vskočil kakšen solo, ki so ga spretno pograbili ti ali oni in ki se je kot refren vračal v številnih inačicah, manjkalo ni ne sinkop ne trenutkov tišine, nato pa znova… Zdaj mi je šele povsem jasno, kaj je počel Roscoe Mitchell tam v sedemdesetih, ko je v razcvetu free jazza ves večer skakljal od inštrumenta do inštrumenta in cvilil in piskal, da je bilo veselje.

Edini, ki so zares razumeli ptičji jazz, so bili očitno Afričani, in ti so ga v živinskem podpalubju ladij pretihotapili v "deželo neštetih možnosti" (zanje predvsem možnosti najbolj krutih smrti) in ga razvili do te mere, da so jim verjetno radi prisluhnili celo ameriški ptiči. Mene pa prvič v življenju ima, da bi postala opazovalka ptic. Dolge ure bi čepela po grmovju in oprezala, kdaj bo parček kolibrijev znova pomočil kljunček v hibiskusov cvet.

Gospa iz Nemčije je menila drugače: "Kako mi gre na živce ta ptič, ves čas isto žvižga!" je dan za dnem ponavljala eno in isto.

O lenih domačinih

Belci imamo v teh svetovih težave očitno ne le s ptiči, ampak še vedno tudi s svojo lastno vlogo. Carol je Angležinja, iz Manchestra, kot mi pove v večernem pogovoru, in tu, v bližini nacionalnega parka Yala, vodi majhen hotelček, simpatično razsut in prazen. Pravi, da je doma, v Britaniji, začela delati s štirinajstimi leti, očitno ji je uspelo svoje proletarsko poreklo zdaj, pri petdesetih, tu zamenjati za "vodstveni" položaj. Nadvse simpatična je, ko pripoveduje o tem, kako rešuje potepuške pse in kako Šrilančani brezdušno gledajo njihovo trpljenje.

Pocestni psi so dejansko najbolj žalostna bitja po velikem delu tretjega sveta, v Indiji so krdela zlakotnenih živali resna nevarnost za ljudi, in z njihovim bednim položajem se lahko primerjajo le - revni ljudje. Problem obojih je pomanjkanje, ki pesti velik del prebivalstva, tako zaradi zgodovinske dediščine, dolgoletne vojne, globalizacije in zdaj še vremenskih sprememb. To omenim Carol, namreč, da verjetno skrb za pse prinese šele določen standard, da ljudje še zase ne morejo poskrbeti in da problem reševanja psov ni enostaven, sterilizacija je predraga, hranjenje bi njihovo populacijo še povečalo, pokoli, kakršne so izvedli v Romuniji, nečloveški.

Zdaj se v Carol zbudijo njeni predniki, znani po tem, da so radi z orožjem zakorakali na tuja dvorišča, jih oplenili in potem ljudem razlagali, kako naj živijo: "Ne, ni res, leni so, zato je pomanjkanje!" razlaga na ves glas, kar vpričo svojih dveh pomočnikov, domačinov. "Poglejte ta dva tukaj, kako dobro jima gre, tu pod slamnato streho imata rogozo za spanje, tri obroke na dan in par rupij za plačo. A se jima nič ne da, sama sem morala očistiti ves vrt, ta dva spita po deset ur na dan, jaz le po štiri, nespečnost me daje. In na tržnici me skušajo vsakič ogoljufati in mi prodajati po cenah za turiste. A se ne dam!"

Nekako samoumevno se ji zdi, da nas druži nekaj skupnega, "nas", bele, tu na tej strani, in loči od "njih". Carol ne spi na prostem, v senčnici, ampak v hotelski sobi. Pogledam naokrog, po vrtu, od nenehnega dežja tako razmočenem, da v japonkah čofotamo po deset centimetrov globokem blatu (tu in tam pomislim na pijavke, čeprav se jih človek zlahka znebi z enim frcem). In premišljujem, le kaj je v trdni jutranji temi tu lahko pospravljala. Morda kakšen kokosov oreh, ki je čofnil v blato, kakšno vejo, ki jo je odlomil dež?

"Lenuha" nama, gostoma, medtem z veseljem kažeta, kako se izvotli oreh, in potem v nekaj minutkah posebej za naju napečeta kup kokosovih palačink. Izmenjavamo kuharske nasvete, jemo in se smejemo, to je ta internacionalni jezik, v katerem se izvrstno razumemo. Pomočnika kdaj pa kdaj pogledata proti Carol in ji ponujata hrano. "Ne, jaz tega ne jem," pravi Carol, ki skupaj s stolom tehta štirideset kilogramov, "jaz ves dan pijem mešanico melase, kakava in kave, to mi da vse potrebne vitamine in minerale. Hrane ne potrebujem, le to kavo in cigarete."

Hej, Carol, si mislim, ko jo zapuščava, kako hudo so te morali poniževati tam, v kakšni manchestrski predilnici, da zdaj na tak način celiš rane tu, z enako mero žolča nad nemočnimi, ki ponižani in v zadregi begajo z očmi od tvojega k mojemu obrazu, kako hude so tvoje nespeče noči, da ne privoščiš trdnega spanca tistim, ki še spijo spanje nedolžnega, kako zelo si navezana na lastno nespečnost, da jo ves dan zalivaš s kavo, kako rada imaš svoj ulkus, da ga za nobeno ceno nočeš odpraviti z rajsko hrano te dežele.

A Carol je dobra ženska, zjutraj nabere curryjevo listje in nama ga da za popotnico. Račun za sobo je dvakrat višji od pričakovanega; cena za turiste pač.

Voznik Shimoni, ki naju pelje čez hribe, najprej ne razume, zakaj nočeva kositi v hotelu, kjer je jedilnica prazna, kot bi tam že leta nihče ne jedel, potem mu le dopoveva, da bi rada jedla tam, kjer najraje jedo domačini. Kljub temu pred vrati gostilne obsedi za volanom, da bi naju počakal. Ko ga povabiva zraven, je v zadregi, očitno je vajen sedeti zunaj in čakati. Tudi natakar je zbegan, ni običaj, da beli turisti jedo skupaj s šoferji. Jemo odlično in na koncu plačava po šrilanški ceni; natakar je očitno odločil, da sva s povabilom šoferja postala "njihova".

Hribovci zmrzujejo

V hribih, kjer na dva tisoč metrih višine še vedno rastejo palme, je pošteno mrzlo, uporabiti morava znano begunsko taktiko, najprej si navlečeva vse kratke hlače in majice, kar jih imava, in potem čeznje dolge. Spominjava na ljubki mortadeli, a zebe naju ne. Razen, ko pogledava revne domačine. Nekateri so oviti le v saronge in bosi ali v natikačih. Le na glavah imajo kape, potisnjene globoko na oči. Podnebne spremembe so povzročile, da v času, ko naj bi sijalo sonce, dežuje kot za stavo, temperature pa se spuščajo nižje, kot ljudje v tropskem pasu še zmorejo. Neki gospod nama nekaj dni kasneje pove, da je nemalo hribovcev od mraza umrlo; kapa ni zadoščala.

In tudi - da mu je Ljubljana zelo všeč. Nejeverno ga gledava, kako sploh pozna našo prestolnico. Še natančnejši je: v Cankarjevem domu je nastopal s plesno skupino. Hej, pa naj še kdo reče, da ni kultura najlepši most!

Tako od ljubeznivih ljudi na različnih koncih izveva, da so na vzhodu hude poplave. Toda šele ko prideva v Colombo, se zaveva razsežnosti katastrofe. V časopisu zagledava fotografijo s truplom slončka v krošnji visokega drevesa, kamor ga je zanesla ujma. Spodaj piše, da mladičeva mama že dneve hodi okoli drevesa in ga išče. Na poplavnem območju je ogroženih milijon ljudi. Stoletja kolonialne prevlade, enaintrideset let državljanske vojne, ki se je končala lani, pa cunami pred leti, zdaj povodenj… Zmrazi me ob misli, koliko ljudi je v tej čudoviti deželi že obupano iskalo svoje otroke.