Letošnje bo v znamenju zajca, začne pa se s 3. februarjem, kar pomeni, da je praznični občutek v zraku že skoraj dva tedna. "Greš za chun jie domov?" je vprašanje, ki se mu prodajalke v trgovinah zadnjih nekaj dni preprosto ne morejo upreti. Zdi se jim namreč popolnoma normalno, da je ta zanje tako pomemben praznik enako pomemben tudi za nas, na Kitajskem živeče tujce. In ravno to počnejo Kitajci zadnje dni - vračajo se domov. Z 19. januarjem so se namreč tudi uradno začeli množični premiki po vsej državi, ki bodo trajali vse do 27. februarja, ko se praznovanje zaključi. Ocenjujejo, da se bo v teh štiridesetih dneh zgodilo 2,85 milijarde potovanj po zemlji, morju in zraku, kar je slabih 12 odstotkov več kot v enakem obdobju lani.

Od te za naše predstave ogromne številke se jih bo kar 2,56 milijarde udejanjilo z avtobusi, 230 milijonov z vlaki, 35 milijonov z ladjami ter 32,2 milijona z letali. Gre za praznik, ob katerem se pri novoletnem kosilu zbere ožja in širša družina - praznik, v času katerega ni niti najmanj čudno, če ves teden na ulici ni odprta niti ena trgovina. Vsi gredo domov.

In praznovanje se lahko začne!

Praznik se uradno začne dan pred novim letom, se pravi z nekakšnim kitajskim Silvestrom. Takrat se v kitajskih gospodinjstvih na veliko pospravlja, s čimer, kot verjamejo Kitajci, pometejo vse slabe stvari starega leta ter pripravijo dom na lepe in dobre stvari novega. Zvečer je čas za družinsko večerjo, ki je tudi najbolj pomemben čas praznovanja. Praznične mize se šibijo pod dobrotami, med katerimi mora biti nujno tudi riba. Na severu Kitajske je v navadi, da se okoli polnoči postreže z žlikrofi, ki simbolizirajo bogastvo, na jugu se družine sladkajo z novoletnim kolačem.

Po starem običaju se po večerji, nekaj ur pred polnočjo, družine odpravijo v lokalne templje, kjer prižigajo kadila ter prosijo za srečo v prihajajočem letu, kar pa v novi dobi nekateri že zamenjujejo z zabavami doma in čisto pravim odštevanjem do novega leta. Prvi dan novega leta je namenjen obiskovanju starejših članov družine, se pravi staršev in starih staršev. Drugi dan je čas za poročene hčerke, ki takrat obiščejo svoje starše, medtem ko se je tretji in četrti dan po tradiciji najbolje vzdržati kakršnihkoli obiskov. Peti dan je tudi rojstni dan kitajskega božanstva bogastva in takrat lahko na mestnih ulicah in po vaseh slišimo tudi največ petard, s katerimi želijo Kitajci pritegniti njegovo pozornost in ga tako v novem letu pridobiti na svojo stran. Sedmi dan je znan tudi kot renri, se pravi rojstni dan človeka, ko vsi postanejo leto starejši. Osmi dan je čas za še eno družinsko večerjo, s katero praznujejo rojstni dan taoističnega poglavarja nebes, žadnega cesarja.

To je tudi dan, ko se ljudje vračajo nazaj na delo in ko se trgovine, vladni uradi in agencije ter posli vrnejo v normalni tok. Zanimiv je še petnajsti dan novega leta, ki se imenuje praznik lantern, ko ulice zvečer zagorijo v rdeči barvi, saj jih preplavijo člani kitajskih družin, ki v rokah nosijo, kot pove že ime, prižgane rdeče lanterne.

Chun jie je tako za Kitajce najpomembnejši praznik v letu, hkrati pa je tudi (vsako)letni preizkus kitajskega transportnega sistema ter s tem seveda tudi potrpežljivosti potnikov. Železniški sistem je po uradnih podatkih za letošnji praznik pripravljen na prevoz vsega 230 milijonov ljudi, kar je že sprožilo ugibanja, ali je kitajsko ministrstvo za promet resnično naredilo vse, da bi premiki po vsej državi potekali tekoče in brez večje panike.

V središču pozornosti je vprašanje, ali bo ministrstvo držalo svojo obljubo o rešitvi problematike, čeprav stvari niso videti ravno obetajoče. Obljubo namreč oblasti prestavljajo že od leta 2007. Takrat so pojasnile, da bo problem rešen do leta 2010, nakar so rok predlani prestavili na leto 2012. Po novem bo, če se recikliranim obljubam sploh še da verjeti, zadeva rešena leta 2015.

Podminister kitajskih železnic Wang Zhiguo je dejal, da se bodo problema lotili z gradnjo novih železnic, vsako leto pa naj bi zgradili novih 8000 kilometrov. Če bo šlo vse po načrtih, bo tako na Kitajskem do leta 2015 več kot 120.000 kilometrov železniških poti, trenutno pa skušajo problem omiliti z dodatnimi 293 vlaki dnevno, s čimer se je vsakodnevno število vlakov, ki v zavetja svojih domov dnevno vračajo po 6,2 milijona Kitajcev, povzpelo na 2265.

Kitajsko ministrstvo za promet pa se sooča še z eno nadlogo. Ob tem, da želijo povečati učinkovitost javnega prevoza, morajo poskrbeti tudi za socialno enakost. Ne glede na to, v kateri družbeni sloj spada, želi namreč prav vsak kitajski državljan festival pomladi preživeti s svojo družino. Ravno ta pričakovana enakopravnost zahteva od ministrstva, da so cene javnega prevoza dostopne vsem, kar pa povzroča velikanski razkorak med ponudbo in povpraševanjem. Tu se ministrstvo vsakič znova znajde v nezavidljivem položaju. Vsakokrat, ko so skušali bes javnosti zaradi pomanjkanja vozovnic zadušiti z zvišanjem cen, ki naj bi zmanjšale povpraševanje, so naleteli na še večji bes. In obratno - ko so zniževali cene, vozovnic nikoli ni bilo dovolj za vse.

Kjer je prisotno tolikšno povpraševanje po vozovnicah, se seveda najdejo tudi ponarejevalci. Od konca decembra do 10. januarja letos so kitajski policisti tako aretirali že več kot tisoč ljudi, ki so prodajali ali izdelovali ponarejene vozovnice. Glede na izkušnje iz prejšnjih let bo pozornost policije tako v prihodnjih dneh večinoma osredotočena na večje železniške postaje, kot so Guandong, Peking, Šanghaj, Zhejiang, Chongqing, Hunan, Hubei in Jiangxi.

Celonočno čakanje na vozovnice, ki jih ni

Pogled na prodajna okenca na železniških postajah po vsej Kitajski je te dni povsod enak. Več kot triurno čakanje v vrsti za nakup vozovnice ni nič posebnega, nekateri na odprtje okenc čakajo celo že dan prej in tako kar prespijo na postaji. Kljub celonočnemu stanju oziroma spanju v vrsti pa se neredko zgodi, da ljudje ostanejo brez kart, kar pripisujejo izjemni skorumpiranosti uradnikov na kitajskih železnicah. "Čakal sem od dveh zjutraj, bil prvi v vrsti, pa še vedno ne morem kupiti vozovnice za Čengdu. Pravijo, da jih ni več. Resnično ne vem, kaj se dogaja," je za kitajsko televizijo CCTV povedal eden od migrantskih delavcev, ki kruh služi v Šanghaju. In ni edini. Takšne zgodbe se dogajajo po vsej Kitajski in veliko ljudi bo tako za praznike prisiljenih ostati, kjer pač so.

S tem pa nikakor ni bil zadovoljen delavec Chen Weiwei, ki je ravno tako ostal brez vozovnice. Chen se je na železniško postajo v provinci Zhejiang odpravil 17. januarja ob desetih zvečer in kot tretji v vrsti čakal do naslednjega opoldneva. Ko je prišel na vrsto, mu je prodajalka na okencu povedala, da vozovnic ni več, in takrat mu je prekipelo. Zahteval je pogovor z namestnikom glavne postaje in se v navalu jeze v njegovi pisarni slekel do spodnjih hlač ter zahteval odgovore. "Zakaj je vozovnice tako težko kupiti?! Zakaj mora biti pot domov tako težko dostopna?!" je vpil.

Chenu, ki ga v domači provinci Henan čaka žena tik pred porodom, so razložili, da so bile vozovnice na štiridesetih okencih, kolikor jih premore železniška postaja v Zhejiangu, pač tako hitro pokupljene in da je to eno od dejstev življenja, s katerim se bo kratko malo moral sprijazniti.