Drug, še večji cinizem, ki veje iz nastopa Unicefa, pa je njihov poudarek, da se pogovarjamo o dve leti starih zadevah. Res je, dve leti sem čakala v upanju, da mi bodo na Unicefu namenili toliko pozornosti, da bi mi utemeljeno odgovorili na vprašanja in kritike, ki so me do konca razdražile. Koliko časa bi oni še potrebovali, da bi danes lahko utemeljeno govorili, da gre za lanski sneg?

Bila sem več kot korektna in potrpežljiva. Že pred dvema letoma sem po Unicefovi novinarski konferenci novinarjem dejala: "Še vedno upam, da gre za šum v komunikaciji. Unicefu vsekakor dajem najprej možnost, da mi na vprašanja odgovori, saj načeloma organizaciji zaupam. V nasprotnem primeru bom odstopila in svoj odstop javnosti tudi razložila." To se je tudi zgodilo.

Tudi trditev g. Alenke Jež Heinc, ki pravi, da so bile maja 2009 pojasnjene vse najine pripombe, je neresnična.

Bila je tam, ko sva dobili zgolj odgovor na razliko v knjiženju pol milijona dolarjev. Na vsa druga vprašanja, ki jih omenjam v odstopnem pismu, nikoli nisem dobila odgovora, le obljubo vodstva, da mi bodo to naknadno pojasnili.

V svojem odstopnem pismu sem napisala, da pojasnilo glede polmilijonske razlike sprejmem, a z zadržkom. Kajti nihče mi v zanikanju resničnosti obstoja te razlike do danes ni pokazal nobenega dokumentiranega nakazila ali prejemka iz leta 2007, logičnega pojasnila o nizki menjalni vrednosti valut v letu 2007 niti takratne ocene prihodka, na podlagi katere se menda med drugim dela poročilo Unicefa o prejemkih. Ob tem pa še nesramno vodena seja izvršilnega odbora, na kateri Blaž Habjan, ki je na zadevo opozoril, ni dobil pravice do besede (?!). Naj se po vsem, kar se je dogajalo, res zadovoljim s predavanjem o principih obračunavanja pri Unicefu in Unicefu Slovenija? Lahko je tisočkrat vse pošteno in prav, vodstvo Unicefa Slovenija bi moralo odgovarjati za aroganco, ki je pripeljala organizacijo v ta tragičen položaj. In Unicef Ženeva bi to lahko in moral doseči.

Da tistemu vodstvu res nisem mogla zaupati, potrjuje tudi pismo Pošte Slovenije izpred tedna, ki pravi, da so denar iz naslova preveč plačanega računa vrnili takoj, ko jih je Unicef Slovenija o tem obvestil. Prej je po zagotovilih vodstva veljalo, da so v letu dni trikrat poskušali dobiti sredstva nazaj, Pošta pa je povedala, da so jih v zvezi s tem iz Unicefa poklicali šele 22. decembra 2008. Mar dlakocepim? Kaj bi se zgodilo z 22.000 evri donatorskih sredstev, če v začetku decembra zaposleni ne bi obvestil predsednice in izvršilnega odbora? Danes se v.d. direktorice Ježeva lahko spreneveda, kolikor hoče, leto dni je bila redno opozarjana s strani podrejene, da je storila napako, in je ni popravila. Ob tem ji je stala ob strani tudi takratna direktorica. Tudi trditev gospe Alenke Jež Heinz, da z nami niso prekinili sodelovanja, pač pa se na povabila nisva mogli odzvati oziroma se nisva želeli udeleževati, je čisto sprenevedanje. V letu 2009 in 2010 sem se naivno in korektno v skladu s svojo funkcijo še naprej odzivala na prošnje sekretariata, opravljala predavanja po različnih slovenskih šolah in vrtcih, v letu 2009 sem izpeljala in pripravila celoten dogodek ob obeležitvi 60. obletnice prve Unicefove voščilnice, zanj pridobila celo sponzorje in delala do zadnjega. Samo vodstvo Unicefa pa je, poudarjam še enkrat, z menoj in Mileno Zupančič popolnoma prekinilo komunikacijo, in to o temah, ki so bile ključne.

In medtem ko je znotraj sekretariata vrelo, se je vodstvo pretvarjalo, da je situacija idealna, in sproti pometalo pod preprogo. Vendar se je po vseh letih pometanja izkazalo, da je preproga premajhna, in sedaj prosijo Ženevo, da jim posodi svojo.

Ob odhodu direktorice Maje Vojnovič nisem dobila z njene strani niti obvestila o odhodu v pokoj. O vseh pravnih prekrških, v katerih so danes kot društvo, nisva bili uradno nikoli obveščeni. Tik pred svojim odhodom na porodniški dopust (jeseni 2010) je z mano kontaktirala svetovalka za stike z javnostjo in me vprašala, ali pridem na krajši klepet, ki pa sem ga odločno odklonila. Po vsem nemarnem odnosu in izogibanju odgovorom na vprašanja mi resnično ni bilo do nikakršnih klepetov več. Zato sem zahtevala s strani v.d. direktorice (za katero nisem niti vedela, kdaj je to postala) formalno obrazložitev o nastali situaciji in uradno pisno povabilo na sestanek z vsemi ambasadorji, kjer sem pričakovala ustrezne odgovore. Poudarila sem, da pričakujem osebno povabilo, obrazložitev ali telefonski klic nove v.d. direktorice, saj bi se konec koncev po tako dolgem molku to spodobilo. In tega Alenka Jež Heinz ni storila. Nikoli ni z menoj kontaktirala pisno, osebno ali telefonsko. To indiferentno obnašanje je mojemu sodu izbilo dno. Ob izjavi, da je treba vložiti denar, da ga lahko tudi zbereš, pa se lahko žal samo grenko nasmehnem. Nič da nič, to drži, vendar do kje gredo mejni stroški? Doktrina zbiranja sredstev mene in gospe Milene Zupančič je bila zgrajena na drugačnih temeljih.

Izjava "ostro nasprotujemo" je maček v žaklju. Naj vendar že končno nastopijo z argumenti, namesto da se izogibajo konkretnim vprašanjem. O sramoti štirih tožb za mobing in treh na delovnem sodišču pa sploh nimam več namena izgubljati besed.

Prilagam še konkretna vprašanja, na katera mi v zadnjih dveh letih na Unicefu Slovenija niso zmogli odgovoriti, nekaterih pa mi niti ni uspelo zastaviti. Če jih imajo, argumente namreč, potem bodo nanje z lahkoto odgovorili. Mogoče boste drugi bolj uspešni pri izterjavi odgovorov.

Vita Mavrič