Galeriste zdaj čaka precejšen logistični napor: 12 - za pot začasno razpolovljenih kipov - bo v 24 lesenih zabojih odpotovalo v Benetke, tam pa bodo predstavljali le odsev kostanjeviške razstave: v Benetkah se zgodba začenja znova.
Ob bok virtualnim prostorom
"Letošnji bienale se mi zdi lepa priložnost, da postavim svoja razmišljanja ob bok raznim virtualnim klikom - kako lahko ljudje še drugače čutimo prostor okoli nas? Na razstavi v Kostanjevici sem se spraševal, kako se ljudje počutimo v nekem prostoru, kot je cerkev; toda ne gre za interpretacijo zgodovinskega, ampak za vzdušje, kakršnega čutimo v stari, sakralni in energetsko izjemno močni arhitekturi. Galerijski prostori v Benetkah so namreč popolno nasprotje galerije v Kostanjevici, zato mi predstavljajo nov izziv: v spodnjih prostorih bom postavil hipokrite, medtem ko bodo nove, dosti manjše skulpture, ki jih moram še izdelati, razstavljene zgoraj in bodo zastavljale drugačna vprašanja o drugih občutkih v drugem, manjšem prostoru, hkrati pa v drugačnem, širšem kontekstu," razmišlja kipar Bratuša. "To naj bi bilo dodatno vprašanje občutkom nasploh - kako danes čutimo prostor, svet in sebe v nekem prostoru; ravno to bi rad uprizoril na neki morda psevdogledališki način."
Kustosinja Bratuševe postavitve je dr. Nadja Zgonik, ki je poudarila, da projekt simbolizira človeka, ki v današnji družbi čuti, da nima več vpliva na politiko, družbo in proces uničevanja narave, kar ga sili v beg - torej k vračanju vase in v območje izgubljene občutljivosti. Beneška postavitev bo podkrepljena z videoprojekcijo Jasne Hribernik, ki bo z njo poskušala odpreti še druge zaznavne prostore zavesti in občutkov. S tem se bodo na svoj način poskušali približati konceptu letošnjega bienala, ILLUMInaziaoni, kot si ga je zamislila kuratorka, umetnostna zgodovinarka in kritičarka Bice Curiger iz Züricha: zanima jo namreč odnos posebno-univerzalno oziroma lokalno-globalno, česar pa na našem ministrstvu niso upoštevali dosledno, saj so morali razpis izpeljati prej. Judita Dragan Krivec, ki je na kulturnem ministrstvu zadolžena za likovno področje, je izpostavila, da je vseh osem prispelih kandidatur predstavljalo visoko kakovostne projekte in da so si vsi prislužili več kot osemdeset točk od stotih možnih.
Kje bomo v Benetkah v prihodnje
V palači Grassi, ki je le streljaj od slovenske galerije A+A, ravno v času odprtja letošnjega bienala napovedujejo novo stalno postavitev. Tudi zato slovenski paviljon računa na večji obisk, kot ga je sicer običajno deležen na bienalih - tako arhitekturnem kot umetnostnem; ocenjujejo namreč, da ga obišče le okoli 20 odstotkov vseh obiskovalcev, čeprav menijo, da ključni (kustosi, novinarji, zbiratelji) v galerijo vendarle pridejo.
Slovenska galerija A+A je namreč zunaj območja najatraktivnejših lokacij bienala - torej nacionalnih paviljonov in Arsenalovih skladišč - toda koncept bienalov zadnja leta stavi ravno na razpršenost prizorišč po vseh Benetkah. Kaj bi bilo najbolje za Slovenijo, se na ministrstvu že mrzlično sprašujejo, kajti čez dve leti bo potekla najemna pogodba za sedanje prostore, v katerih sicer verjetno lahko še ostanejo, obstaja pa tudi (vsaj hipotetična) možnost, da se slovenska umetnost - seveda za visoko ceno - vrine v Arsenale. Vendar pa ima tudi koncept potujočega razstavnega prostora svoje prednosti. To potovanje so začeli že pod ministrovanjem Jožefa Školča, ki je podpiral idejo Obalnih galerij; galerijo A+A so najprej odprli v Madridu, od tam pa so se razstavni prostori selili v Benetke, naprej v sam center - v cerkvico na Markovem trgu, kjer je prvič razstavljal Jože Barši - potem pa so najeli sedanje, občutno cenejše prostore.
