Letos veliko trenirate na Norveškem, v domovini izbranca vašega srca, specialista za sprint Ola Vigena Hattestada, ki je tako kot Petra Majdič osvojil mali kristalni globus leta 2008 in 2009. Kakšna je razlika med treningom v Sloveniji in na severu Evrope?

Po nekaj letih treninga z Vladimirjem Korolkevičem sem potrebovala spremembo. Ola je eden najboljših sprinterjev na svetu, zato se skušam od njega naučiti vse, kar je možno. Tudi ko sem na tekmi, se z njim pogovorim pred startom, da mi da kakšen taktičen nasvet. Večino treningov opraviva skupaj, po dosežkih je očitno, da mi to ustreza. Razlika v tehnologiji treninga med Slovenijo in Norveško ni velika, tudi Ola naredi kakšen trening po mojem programu, ampak predvsem v pogojih.

Torej je Hattestad tudi vaš trener.

Dejansko je moj trener. Ogromno mi pomaga z nasveti in pripravo na tekmo. On je sam svoj trener, ima svoj program treninga. To je zame novost, zato skušam sama sebe čim bolje spoznati in temu prilagajati treninge tako, da poslušam svoje telo predvsem glede utrujenost.

Ali uporabljate tudi njegovo servisno ekipo?

Za treninge si sama namaževa vsak svoje smuči.

Kakšno je sodelovanje z reprezentančnim trenerjem Korolkevičem?

Zgledno. Sestavi mi program treningov, ki ga malo priredim, ker z njim nisem vsak dan v stiku, ampak običajno enkrat na teden. Slišiva se po težkih treningih, da mu povem, kako se počutim. Če je treba, mi spremeni program.

Vaš fant Hattestad prihaja iz kluba Orje iz istoimenske vasice južno od Osla proti meji s Švedsko, trenirata pa v Lillehammerju, ki je vaš drugi dom.

Odločila sva se, da bova pozimi imela bazo v Lillehammerju, poleti pa na Bledu. V olimpijskem mestu iz leta 1994 imava najeto stanovanje. Prog za tek je ogromno, veliko je osvetljenih in so različne, zato lahko vsak dan tečeš na drugi in se jih ne naveličaš, zato je trening užitek. Proge imava dobesedno pred vrati, saj iz dnevne sobe stopiva na smuči in se ni treba nikamor peljati z avtom. Nekaj najlepšega so sončni vzhodi in modro nebo.

Kako na vas gledajo Norvežanke, saj ste jim enakovredna tekmica? Super šampionka Marit Bjoergen je v sprintih v Liberecu in Otepaeae v izločilnih bojih ostala brez napredovanja v vaši skupini.

Po tekmi v Liberecu, ko sva se zapletli, mi je dejala, da je sama naredila napako. Če je bila hitrejša, bi lahko šla naprej tako, da bi me obvozila. Po tekmi v Estoniji nisva govorili, sem bila pač hitrejša, saj je bil v težki skupini edini načrt, da sem na čelu skupine. Ne bojim se več kakovostnih tekmic, ampak mi težka skupina celo ustreza. Z vsemi Norvežankami se odlično razumem, so zelo v redu punce, kakšen trening z dekleti, ki so iz Lillehammerja, naredimo tudi skupaj, saj se mi z veseljem pridružijo na mojem treningu. Niso zaprte v svoj krog, ampak poskrbijo tudi zame, če kaj potrebujem.

Vaša odlika je bila hitrost, letos ste naredili velik napredek v vzdržljivosti, saj ste na Norveškem za trening na maratonu na 25 kilometrov osvojili tretje mesto.

Veliko sem trenirala na razdalji, napredek sem pokazala na tekmah celinskega pokala, na Norveškem sem sproščeno odtekla celo dva maratona, potem ko me je bilo v preteklosti strah iti na start. Takšen maraton je zame boljši, kot če bi sama naredila trening. Napredek na razdalji je takšen, da lahko zdaj normalno odtečem sprint in sprint dvojic.

Kako pokrijete stroške, ker ste razpeti med Slovenijo in Norveško?

Norveška je zelo draga, zato vzamem s seboj pršut, steklenico vina, parmezan, novemu letu smo nazdravili s slovensko penino... Ko naredim obračun, je na koncu ničla, vendar najpomembneje je, da sem jaz zadovoljna in srečna.

Vaš fant Ola je tako kot večina Norvežanov strasten ribič, kaj pa vi?

Na eni izmed tekem sem za nagrado dobila ribiško palico, ki jo poleti z veseljem uporabljam. Ob ribištvu je na Norveškem nekaj vsakdanjega tudi lov, bila sem na njem, le puške še nimam. Meni je na Norveškem najbolj všeč umirjen način življenja, nimam nobenih drugih skrbi, neizmerno uživam v naravi.