Enajsto mesto je najboljša Ljubljančanova uvrstitev do sedaj, ki kaže, kako veliko štejejo izkušnje, trezna glava in odlična telesna pripravljenost. S kančkom sreče, brez te v svetu moto športa tudi ne gre.

Kakšne so bile priprave na letošnji reli, kaj je bilo novega, kaj starega?

Pred dirko sem kar dobro preskusil 450-kubični motocikel, a nisem mogel povsem natančno vedeti, kako se bo obnašal. Prvi občutki so bili zelo dobri, potem pa sem moral zaradi bolezni izpustiti kar lep del treningov za fizično pripravljenost. V sodelovanjem s športnim trenerjem Markom Mrakom sva potem trimesečni pripravljalni program stlačila v vsega mesec in pol z enajstimi treningi na teden. Zato sem se na dirko podal dobro telesno pripravljen, kar se je seveda potem obrestovalo tudi na terenu. Odlično smo tudi načrtoval formo, saj sem bil na dirki iz dneva v dan boljši. Enostavno se nam je vse končno združilo v dobro celoto, nekaj malega pa je bilo seveda tudi sreče. Petnajst let izkušenj na tej dirki mi je seveda tudi veliko pomagalo, a če zdrži telo, bo pri meni zdržala tudi glava. In tako je tudi bilo.

Večni problem so seveda sponzorji in denarne skrbi. Kako je bilo pri nabiranju sredstev?

To je res večni in vedno večji problem. To občutimo vsi športniki, ne le v Sloveniji. Nekateri imajo več posluha za svoje dirkače, država Srbija je njihovemu tekmovalcu letos pomagala s 25.000 evri neposredne denarne pomoči, pa je bil rezultatsko veliko skromnejši. Jaz od slovenske države nisem dobil popolnoma nič, a na srečo imam nekaj zvestih sponzorjev, s katerimi odlično sodelujemo že nekaj časa. A finančno letošnji reli še ni pokrit. Kot oče se moram obnašati odgovorno tudi do mojih članov družine in v ta projekt nisem smel vložiti preveč svojega denarja. Če stroškov letos ne bomo pokrili, bom moral najverjetneje prihodnje leto dirko izpustiti. Pri moji starosti 47 let to lahko hitro pomeni tudi dirkaški pokoj.

Temu primerno je bil verjetno celoten letošnji program precej okrnjen?

Seveda. V Južno Ameriko sem potoval sam brez spremstva, pridružil sem se isti ekipi kot lani. Japonci so skrbeli za logistiko, mehanika Thorstena Kaiserja pa sem si delil še z enim dirkačem. Ceneje verjetno res ne bi mogel nastopati na dirki. Rabljene pnevmatike s krajših preizkušenj sem ponovno uporabljal, nov komplet pnevmatik namreč stane 700 evrov, paziti pa sem moral na prav vsako evro. Na motociklu razen potrošnega materiala nisem zamenjal niti enega sestavnega dela. To se je potem videlo pri rezultatu, pa še proračunu je precej pomagalo.

Koliko ste poznali letošnjo dirko že pred startom? Je bilo veliko novega, je bilo težje ali lažje, kot ste pričakovali?

Pričakoval sem tako dirko, le začetek je bil malce preveč razpotegnjen, saj je šlo za klasično "baja" konfiguracijo: plin do konca, pa da vidimo, kdo si več upa in kdo bo preživel. Take preizkušnje niso po mojem okusu, a so nato sledile prave dakarske etape, kjer sem lahko pokazal, kaj znam. In še enkrat naj poudarim, letos me je končno spremljala tudi sreča. Enkrat se mi je okoli kolesa navila stara žica, ki je ležala na cesti, enkrat pa sem v globoki suhi strugi potoka precej grobo podrsal po kamnitem zidu in imam še sedaj velik hematom na nogi. A vse se je dobro izšlo, smole sem imel v preteklih letih več kot preveč.

Spadate med starejše udeležence te dirke, kar pomeni tudi obilo izkušenj. Se je to poznalo?

Da. Najbolj v trenutkih, ko sem hitro prepoznal razmere na etapi in predvsem ohranil trezno glavo v trenutkih, ko jih nekateri mladi dirkači niso. Najbolj gredo nam starejšim udeležencem na živce tako imenovani motokros dirkači, ki od prve sekunde vozijo na vso moč in hočejo že prvi dan zmagati. Ta dirka tega ne dovoljuje, včasih moraš zavirati tam, kjer bi po vsej logiki moral dodati plin. In nasprotno. Mlajši so potem kmalu na svoji koži občutili, kaj pomeni taka dirka. Nikomur tega seveda ne privoščim, a nekateri se žal lahko učijo le na bolj težaven način. Drugi malo bolj opazujejo, kaj delajo starejši dirkači.

Kako na vas gledajo tekmeci in organizatorji? Z nekaterimi se poznate že dolga leta.

Najboljši tekmovalci v samem vrhu so mlajši od mene, tako starega že skoraj ne moreš najti. Res se poznamo že nekaj let in se spoštujemo, z nekaterimi smo postali tudi zelo dobri prijatelji, kot sta na primer Marc Coma in Cyril Despres. Že podatek, da sem letos nastopal z rumeno startno številko, pove veliko. Te je organizator dodelil le 35 dirkačem elitne kategorije, ki ne smemo nastopati z več kot 450-kubičnim motociklom. Ko sem na eni od etap pobral argentinskega dirkača, ki se je popolnoma izgubil pri navigaciji, mi je potem, ko sva prišla v cilj, dejal, da zdaj razume, kaj pomeni, če imaš rumeno štartno številko.

Začetek letošnjega relija je bil precej zadržan, potem pa ste bili iz dneva v dan hitrejši.

Tako smo načrtovali tudi formo, dirka je dolga več kot le nekaj etap. Medtem ko so se drugi že ubadali s posledicami prehitrega začetka, sem jaz lahko stopnjeval ritem in tako prehiteval tekmeca za tekmecem. Surova moč je prišla do izraza šele po nekaj uvodnih etapah, vsak dan smo vozili na polno, veliko taktiziranja ni bilo več mogoče. Tukaj se je pokazala tudi odlična fizična pripravljenost. Če spoznaš, da zmore telo, potem zmore tudi glava. Zmagati na posamezni etapi pa je zelo težko, saj je bilo 20 dirkačev sposobnih zmagati na vsaki etapi. Le najboljši od najboljših, kot sta Coma ali Despres, ki sta odlična dirkača in imata za seboj ogromno logistično podporo, so zmožni na koncu slaviti skupno zmago.

Mnogi bi rekli, da Dakar v Južni Ameriki ni tisti pravi. Je to res?

Po dirkaški plati je bil to povsem dakarski reli. Res pa je, da mu manjka nekaj afriškega duha, ki ga je možno začutiti le tam. Sedanje dirke še vedno veliko svojega čara vlečejo iz dolgoletne afriške tradicije. A danes je vse posel, organizator lahko v Južni Ameriki vse skupaj pripravi bolje in ceneje. Za nas tekmovalce pa to pomeni za 30 odstotkov večji strošek, saj moramo priti na drug konec sveta.

Ko ste že omenili stroške. V Sloveniji očitno sponzorje ali pomoč države dobiš le, če nastopaš v resničnostnih šovih ali imaš dobre zveze v politiki. Ste s to uvrstitvijo postali še bolj zanimivi za tuje sponzorje?

Nisem tip človeka, ki bi nastopal v resničnostnih šovih in tudi politično se ne želim vezati. Sem dirkač, ki skuša svoje talente in zmogljivosti pokazati na motociklu sredi zahtevne puščave. Naša država samo jemlje, vrne pa nič, a na to se ne oziram. Upam, da mi bo letošnji rezultat pomagal poiskati še kakšne dodatne tuje sponzorje, nekaj jih že imam, potreboval pa bi še kakšnega. Verjamem, da jim lahko ponudim veliko.

Kako je vaša družina spremljala letošnjo dirko? Prvič ste nastopili kot oče malega sina. Se je to kaj poznalo pri vaši vožnji?

Doma vedo, kaj delam, a vedo tudi, da znam biti odgovoren. Na dirko nisem šel obremenjen z očetovstvom. Če bi o tem preveč razmišljal, bi bilo verjetno slabše. Najbolj sem pazil nase le tako, da sem se povsem osredotočil le na dirko, vse ostalo sem povsem izklopil. Vem, da domače skrbi, a mi s svojimi dvomi in skrbmi ne otežujejo dirkanja. Kot oče sem letos dirkal bolj zrelo, bolj koncentrirano, prav nič ni šlo na silo. Stara modrost, da vsak otrok pomeni toliko in toliko sekund slabši čas na dirkah, pri meni letos ni veljala. Prej nasprotno.

Ste poseben fenomen, ki ga v tujini verjetno bolj priznavajo kot doma. Ali nameravate še vztrajati?

Vsekakor si želim še dirkati. Letošnja dirka mi je dala novo motivacijo, a tudi ne bom rinil z glavo skozi zid. Človek mora vedeti, kaj lahko in kaj ne. Bom se trudil, da bom naslednje leto spet lahko nastopil na Dakarju. Mogoče me v tujini bolje poznajo zato, ker bolje poznajo vztrajnostne reli dirke. Velikokrat slišim razne pripombe, ko v gostilnah modrujejo razni dirkači, da bi tudi oni lahko tako dirkali kot jaz. Naj poskusijo, jaz nisem nikoli in nikogar oviral pri tem. Še več, pomagal sem, če sem le lahko. Verjamem, da so pri nas dobri motociklisti, a samo modrovanje ni dovolj. Mnogi danes vidijo le denar in se sprašujejo, koliko bi lahko zaslužili s tako dirko. Zaslužili? Prosim vas, še iz svojega žepa je treba nekaj dodati, da se sploh lahko odpraviš na start.

Kako na vas gledajo tuji mediji?

S tujimi mediji in tistimi, ki neposredno spremljajo te dirke, se razumem zelo dobro. Oni vedo, zakaj so tam, jaz pa tudi. Skušam jim ustreči, če le morem, ker konec koncev vsi sedimo v istem čolnu. Mnogi so mi tudi že rekli, da jim je všeč pri meni ravno to, da sem še vedno ostal normalen človek, in da cenijo mojo pozitivno energijo. Tudi če mi ne gre najbolje, skušam iz vsega potegniti pozitivne stvari. Saj te ne stane veliko, če na primer ob tretji uri zjutraj, ko se vsi utrujeni in neprespani odpravljamo na start, pozdraviš tekmece, spremljevalno osebje, novinarje. Dve, tri besede, pa ljudje o tebi dobijo dobro mnenje. In to je dober občutek.