Bilo je obdobje, ko so bile v ozadju številne mlade in obetavne igralke, in ženski namizni tenis je bil vsaj na zunaj videti kot zelo obetavna športna panoga. A karte so se začele hitro podirati. Starejša dekleta so se poslovile od reprezentančnega dresa, mlada dekleta je življenjska pot zanesla drugam. Reprezentanco je dolgo časa vodila Andreja Ojsteršek Urh, na selektorskem stolčku pa jo je pred slabimi tremi meseci zamenjala sestra Vesna Ojsteršek Drnovšek.

Dolgo časa vas ni bilo na vidnih funkcijah v namiznem tenisu. Kaj ste počeli v tem času?

Športno kariero sem končala zgodaj, pri 23 letih. Nekako sočasno s slovensko osamosvojitvijo. Kasneje sem se od namiznega tenisa povsem oddaljila in ga nisem spremljala niti v časopisu. Toda povsem stran vendarle nisem mogla, saj izhajam iz namiznoteniške družine. Informacije sem dobivala predvsem od sestre Andreje in svaka Jožeta Urha.

Kdaj ste znova v dvorani vonjali celuloidno žogico?

Imam dva sinova, ki sem ju želela vpeljati v šport. Takrat v Hrastniku ni bilo namiznoteniškega kluba. Pred devetimi leti smo čez noč ustanovili Namiznoteniški klub Hrastnik oziroma Namiznoteniško šolo Vesne in Andreje Ojsteršek, v klubu pa seveda pomaga tudi Jože Urh, kadar nima obveznosti v Italiji. Hrastniku smo tako na neki način vrnili, kar nam je dal. Startali smo z nule, saj smo vpisovali le otroke od 6. leta do 3. razreda osnovne šole. Po devetih letih se vidijo sadovi dela. Tamara Pavčnik in Darko Jorgič sta denimo v konkurenci do 12 let med najboljšimi v Evropi.

Kako, da ste se odločili postati selektorica ženske reprezentance?

Ko je mesto predsednika Namiznoteniške zveze Slovenije prevzel Marjan Hribar, smo začutili, da so se stvari premaknile v pozitivno smer. Kar zadeva mlade, je precejšen napredek, saj zveza vlaga precej več v priprave in turnirje. Ko so na zvezi objavili razpis za selektorja ženske reprezentance, smo se doma pogovorili, kako in kaj. Ženska ekipa je bila na dnu. To mi je pomenil izziv, če lahko v Sloveniji ženski namizni tenis znova popeljemo na pota osvajanja kolajn na evropskem prvenstvu. Kolikor vem, je bilo veliko prijav, in nisem niti vedela, ali sem bila izbrana. Strokovni svet je najprej za selektorja potrdil Jožeta Mikelna, mene pa na mesto trenerke, kar pa me ni zanimalo. Oktobra me je za selektorico potrdil izvršni odbor, 4. novembra pa sem podpisala honorarno pogodbo z mesečnimi zneski in vsemi obveznostmi.

In kako se vrniti na stara pota?

Naj najprej pojasnim, da je bila sočasna vrnitev Martine Safran v reprezentanco z menoj naključna. Je pa vsekakor zelo dobrodošla. Martina je igralka, ki ima izkušnje, ki je nekaj dosegla v slovenskem in mednarodnem namiznem tenisu. Od nje se bodo lahko mlada dekleta naučila zelo veliko. V slovenskem namiznem tenisu želim narediti širšo bazo mladih igralk, s katerimi bi delali več. Velenjski turnir mi je dal nekatere odgovore. V prvi plan bi postavila Manco Fajmut in Jano Tomazini, za njima Nino Pavlin, Alex Galič in Nino Zupančič. Med vsemi pa me je najbolj navdušila Manca. Dobila sva se tudi z njenim trenerjem Matejem Petarjem in določila koncept, katerega se moramo držati. Veseli me, da se je Manca pripravljena posvetiti le namiznemu tenisu. Z drugimi besedami lahko rečem, da jo bomo vrgli v morje in videli, ali bo izplavala ali potonila.

Vam je dal velenjski turnir še kakšen odgovor?

Po tem, kar sem videla, verjamem, da se lahko približamo evropskemu vrhu. Toda potrebujemo namiznoteniški center, v katerem bo dobra trenerska zasedba, kjer se bo delalo in delalo. Brez tega bo vse skupaj iluzija. Še nekaj sem opazila v Velenju. Da so slovenske igralke izjemno nesamozavestne, da ne verjamejo vase. Imela sem občutek, da katero bolj kot lastna igra zanima, na katerem mestu se nahaja nasprotnica na svetovni lestvici. Mišljenje bo treba spremeniti. Nekoč smo bili v Jugoslaviji veliko bolj "napumpani". V ring smo šli zmagat, ne glede na to, kdo nam je stal nasproti.

Namizni tenis se je od časov, ko ste bili še aktivni, precej spremenil. Katere so glavne razlike?

Bistvenih razlik ni. Že od nekdaj je veljalo, da je tisti, ki je delal, imel več možnosti za uspeh. Največja sprememba pa je nedvomno ta, da so Azijci korak pred tekmeci. A verjemite, da niso napredovali kar tako. Zato so močno garali.