Za danes, na primer, je zasavska regijska koordinacija SDS sklicala tiskovno konferenco kar v dnevni sobi ginekološko-porodniškega bloka v SB Trbovlje, na pobudo poslancev SDS pa bo v petek tudi izredna seja parlamentarnega odbora za zdravstvo.
Pet ministrov ni ukrepalo
Poglejmo, kaj med drugim piše v zelo zajetnem gradivu, ki so ga pripravili strokovnjaki za člane zdravstvenega sveta. Razbrati je mogoče, da se težave na vseh področjih, izobraževanju, organiziranju ambulantne in bolnišnične dežurne službe, na področju porodništva in reproduktivne medicine ter babištva, vlečejo že vsaj desetletje. Pobud za spremembo je bilo v vseh teh letih kar nekaj na vseh področjih. Sklepe so oblikovali na problemskih konferencah, potrjevali so jih pristojni razširjeni strokovni kolegiji, a opozorila stroke do sedaj niso zalegla, saj na ministrstvu za zdravje noben od ministrov ni ukrepal. Če bi, verjetno danes ne imeli tako velike razlike v obravnavi porodnic in ginekoloških bolnic po različnih koncih Slovenije. Te se, kot navaja prof. dr. Helena Meden Vrtovec, kažejo v obremenitvah s porodi, s kirurškimi posegi in z različnimi urnimi obremenitvami bolnišničnih ginekologov. Slovenija po številu ginekologov na 100.000 prebivalcev sodi v evropsko povprečje, težava pa je, da ginekologi z osnovne zdravstvene ravni praviloma ne sodelujejo v zagotavljanju 24-urne dežurne službe na sekundarni ravni. To je najmanj negospodarno, saj država za povprečno specializacijo iz ginekologije in porodništva za enega specializanta plača nekaj manj kot 250.000 evrov.
Za ureditev prenosa kompetenc na medicinske sestre in babice
Iz gradiva je mogoče razbrati, da do vključevanja ginekologov v delo na sekundarni ravni očitno ni prišlo zaradi neurejene delovnopravne zakonodaje, pa tudi zaradi nepripravljenosti vodstev ginekološko-porodniških oddelkov in neurejenega zavarovanja izvajalcev dejavnosti. Člani zdravstvenega sveta bodo tako odločali o predlogu za sodelovanje ambulantnih ginekologov na vseh treh ravneh, pa tudi o pobudi, da bi ambulantni ginekologi lahko opravljali manjše diagnostične, operativne in terapevtske postopke, kar prav tako združenje za ambulantno ginekologijo podpira. Slednji predlagajo, da bi nekatere preventivne dejavnosti (vodenje nosečnic in program ZORA), prenesli na diplomirane medicinske sestre oziroma diplomirane babice. Zanimivo je, da je bilo že leta 2003 sprejeto navodilo, da pet sistematičnih preventivnih pregledov v nosečnosti opravi diplomirana babica ali pa samostojna diplomirana medicinska sestra. Pobuda - kljub temu, da zdravstvena zavarovalnica pet pregledov, ki jih še vedno opravi zdravnik, že plačuje kot delo babice - ni zaživela, kot navajata Anita Prelec in Teja Zakšek, da "zaradi nezainteresiranosti izvršnih organov oblasti". S prenosom kompetenc, kar bi razbremenilo zdravnike, se očitno šest let kasneje ni strinjal niti razširjeni strokovni kolegij za ginekologijo in porodništvo, ker bi morali za to "pripraviti natančna izhodišča za delo".
Kot kaže, je stroka ugotovila, da bo realizacija reorganizacije ginekološko-porodniške službe mogoča le, če bo financiranje in organizacijo dela vseh ravni prevzelo ministrstvo za zdravje. Med drugim predlagajo vzpostavitev regijskih triažnih centrov, v katerih bi dežurali vsi specialisti določene regije po razporedu. Opravljali bi osnovne diagnostične terapevtske ukrepe in usmerjali varovanke, bolnišnični ginekolog pa bi bil v pripravljenosti. Zato bi bilo smotrno opustiti delitev ginekologov in porodničarjev na ambulantne in bolnišnične. Kljub temu pa predlagajo ponovno ovrednotenje dela ambulantnega ginekologa, ki bo enako za vse ambulantne preglede, ne glede na to, kje se izvajajo. Ponovno predlagajo natančno analizo opravljenih posegov na zdravnika v bolnišnicah, saj so podatki, ki jih navajajo v gradivu, "nezanesljivi in ne kažejo realnega stanja". Pripravili so seznam 16 posegov in za vsakega opredelili minimalno število, ki so pogoj za kakovostno in varno delo ter omogočajo tudi učenje.
Reproduktivna medicina nima nacionalnih smernic
Čeprav je reproduktivna medicina že desetletja ena izmed mednarodno najbolj prepoznavnih delov slovenske ginekologije, pa prof. dr. Veljko Vlaisavljević ugotavlja, da slovensko združenje za reproduktivno medicino nikoli ni izdelalo strokovnih navodil za stopenjsko diagnostiko in zdravljenje neplodnosti, ki bi jih potrdil razširjeni strokovni kolegij za ginekologijo. Vlaisavljević predlaga, naj se ginekologi primarne ravni aktivneje vključujejo v diagnostiko in terapijo neplodnosti po nacionalnih smernicah, za kar pa bo potrebna tudi nova finančna shema plačevanja storitev na primarni ravni. Zdravljenje neplodnosti naj bi na ginekoloških klinikah sekundarne ravni organizirali po principu enodnevnih klinik, kjer bi par celotno diagnostiko opravil v enem dnevu.
