Veliko predvidljivega se vsako leto zgodi na Mednarodnem prvenstvu Slovenije v namiznem tenisu, ki z denarnim skladom poskrbi, da v Velenje vsako leto pridejo najboljši igralci na svetu. Najbolj to, da večinski delež 122.000 ameriških dolarjev denarnega sklada poberejo Kitajci. Toda ti igralci in tudi nekatere igralke od nagrad ne bogatijo. Za nacionalne junake je v najštevilčnejši državi na svetu v finančnem smislu poskrbljeno. Ma Lin, Wang Liqin, Wang Hao in še nekateri imajo na svojih računih namreč na milijone evrov. Druga predvidljiva stvar je izvedba velenjskega turnirja, ki je preprosto vrhunska.
Veliko stvari je tudi nepredvidljivih. Predvsem kar zadeva uspehe slovenskih igralcev. Vsi rezultati so zadnja leta na plečih Bojana Tokiča. Najboljši slovenski igralec je z leti spoznal, da je pritisk nepotreben, saj se ukvarja z izrazito individualnim športom, v katerem uspejo le največji sebičneži. Tokič je letošnji velenjski spektakel z izjemno igro, eno najboljših v njegovi profesionalni karieri, in borbenostjo polepšal ter napravil velik korak k neposrednemu preboju na olimpijske igre 2012. S kakšnim podobnim uspehom prihodnji mesec v arabskem svetu bi praktično leto in pol pred začetkom olimpijskih iger že imel v žepu vozovnico za London. S takšnimi igrami, kot jih je Tokič prikazal v Velenju, se lahko uvrsti tudi med najboljših 30 na svetovni lestvici.
Čuti se, da je v slovenskem namiznem tenisu s predsednikom Marjanom Hribarjem zapihal svež veter. Na ušesa prihaja veliko pozitivnih stvari, kljub težkim časom pa so na položajih ljudje, ki imajo voljo do dela. Naj gre za selektorske stolčke, funkcije v raznoraznih organih zveze, do navsezadnje sedenja v pisarni namiznoteniške zveze na Celovški 25.
Najnujnejša stvar slovenskega "pingiča" v najkrajšem času se imenuje namiznoteniški center. Brez tega pri ustvarjanju upov ne bo šlo. Slovenija ima pri moških obetavnega igralca v Janu Žibratu, ki se v Nemčiji pri 18 letih sooča s kruto realnostjo profesionalizma. Na mestu je primerjava z denarno dostopnimi Hrvati. Le-ti imajo denimo štiri, morda celo pet žibratov, ki niso na tej ravni zaradi izjemne hrvaške namiznoteniške tradicije. Temveč zato, ker na Hrvaškem v centrih dobro delajo in imajo vizijo, čeprav profesionalni trenerji ne zaslužijo štirimestne mesečne vsote evrov. Če bo Hribarju uspelo nekaj podobnega tudi v Sloveniji, pri tem pa naj bi k sodelovanju privabil Jožeta Urha, motivacijskega velemojstra in garača, bo slovenski namizni tenis na dobri poti, da bo ustvaril še kakšnega žibrata in čez leta morebiti novega tokiča!
