Umrla na nikogaršnji zemlji
Ženica je namreč preminila na ozemlju, kjer meja med državama še ni določena, tako da gre pravzaprav za nekakšno nikogaršnje ozemlje. Na dan 25. junija 1991 je to območje, kot tudi ves levi breg reke Mure, nadzirala slovenska policija, ker pa je danes to hrvaško katastrsko ozemlje, sicer na slovenski strani meje, območje nadzorujejo Hrvati.
Pokojnico je našel sprehajalec Jože Lebar, tudi sam Hotižan. "Pes je začel lajati, ko je pritekel na njivo. Najprej sem pomislil, da je to lutka, šele ko sem prišel bliže, sem opazil, da gre za človeka." Nemudoma je poklical policijo in obvestil svojce. Slovenski zdravnik iz ekipe nujne medicinske pomoči je potrdil smrt, znakov nasilja pa ni bilo.
Jožef Prša, tiskovni predstavnik policijske uprave Murska Sobota, je razložil, da so policisti po prijavi odšli na kraj dogodka in ga zavarovali ter o najdbi trupla obvestili dežurnega preiskovalnega sodnika okrožnega soboškega sodišča. "Sodnik je ugotovil, da za zadevo ni pristojen. Slovenski policisti so potem obvestili hrvaške kolege," je še dejal Prša. Drago Ribaš, direktor policijske uprave Murska Sobota, je dodal, da je šlo za običajen postopek in ustaljeno prakso. Z vrhovnega sodišča pa so sporočili, da je bilo dežurnemu preiskovalnemu sodniku pojasnjeno, da dogovor med policisti obeh strani določa, da mejo prehajajo le, ko je ogroženo življenje. "V konkretnem primeru so bile okoliščine jasne in na podlagi tega je preiskovalni sodnik odločil, naj se izvede postopek," je povedal Gregor Strojin iz službe za odnose z javnostjo pri vrhovnem sodišču.
Policisti korektni, Hotižani nejevoljni
Domačini so bili zaradi postopkov hrvaških policistov nejevoljni, čeprav je treba poudariti, da so bili tako slovenski kot hrvaški policisti izredno korektni. Pri Hotižanih ostaja tudi grenak občutek, ker se morajo slovenski policisti na ozemlju, ki so ga varovali do 25. junija 1991, zdaj umikati in podrejati hrvaškim. Še vedno pa je živ spomin na september 2006, ko so se policisti obeh držav prav zaradi nedorečene meje gledali skozi puškine cevi.
Franc Kolarič je bil po štirih urah čakanja na mrazu - slovenski in hrvaški policijski patrulji sta se ogrevali v službenih avtih - redkobeseden: "Nikoli si nisem mislil, da bo moralo truplo moje mame zaradi nekakšnih mejnih formalnosti več ur ležati na njivi." Bal se je predvsem, da bi Hrvati odredili obdukcijo v kateri od njihovih bolnišnic, kar bi precej zavleklo in zapletlo postopke.
Pri obdukciji na Hrvaškem njihovi preiskovalci potem niso vztrajali, žalostni Kolarič pa je dodal, da gre zasluga, da so mamo lahko odpeljali, predvsem slovenskim policistom.
