"Akcija je vzpostavila plenum kot mesto odločanja, ki pa ni niti malo institucionalizirano," je navdušen profesor etnologije na zagrebški FF dr. Tomislav Pletenac, ki študente še danes podpira. "Ne uokvirjajo ga nikakršni statuti, zakoni, nič." Ravno zato, ker se odločitve v okviru plenuma sprejemajo "radikalno demokratično", s participacijo prav vseh, ki izražajo mnenja in glasujejo z dviganjem rok, je bila zasedba fakultete vsaj delno uspešna. "Plenum se je izkazal za zelo relevantnega. Zato danes svet fakultete, kadar odloča o stvareh, ki se nanašajo na študente, ne glasuje, dokler ni jasno stališče plenuma. Plenum je postal neinstitucionalno telo, ki v dobri meri kroji odločanje na fakulteti," je po telefonu iz Zagreba povedal Pletenac. Spomnil je še, da je bilo organizacijsko znanje, ki so ga pridobili študentje med zasedbo fakultete, kasneje uporabljeno tudi v organizaciji protestov zoper gradnjo podzemne garaže v Varšavski ulici. "Ista skupina profesorjev, ki je podprla študente, opozarja tudi na škodljive spremembe znanstvenega sistema, ki ga prav zdaj načrtuje ministrstvo za znanost, izobraževanje in šport. Dogaja se privatizacija javnega šolstva in znanosti. Pred dvema dnevoma smo temu nasprotovali z javnim pismom in zagrozili s stavko." Opazovalec dogajanja bi lahko zaključil, da je avtonomno študentsko gibanje v dolgoročno državljansko akcijo povedlo tudi profesorje.
Moralna panika
Andrej Pavlišič, politolog, aktivist in udeleženec uličnih protestov, je po telefonu iz Londona, ki so ga v zadnjih tednih zaznamovali množično študentsko zasedanje fakultet, protesti in diskusije o alternativah obstoječemu izobraževalnemu sistemu, ugotavljal, da je "za avtonomne politične prakse izjemno pomemben prenos 'uličnega znanja' in metod iz generacije v generacijo". V Angliji, v Franciji ali v Grčiji je družba zaradi desetletij radikalnih gibanj, konfliktov in odkritega razrednega boja precej politizirana. Če se znanje o specifičnih metodah političnega boja ne prenaša - tako med generacijami kot med različnimi skupinami - tudi trenutno zaostrovanje družbene krize stežka proizvede politične konflikte, v katerih bi se ljudje zavedli svoje moči, pravi Pavlišič. "Slovenija je, tudi zaradi specifik svoje tranzicijske zgodbe, politično pasivizirana. To še posebej bije v oči zdaj, ko so vse maske izkoriščanja in zlorab padle, resnejšega organiziranega odpora pa ni. Drugače kot marsikje drugje je denimo tudi univerza že davno prenehala biti prostor resne politične razprave, kaj šele organiziranja. Potrditev tega so bile lanske manifestacije, ki so ostale v spominu po drobni preureditvi pročelja parlamenta. V nasprotju z nameni študentskih birokratov, ki so proteste organizirali, je ta dogodek vendarle odprl prostor za resno politično razpravo. V tistih dneh in vse do danes je prav v nebo vpijoča potreba po politični artikulaciji, ki ne bi nasedla na medijsko spodbujano slo po nasilju. V bolj politizirani družbi bi v šolah in na fakultetah v tistih dneh spontano odprli debato o globoki izključenosti večine, tudi mladih, iz procesov, ki vplivajo na naša življenja, o upravičenem gnevu in jezi, o sistematični degradaciji znanja, o lažeh in svojevrstni hipnozi, ki smo jim dnevno izpostavljeni prek medijev ter o procesih prisvajanja naših življenj s strani kapitala. Tovrstna debata je pri nas ostala pretežno na margini, prostor pa so s svojim hecnim moraliziranjem zasedli dežurni ciniki. Nereflektirani v javnosti ostajajo tudi ostali znaki, da potreba po temeljnih spremembah in novih metodah političnega boja ni več zgolj domena 'radikalcev', temveč čedalje več ljudi," je dejal.
"Dokler so se inštitucije pripravljene pogovarjati, državljanska nepokorščina ne more preiti v nasilje," je zagotovil starosta slovenske policije s socialistično zgodovinsko izkušnjo Janez Winkler. "Ko dialoga zmanjka, pa je ljudstvo prisiljeno v reakcijo." Winkler je v imenu ljudstva odkorakal iz Beograda, kjer so mu drugi republiški notranji ministri očitali kršenje državnega reda, ker so slovenski policisti na uniformah nosili republiški grb. "O slovenski ustavi se v Beogradu z vami ne bom pogajal! Prosim avto do aerodroma, ker grem domov," je rekel in povzročil veliko razpoko v federativni ureditvi.
Winkler danes pravi, da "modra vlada ne bi smela nikoli reči, da ne more rešiti težav, na katere opozarja ljudstvo". "Morda zakonodaja res ne omogoča določenih rešitev, vendar to ljudstva ne zanima. Če vlada ne ukrepa, bodo ukrepali ljudje," opozarja. Andrej Pavlišič je o tem dejal, da "se ljudje pridružijo protestom, ko same sebe prepoznajo kot subjekte svojega življenja," in zavrnejo vlogo zgolj pasivnega volilca oziroma volilnega abstinenta.
Politični spektakel poglablja neenakosti
"Reprezentativna politika je zvijača vladajočih razredov, s katero dajejo vtis, da je oblast v rokah ljudstva," opozarja dr. Andrej Kurnik, politolog s fakultete za družbene vede. "Oblast je v resnici utemeljena na subjektiviteti, ki je produkt političnih in družbenih institucij vladajočih razredov. Ljudstvo si tako v političnem in družbenem življenju, v okviru institucij s predpisanimi oblikami participacije, nenehno zabija avtogol. Zato smo vsak dan bolj brez moči in vsak političen spektakel, v katerem sodelujemo, da bi kaj spremenili, prinese poglobitev neenakosti, nesvobode, hierarhij, strahu in izkoriščanja."
Kurnik zato državljanske nepokorščine ne razume kot "delovanje za izpopolnjevanje institucij sistema". "Prej jo razumem kot sočasno nasprotovanje sistemu in gradnjo alternativnih oblik družbenosti. Pri tem gre za politični proces, ki izhaja iz upora proti konkretni izkušnji izkoriščanja, izključevanja, sistemskega nasilja, in ki na osnovi antagonistične drže izkoriščanih in izključenih vzpostavlja nove pravice, družbene oblike, prostore in institucije. Državljansko nepokorščino razumem kot gradnjo nove družbe v nedrjih stare," pravi politolog, ki ima praktične izkušnje z vzpostavitvijo nove družbene sfere v ljubljanskem socialnem centru Rog. "Vprašanje pa je, ali lahko v primeru Roga še govorimo o državljanski nepokorščini," opozarja. "V literaturi najdemo dve opredelitvi: državljansko nepokorščino kot pravno kategorijo, kot prakso izpopolnjevanja sistema, ter državljansko nepokorščino kot pravnemu redu a priorno, konstituirajočo moč."
Filozof dr. Dean Komel s filozofske fakultete v Ljubljani pravi, da je družba, ki tolerira državljansko nepokorščino, normalna. "Dosežek demokracije je bil ravno v tem, da tolerira mnenja, iniciative, pobude. Čeprav se zdijo v nasprotju z obstoječim, legitimiranim stanjem." Današnja politika pa si v nasprotju s tem domišlja, da lahko daje direktive, za katere pa nima kriterijev, opozarja Komel. "Zato zahteva pokorščino." Tudi Komel je ob tem spomnil na študentske demonstracije, ki so zaznamovale minulo leto. "Izpostavil se je samo vidik izgredov, ne pa konkretno stanje. Kot primer: lani so bili podiplomski študentje postavljeni pred dejstvo, da morajo plačati 2700 evrov šolnine. Če bi stvari postavili na tehtnico, bi videli, kako daleč lahko zaide provokacija z nepokorščino." Komel in Winkler sta se strinjala v opažanju, da za državljane država nima posluha, in zato, kot pravi Winkler, "se peljemo proti radikalizmu".
"Da pa revolucija ne bi bila, kar je grenka zgodovinska izkušnja, prevzem državne oblasti in njena reprodukcija, mora biti državljanska nepokorščina revoluciji notranja," nadaljuje Kurnik. "V revolucionarni politiki lahko postane državljanska nepokorščina garancija, da revolucija zares zdrobi državni stroj in da se vzpostavijo osvobajajoče družbene in politične institucije."
