Da bo Slovenska demokratska stranka na prihodnjih volitvah zmagala, postaja ob razglašenosti sedanje vlade, občutku prevladovanja različnih lobijev, medsebojnih obračunavanjih koalicijskih strank... vse bolj gotovo. Možnost, da bi SDS dobila šestinštirideset poslanskih mest, pa je tako zaradi volilnega sistema kot tudi zaradi Janše samega vendarle težko verjetna. Tako je na primer LDS na valu splošnega nezadovoljstva nad vladanjem Bajukove ekipe in ob relativno široki sprejemljivosti predsednika liberalnih demokratov Janeza Drnovška leta 2000 uspelo priti do doslej rekordnega volilnega rezultata pri nas, a se je podpora volilcev zaustavila pri dobrih 36 odstotkih glasov oziroma pri štiriintridesetih poslanskih mestih.

Poleg stabilnega strankinega volilnega telesa prvak SDS sicer računa tudi na glasove pomembnega dela volilcev, ki niso (trdneje) opredeljeni oziroma se selijo ne le med strankami iste politične opcije, temveč tudi med različnima političnima poloma. Prav tako je prepoznaven njegov poskus nagovora volilcev s pomočjo dela civilne družbe in ob sodelovanju nekaterih v javnosti visoko ocenjenih bivših politikov (tudi drugega političnega pola). Predvsem pa Janša računa na veliko nezadovoljstvo in abstinenco volilcev levice. A lahko k tej veliki abstinenci prispeva zlasti nesprejemljivo in nedoraslo ravnanje koalicije same - pri čemer gredo vladne stranke Janševim načrtom več kot na roke. Nasprotno pa lahko prav Janševi projekti tipa 50+ oziroma njegove napovedi absolutne zmage, podprte s spominjanjem na delovanje stranke v prejšnjem mandatu in z napovedmi radikalnih sprememb, spodbudijo bolj odločne korake (ali vsaj nastope) nekaterih vplivnih osebnosti drugega političnega pola in vendarle prispevajo k večji udeležbi volilcev levice. Povedano drugače: spoznanje o resni možnosti, da lahko SDS v prihodnjem mandatu prevzame absolutno oblast, bi določen del volilcev (ponovno) mobiliziralo za glasovanje proti Janezu Janši.

Tudi Janševa napoved zavezništva pomladnih strank v slogu povezovanja pred volitvami leta 2004 se ne zdi zelo verjetna. Možnima partnericama se namreč nujno postavi vprašanje, kje je - glede na znano razdelitev slovenskega volilnega telesa - ob Janševi napovedi absolutne večine v prihodnjem parlamentu sploh še prostor zanju. Oziroma zbudi dvom, ali razmišljanje o povezovanju ne kaže na Janševo željo po ponovnem kreiranju politike strank slovenske pomladi (spomnimo se samo njegove vloge pri projektu združevanja SLS in SKD) in njihovi dokončni podreditvi.

A vsaj NSi iz več kot očitnega nauka, danega na zadnjih državnozborskih volitvah, ni veliko potegnila. Drži sicer, da je stranka v veliki zagati. Po odhodu iz parlamenta ima za svojo promocijo bistveno manj možnosti (teh si s ponovno izbiro vodenju stranke izrazito nedorasle predsednice ne povečuje), neprihod v parlament na naslednjih volitvah pa bi NSi povsem izbrisal s političnega zemljevida. Zato v pojavljanju skupaj z Janšo vodstvo NSi upravičeno pričakuje več medijske pozornosti. Presenetljivo pa je, da kljub vsem dosedanjim izkušnjam še vedno verjamejo, da bodo v zavezništvu s SDS oblikovali svojo prepoznavnost, pa tudi, da bodo volilci tokrat ravnali drugače kot na zadnjih državnozborskih volitvah in se glasovi ne bodo v tolikšni meri preusmerjali k veliki partnerici.

Na predvolilno zavezništvo s SDS pa ni pripravljena ljudska stranka. V SLS so namreč prepričani, da je bila ost Janševega uničevalskega pohoda proti koalicijskim partnericam v prejšnjem mandatu usmerjena predvsem proti njim. Pa tudi, da lahko prav njihova stranka najbolj občuti posledice uresničitve napovedane Janševe visoke zmage. Zato poskuša SLS v zadnjem času opazneje opozoriti nase. Tudi z nekaterimi potezami, izkupiček katerih je sicer za stranko precej negotov, a vendarle kaže na iskanje alternative - njihova nedvomno najbolj pogumna poteza je bila podpora pokojninski reformi.

Janša se v prihodnosti vidi tudi v vlogi nekakšnega novega Demosa. Osrednja točka novega plebiscitarnega soglasja pod njegovo taktirko naj bi bile ustavne spremembe, ki bi vodile k drugi republiki. A tudi če pustimo ob strani razhajanja politike o tem, s kako tresočo roko bi bilo treba pisati spremembe najvišjega pravnega akta, in pozabimo, da parlamentarni ustavni komisiji ne uspe doseči potrebnega soglasja niti o predlogih, po katerih ustavnemu sodišču ne bi bilo treba razsojati o vsakem "prometnem prekršku", je jasno, da predlaganih deset sprememb ustave kakšnega sožitja med strankami ne bo prineslo. Težko bi na primer verjeli, da bo dosežena dvotretjinska večina za z obtožnim predlogom v zadevi Patria obremenjene Janševe poglede na nujnost sprememb sodstva. Pa da bi Janšev predlog o prepovedi javnega poveličevanja vseh totalitarnih režimov, njihovih nosilcev in simbolov v vseh strankah enako razumeli...

Janša ima na prihodnjih volitvah, če ne bo prišlo do pomembnih dopolnitev strankarske ponudbe oziroma odkritja nekakšnega "odrešenika", ki ga vsaj del levice že dalj časa zaman išče, priložnost, da zmaga "z veliko razliko", ki jo je neuspešno napovedoval pred volitvami leta 2008. Njegova računska operacija pod "provokativnim naslovom" (J. Janša) 50+, ki bi nas pripeljala v novo republiko, pa se vendarle težko izide.