Spominjam se zelo kritičnih pogovorov med (ljubljanskimi) kirurgi o nevarnosti tako majhnega oddelka v Mariboru in mislim, da sem se prav ob tisti priliki začel ukvarjati z vprašanjem "gostote primerov". Oglasil sem se celo v medijih in utemeljeval, da bi bilo bolje povečati število operacij v Ljubljani kot pa odpirati premajhen oddelek v Mariboru.

Potrebna gostota primerov je najmanjše dopustno število določenih posegov, ki omogoča, da osebje ob dovolj pogostem ponavljanju posega vzdržuje veščine, znanje in izkušnje na ustrezni ravni. Povedano preprosto: ni vseeno, ali zapleteno operacijo opravi kirurg, ki to počne enkrat na mesec, ali nekdo drug, ki to dela vsak dan. Število posegov, ki še zagotavlja kakovost in varnost, je od posega do posega različno; ocene se vrtijo okoli nekaj sto primerov na leto. Prav v zadnjih tednih doživljamo vroče razprave o potrebnem številu porodov v porodnišnicah in v obtoku je številka petsto. Sam sem pred nekaj tedni navedel podatek, da je tveganje smrti bolnikov z določeno vrsto raka dvainpolkrat manjše na onkološkem inštitutu, kjer zdravijo večino bolnikov s to boleznijo, kot v drugih slovenskih bolnišnicah s po nekaj primeri na leto.

Nekaj let po ustanovitvi centra v Mariboru se pri čakalnih dobah še vedno ni obrnilo na bolje in sprejeta je bila odločitev o petstotih dodatnih operacijah na leto. Menil sem, da jih bosta lahko opravila obstoječa centra. Na moje veliko presenečenje sta odgovorila, da ne moreta prevzeti nobene več, in od tega nista odstopila kljub mojemu intenzivnemu in na koncu tudi manj prijaznemu prigovarjanju. Še danes ne vem, kaj ju je vodilo pri tej odločitvi; morda so na to vplivali posamezniki iz teh ustanov, ki so že takrat kovali zasebne račune. Kakorkoli, obstajal je denar za dodatnih petsto operacij, čakalna doba se je vrtela med letom in pol in dvema letoma, bolniki in javnost so bili ogorčeni in treba je bilo nekaj storiti.

Za delovanje centra za kardiovaskularno kirurgijo ni dovolj dober kirurg; gre za bolnišnico najzahtevnejše vrste, ki potrebuje zapleteno in drago opremo, oddelek intenzivne terapije ter več kirurgov, anesteziologov in drugega osebja, ki mora biti dan in noč pripravljeno, da se odzove na morebitne zaplete po operaciji. Odločil sem se za javni razpis, ki naj bi razkril kandidate, ki razpolagajo z ustreznim osebjem, opremo in prostori, da jim lahko zaupamo petsto bolnikov - in posledično tudi javni denar. O dveh vlogah je razsojala strokovna komisija, ki je imela tudi uglednega člana iz tujine. Njena odločitev je znana in jo poenostavljeno lahko opišem z besedami, da danes v Izoli operira profesor Radovanović in ne profesor Klokočovnik - ne zaradi razlik v kirurškem znanju in veščini, temveč zaradi razlik v ostalih potrebnih pogojih, ki jih je prvi izpolnjeval, drugi pa ne.

Nadaljevanje zgodbe je znano: tretji center je prevzel nekaj sto operacij in čakalne dobe so se začele skrajševati. Seveda je bilo najprej treba operirati bolnike, ki so najdlje čakali, zato se je čakalna doba skrajšala šele čez dve leti in si jo je kot svoj uspeh pripisal naslednji minister, pa čeprav se število operacij v naslednjih letih vse do danes ni več bistveno spreminjalo. Današnja čakalna doba je krajša od treh mesecev.

Kaj pa kakovost? Po nekaterih podatkih, predvsem pa po govoricah, so med njimi precejšnje razlike, vendar tisti s slabšimi rezultati trdijo, da drugod operirajo izbrane, torej lažje bolnike, in tako njim ostajajo težji primeri z več zapleti. Simptomatično je vsekakor to, da nihče v državi, tudi tisti, ki razglašajo zavezanost kakovosti in varnosti, ni zainteresiran, da bi se opravila verodostojna primerjava. Ne glede na to sem še vedno prepričan, da bi bila v Sloveniji dva centra čez glavo dovolj.

Ampak ne, imeli bomo še četrtega. Ministrstvo za zdravje je Klokočovniku izpolnilo željo: dobil je pol milijona, da bo kot zasebnik operiral peščico bolnikov, in to brez preverjanja, ali ta program sploh lahko izvede, in brez dokaza, da so potrebe tolikšne, da jih ne morejo izpolniti trije že delujoči centri. Ministrstvo se izmika odgovoru na vprašanje, ali gre za nov ali obstoječi program srčnih operacij, saj ga oba možna odgovora postavljata v slabo luč. Če se bo s Klokočovnikovim programom povečalo skupno število operacij, gre za dodatna javna sredstva, ki jih je mogoče podeliti le na podlagi javnega razpisa, na katerem lahko kandidirajo vsi izvajalci. Podelitev brez javnega razpisa, in to nekomu, ki sploh še ne ve, kje bo ta program izvajal, ni samo v nasprotju s pravili, temveč je tudi nerazumna in potencialno nevarna za bodoče operirance. V primeru, da se število operacij ne bo povečalo, pa to pomeni zmanjševanje obstoječih centrov, odhod strokovnjakov, ki se bodo zaposlili v novem centru, in krčenje strokovnega in izobraževalnega potenciala zlasti v ljubljanskem kliničnem centru, ki je najbolj na udaru.

Ker zadnji ministri zaporedoma popuščajo željam zdravnikov, lahko pričakujemo, da bomo kmalu imeli centrov za srčne operacije toliko, kolikor imamo danes porodnišnic. Ali kdo še verjame, da si bo ob tveganju, da mu bodo očitali dvojna merila, minister upal zapreti katero od porodnišnic?

Morda pa bodo v kateri od porodnišnic začeli operirati srčne bolnike...