Namreč, "študentsko delo" se ne razlikuje od drugih vrst dela po vsebini dela, pač pa po "statusu" tistega, ki to delo opravlja, pri čemer za delo te statusne skupine veljata dve izjemi: prvič, da je njihovo delo manj obremenjeno s prispevki in davki, in drugič, da ima ta posebna statusna skupina iz davkoplačevalskega denarja subvencionirano hrano, prevoz in bivanje, kot tudi iz davkoplačevalskega denarja plačan študij.

(Pri tem samo na kratko opozorimo na "nelogičnost", da se pogovarjamo o trgu dela v zvezi s skupino, ki jo definira točno to, da "po definiciji ne dela", ampak študira - iz česar sledi seveda tudi najbolj enostavna rešitev te nelogičnosti, tj. da se delo študentom prepove.)

Osredotočimo se torej na to, kako bi lahko vsaj delno odpravili anomalijo "študentskega dela" v okviru zgoraj omenjenih nelojalnih konkurenčnih prednosti na trgu dela.

Država bi lahko to nelojalno konkurenco študentskega dela odpravila tako, da bi, prvič, po davkih in prispevkih izenačila vse "oblike" dela, in drugič, vse delojemalce bi izenačila s študenti v pogledu zagotovljene socialne varnosti.

To lahko država naredi na dva načina: ali študentom privilegije vzame ali pa jih podeli tudi drugim skupinam. Do določene mere je vlada naredila slednje: "privilegij" študentskega dela je podelila tudi brezposelnim in upokojencem. Toda bistveni problem pri anomaliji študentskega dela vendar ni bilo razmerje do brezposelnih in upokojenih, pač pa posledice študentskega trga na "navadnem trgu dela", kjer so študentje po zaslugi državnih odpustkov in subvencij kot nelojalna konkurenca zniževali ceno dela navadnim delojemalcem.

Ob tem seveda, da si v Sloveniji študentje ne plačujejo študija sami, pač pa jim ga plačujejo točno ti delojemalci, katerim točno ti študentje zmanjšujejo vrednost njihovega dela. To je sprevržena ureditev že tako ali tako, še bolj pa v luči tega, da je to delo celo dodatno "subvencionirano" in manj obdavčeno. In zdaj ta situacija postaja še bolj sprevržena, saj bodo po zakonu o malem delu "navadnim delojemalcem" zniževali vrednost še ti dodatni subvencionirani mali delavci, ki jim denar za njihovo "zagotovljeno socialno varnost" prav tako prispevajo ti "navadni" delojemalci.

Vlada bi morala privilegije vzeti vsem ali pa jih podeliti vsem delojemalcem enako. Kar je v zakonu o malem delu narobe, je to, da ob spremembah sedanjega študentskega dela na trgu dela vlada ni izenačila vseh delojemalcev v vseh relevantnih pogledih.

Tudi to bi lahko vlada naredila na več kot na en način. Na primer, lahko bi študentske privilegije priznala tudi vsem drugim delojemalcem (ne samo študentom, brezposelnim in upokojencem): študentski nivo davkov in prispevkov ter osnovno zdravstveno zavarovanje, en subvencioniran obrok na dan ter subvencijo za prebivanje ipd. Ta rešitev bi do določene mere izkoreninila problem nelojalne študentske konkurence na trgu dela zaradi državnih "odpustkov" in subvencij.

Je pa res, da žal ne bi rešila še ene "konkurenčne prednosti" študentov (in upokojencev), tj. da so večinoma še (že) brez otrok. Torej, tudi če bi navadnega delojemalca subvencionirali enako kot študenta oziroma upokojenca, bi bil ta v primeru, da ima otroke, še vedno v pogajalsko slabšem položaju zaradi manjše časovne fleksibilnosti, kot tudi večjega psihičnega pritiska zaradi odgovornosti za življenje otroka.

Zato bi bila v tem pogledu boljša neka druga možnost, tj. univerzalni temeljni dohodek (UTD). V tem primeru bi namreč država tudi vsem zaposlenim in njihovim otrokom jamčila eksistenčni minimum v "višini študentskih subvencij". In to je pravzaprav tista edina prednost uvedbe UTD v Sloveniji: da se ob vseh, ki imajo sedaj zagotovljeno osnovno socialno varnost (študentje, brezposelni in upokojenci), na enak način zagotovi temeljna socialna varnost tudi "navadnim" delojemalcem in njihovim otrokom. Še bolje bi seveda bilo, če bi bila država sposobna delojemalcem zagotoviti redno izplačevanje dostojnih plač, staršem pa kompenzacijo, ker zaradi dela z mladoletnimi otroki nimajo možnosti biti enako konkurenčni tistim brez mladoletnih otrok.

Žal pa se zdi, da slednja možnost v Sloveniji ni uresničljiva. Komplicirani, birokratski, administrativno zahtevni in neučinkoviti zakoni, ki jih državne institucije niso sposobne ali voljne udejanjiti, kot vidimo vsak dan, niso rešitev.

Vprašajmo se, kaj je ta vlada doslej naredila, da bi prav vsi, ki delajo, za svoje delo dejansko dobili tudi redno in pošteno plačilo? Kaj je bilo narejeno za socialno varnost "navadnih" delojemalcev in njihovih otrok?

Poglavitni očitek zakonu o malem delu je, da povečuje, namesto da bi zmanjšal, število "državno subvencioniranih nelojalnih konkurentov" na trgu dela. Je že morda res, da z omejitvijo ur dela enako količino študentskega dela porazdeli med tri v tem pogledu sedaj izenačene statusne skupine (študente, brezposelne in upokojence). Toda to prav nič ne izboljša ali spremeni dejstva, da delo, ki ga opravljajo privilegirane, subvencionirane statusne skupine, znižuje vrednost dela in plače točno tistih, od katerih se jemlje denar za te subvencije - "navadnih" delojemalcev, ki pa teh subvencij nimajo.

Izenačitev vseh delojemalcev v vseh relevantnih pogledih na trgu dela je tisto, kar smo ob opozarjanju na anomalijo študentskega dela pričakovali. Na izbiro imate (ste imeli) dve, tri, štiri bolj konsistentne, bolj enostavne, transparentne, pravične in trajnostne rešitve, a ste se odločili predlagati takšno, ki vse to ni.

Dr. Valerija Korošec, sociologinja