Gospodarska rast je bila več kot 12-odstotna, proračun je imel skoraj 2 milijardi presežka, plače so bile visoko nad povprečjem EU... Zadnja tri leta Irska beleži 20-odstotni padec BDP.

Še leta 2007 je znašal 161 milijard evrov, lani le še 127 milijarde evrov, kar je največji padec v razvitem svetu. Štiriintrideset milijard evrov je več, kot bo letos država pobrala z davki.

"Bila je slaba pravljica," je prepričan Fintan O'Toole, mož, ki je spodbudil največje civilnodružbeno gibanje na Irskem. S peticijo "Dovolj je dovolj" združuje tiste, ki menijo, da potrebuje irska družba temeljite spremembe in ne le kozmetične popravke. Je tudi kolumnist osrednjega irskega časnika The Irish Times in avtor več publikacij, med drugim knjige Ladja norcev: kako sta neumnost in korupcija potopili keltskega tigra.

"Ko se svet okoli vas na hitro spremeni, ljudje radi pozabijo na zgodovino. Kar naenkrat se zbudijo v povsem drugačnem svetu in mislijo, da so se spremenila tudi vsa pravila. A Irska v bistvu ni doživela ničesar takega, česar ne bi pred njo doživele druge družbe, ki so šle skozi hitro modernizacijo in sekularizacijo, le da se je pri nas to zgodilo v izredno kratkem času. Irci so se zlahka slepili z mislijo, da je to novo stanje stvari prišlo za večno," pravi O'Toole.

Irska ni imela industrijske revolucije, ki je spreminjala Evropo v devetnajstem in dvajsetem stoletju, pač pa je še skoraj vse dvajseto stoletje ostala predvsem ruralna država. Iz tega stanja je kot skozi časovni stroj vstopila v svet industrijske visoke tehnologije in velikih tujih naložb. Družba v svojih temeljih seveda ni mogla slediti tako hitrim spremembam. Irska se je v bistvu srečala z dvema obdobjema hitre rasti: najprej so razvoj leta 1994 pognale predvsem ameriške investicije v visokotehnološko industrijo, in ta razvoj je bil do neke mere celo resničen razvoj, saj je temeljil na dejanskih investicijah in dejanskih proizvodih, namenjenih za izvoz.

Kriva je politika, ker je to dovoljevala

Po letu 2001 bi se morala rast gospodarstva umiriti, saj so se investicije zmanjšale, a vlada je začela napihovati nov balon, ki je bil osnova hitre gospodarske rasti do krize. Težava te gospodarske rasti je bila, da ni imela podlage v realni proizvodnji in izvozu, pač pa je temeljila na bančništvu in trgovini z nepremičninami, tuje povpraševanje pa je nadomestila z domačim povpraševanjem po nepremičninah.

"Seveda bi bilo najlažje krivca za krizo iskati pri bankah in nepremičninskih družbah, a osnovna težava je bila v politiki, ki je vse to dovoljevala. Šlo je za populizem najhujše vrste, ki nikoli ne prinese nič dobrega," navrže O'Toole, medtem ko srkamo kavo v njegovi delovni sobi, od tal do stropa polni knjig in nekaj cedejk: Miles Davis, Ella Fitzgerald, nekaj irskega folka.

"Pred tremi leti je prišel k meni na dom bančni uradnik, ki je bil hkrati uradni cenilec, ker sem razmišljal o najemu kredita. Rekel mi je, da je hiša vredna milijon evrov. In v tistem trenutku sem si rekel, o, sranje, zdaj smo pa res v težavah, in se odločil, da bom še malo počakal s kreditom," se v svoji polovici dvonadstropnega dvojčka, obsegajočega kvečjemu kakšnih sto kvadratnih metrov z majhno zelenico, ki ne omogoča postavitve bazena, tistih nepremičninsko napihnjenih let spominja O'Toole.

"Ti ljudje so hodili okoli in ljudem razlagali - tako kot meni -, da so njihove hiše in stanovanja vredni precej več, kot je bila njihova uradna cena. In ljudje so seveda nasedli in kupovali hiše po teh neverjetnih cenah ter si seveda sposojali denar za to početje. Izposojanje tako velikih vsot ljudi po eni strani zadolži preko glave in brez realnega pokritja, po drugi strani pa jim vzbudi občutek, da so bogati. Navsezadnje je bila tale moja stara bajta naenkrat vredna milijon evrov, torej sedim na milijonu," se smeje O'Toole.

Irci, ki so se komaj izkopali iz ruralne preteklosti in dolgega obdobja počasne ali skoraj nikakršne gospodarske rasti, so se ogledovali v sferičnem ogledalu. Čeprav še ni prišlo do globlje družbene spremembe ali novih ekonomskih okoliščin, so čez noč zrasli v navidezne bogataše. Slumi so postali bogata predmestja, bogata predmestja pa park palač. "To v temelju pokvari družbo, saj začno ljudje gledati nase kot na pripadnike najbogatejšega sloja in povsem zgubijo stik z realnostjo," pravi O'Toole. Spominja se, kako drugače je bilo pred leti, ko sta z ženo kupovala hišo na severu Dublina in sta morala na banko po kredit: izpiski o plačah za zadnjih deset let, natančen opis vira prihodkov, pa seznam porokov...

"To je bila strašljiva izkušnja, potem pa so začeli v pravilih bolj in bolj popuščati. In na koncu je prišlo do tega sprevrženega položaja, ko so banke z akviziterji ponujale kredite od vrat do vrat," pravi kolumnist časopisa The Irish Times in dodaja, da je takrat tudi slepec lahko videl, da je rast zadolženosti gospodinjstev povsem nevzdržna. A ta spirala zadolževanja je oblasti koristila: vladnim strankam, ker imajo volilci radi občutek, da so bogati, desnosredinski stranki Fianna Fail, ki je na oblasti že skoraj dvajset let, pa, ker je imela tradicionalno volilno bazo v gradbenem sektorju.

Sledil je nov odmerek nevarnega opoja, ki je prišel preko Atlantika. ZDA so Irsko izpostavile kot dokaz, da neoliberalni model ekonomije, po katerem je trg edini zveličavni regulator, deluje. "Ircem je bil pogled v ogledalo, ki so nam ga nastavili v ZDA, seveda hudo všeč. John McCane je v predsedniški debati celo obljubljal, da bodo v primeru njegove zmage ZDA bolj podobne Irski," se spomni O'Tool. In se gromko zasmeji, saj je McCane to dejal leta 2008, ko so vse irske krivulje že kazale na krizo, še bolj pa O'Toola zabava dejstvo, da so zgodovinsko Irci vedno gledali na ZDA kot vzor. "Ampak veste, v težavah smo bili v trenutku, ko smo začeli gledati nase kot na model, ne več kot državo," zavzdihne in srkne kavo.

"V ljudeh je toliko jeze, da je težko verjeti, toda Irci so se tokrat odločili, da je maščevanje najboljše, ko je postreženo hladno. Pred nami so volitve in po njih bo Fianna Fail zagotovo zapustila vlado," pravi Paul Sweeney, gospodarski svetovalec Združenja irskih sindikatov (ICTU) in, kot pravi sam, je avtor izraza keltski tiger, ki je nato postal splošna krilatica.

"Napovedana bodoča koalicija med laburisti in sedanjo največjo opozicijsko stranko Fine Gail nima ravno poenotenih stališč glede gospodarske politike in po mojem tudi rezultat volitev ne bo tako jasen, kot menijo nekateri. Še v normalnih razmerah bi bodoči koalicijski partnerici težko našli skupni jezik pri načrtovanju porabe proračunskega denarja, kaj šele v sedanjih razmerah, ko je proračun naravnan ekstremno varčevalno zaradi zahtev IMF in ECB. In glede na naš volilni sistem se ne bi čudil, če bi vplivni delež sedežev v novem parlamentu dobila tudi vladna stranka Fianna Fail," pa politični položaj čez prst ocenjuje predavatelj ekonomije in direktor Gearyjevega inštituta, ki deluje pod okriljem dublinske univerze, Colm Harmon.

Zakaj ne požigamo bank? Ker so naše!

Njegove besede so prišle še bolj do izraza v minulem tednu, ko se je v vrhu vladne stranke vnel boj za predsedniško mesto, ki ga ta čas zaseda premier Brian Cowen. Stranka, očiščena človeka, ki je v prejšnji vladi zasedal položaj ministra za finance, v sedanji pa si srd javnosti nakopal z razkritjem zasebnih srečanj z nekdanjim predsednikom Anglo-Irish Bank Seanom Fitzpatrickom v času, ko je vlada v to banko brizgala intervencijske milijarde, bi na volitvah lahko tudi presenetila.

"Zakaj ne požigamo bank? Ker so naše! Po drugi strani pa je tako, da je v ljudeh bolj kot jeza prisoten strah in morda razmišljajo celo preveč odgovorno. Celo za splošno stavko se nismo odločili, saj bi s tem samo povzročili škodo gospodarstvu, naš srd pa je usmerjen proti vladi," racionalnost irskega človeka v časih krize opisuje Paul Sweeney, ki zavrača trditve "jastrebov" v svojih sindikalnih vrstah, ki trdijo, da jih je 22 let socialnega partnerstva pomehkužilo.

Nekako mrhovinarsko sem se počutil, ko sem ekonomskega svetovalca vprašal, ali so Irci zadeli dno ali pa je mogoče dno še nižje. "Zadeli smo dno. Nedvomno. Težava je, da se zdaj kot sidro vlečemo po tleh, in nič ne kaže, da bi se veriga začela v kratkem napenjati, kaj šele dvigovati," je zmeren optimist Sweeney. Veliko Ircev namreč ne deli njegovega optimizma, da so zadeli dno. Mnogi mislijo, da bo šlo predvsem letos še precej navzdol...

Fintan O'Toole pravi, da je slika o pasivnih Ircih, ki ne protestirajo na ulicah, zgrešena. "Mislim, da se pod površjem dogaja precej bolj zanimivo iskanje nove identitete in večno spraševanje, kakšna družba bomo jutri. Ker je naša izkušnja z nasiljem še zelo blizu, nihče ne razmišlja o bombah na ulicah, saj smo to že izkusili in ugotovili, da razen trpljenja ne prinaša ničesar. Zato raje razmišljamo o spremembah v družbi, ki jih nismo nikoli do konca premislili. Irska revolucija leta 1922 je bila zagotovo najbolj konservativna revolucija v svetovni zgodovini, saj je le zamenjala 'upravitelja' države in nič drugega. Vsi privilegiji so ostali, vse navade, vsi vzorci obnašanja in razmišljanja, družba se pravzaprav sploh ni spremenila, le oblast smo prevzeli od Britancev," oriše revolucionarno vrenje iz prejšnjega stoletja O'Toole.

Obdobje keltskega tigra je prišlo v času, ko je bila irska cerkev v krizi in je po mirovnem procesu na Severnem Irskem tudi nacionalizem dobival novo podobo, Irci kot narod pa so ob vsem tem zapadli v krizo identitete. "Nastal je vakuum, ki ga je zapolnil keltski tiger. Prišla je tako rekoč nova religija, nova identiteta. Stare simbole so zamenjali denar, potrošništvo, globalizacija in uspeh," pravi O'Toole.

Nakupovalni centri so zamenjali cerkve, prodajne police so zamenjale oltarje. Irska, kot vse male države, je zelo obremenjena s potrebo po identiteti. In po dolgem obdobju, ko so Irsko večinoma opisovali kot nazadnjaško in zaostalo državo, je prišlo obdobje, ko je Irska postala zgled. Do zloma...

Irska vzor, kako se ne lotevati recesije

"Irska je spet zgled. K nam si lahko pridejo evropske države pogledat, kako se ne lotevati brezposelnosti, kako se ne lotevati sanacije bank in kako se ne lotevati recesije. Te tri stvari je naša vlada naredila spektakularno napačno," je skušal z nekoliko samoironije na irski položaj pogledati Macdara Doyle, uradni govorec Združenja sindikatov. V času, ko je Irska gospodarsko cvetela, je ves svet nanjo gledal kot na zastavonošo novega (skoraj) družbenega reda liberalnega kapitalizma, ki ljudem prinaša bogastvo in srečo. Še evropska komisija je v svojih poročilih na vse pretege hvalila ameriški model vodenja poslov, ki je Irsko na koncu pokopal.

"Celo Danci, Švedi in Norvežani so si prihajali k nam ogledovat, kako je videti model uspešnega gospodarstva, in razmišljali, da bi naš model prekopirali. Še dobro, da ga niso," pravi Doyle. "Sploh nismo vedeli, koliko denarja so banke posodile brez pravih garancij in pokritij. Ko je prišel evro, se je bankam odprl celoten evropski bančni trg in banke so ponorele. Nenadoma so imeli vsi občutek, da so bogati, vodilni v bankah pa so si nagrade izplačevali glede na količino denarja, ki so ga posodili, ne glede na kvaliteto posojila. Takšna politika je ljudi v bankah podžigala, da so sprejemali slabe odločitve, nakar so bili zanje celo nagrajeni z bonusi, ki so dosegali tudi milijonske vsote," se spominja Doyle. Predsednik Anglo-Irish Bank David Drumm je tako leta 2005 pospravil v žep 3,3 milijona evrov prihodkov in nagrad...

"Kriza je tako globoka, da tradicionalni prijemi spopadanja z njo preprosto ne bodo prijeli, zato ta dogovor z IMF in ECB ne bo deloval. Dolg je prevelik, da ga lahko pokrili le s temi ukrepi. 1,8 milijona delavcev ne more poplačati tega dolga. Nemogoče je," je prepričan O'Toole. Sedanji dogovor bi po njegovem lahko krizo še poglobil, saj ne omogoča razvoja, pri tem pa ljudi sili, da plačujejo dolgove bank.

Najbolj sporen del dogovora z IMF in ECB je z irskega stališča obveza, da država 2 milijardi evrov, ki jih ima v pokojninskih skladih, porabi za krpanje bančnih dolgov, pri čemer je to še edini denar, ki ga ima na voljo za vlaganja v razvoj. Nobena skrivnost ni, da je dogovor z IMF in ECB za Irce boleč in neprijeten. Tako zelo, da je šla majica z napisom IMFocked - ves razvoj ob stran, katoliška cerkev je še vedno pomemben igralec na Irskem in profanosti niso zaželene - nekaj časa celo bolje v promet kot tradicionalne majčke za turiste z guinnessom v najrazličnejših variacijah...

"Nobenih težav nimam s tem, da je IMF prisoten na Irskem in da nadzira naše finance, me pa kot ekonomista moti, da denarna pomoč ni namenjena okrevanju realnega gospodarstva, pač pa bankam, kjer bo večina vloženih sredstev 'potonila' brez kakršnegakoli pozitivnega učinka na irsko gospodarstvo. Menim, da bi morali resno razmišljati o tem, da razglasimo nezmožnost vračila dolga teh bank, sicer smo brez vsake možnosti, da bi gospodarstvo okrevalo," pravi Colm Harmon.

"Še vedno tudi ne razumem, zakaj je vlada septembra 2008 bankam dala garancije za nedoločen čas. Vsi smo vedeli, da je to enosmerna cesta v državni bankrot, še posebej ker se je garancija nanašala kar na vse banke, tudi tiste, od katerih nismo imeli nobene koristi. In potem smo v petih korakih prišli praktično do podržavljenja bank," nerazumnost ravnanja irske vlade pod vodstvom Cowena opisuje Harmon.

"Naše banke imajo zagotovo najboljše pogoje za delo na vsem svetu. Država jamči za njihovo poslovanje, je lastnica vsega, kar imajo banke, njihove dolgove bomo poplačali davkoplačevalci, banke pa lahko poslujejo samostojno, torej si navsezadnje izplačujejo tudi bonuse. Krasni novi svet, ha?"

"Irska bi morala obnoviti pogajanja z IMF in ECB o pogojih dogovora o finančni pomoči. Dejstvo je, da je ECB posredovala zato, ker bi v primeru propada irskih bank posledično izgubile nemške, francoske, belgijske in britanske banke. To vem jaz in to vedo ljudje na ulici," pravi Paul Sweeney. In stopi korak dlje: to ni evropska solidarnost, pravi, pač pa posledica "evropske politike, ki jo vodijo desničarski bančni ministranti".

Sweeney se sicer strinja, da je bilo Allied Irish Bank in Bank of Ireland treba rešiti, ker sta sistemski banki, medtem ko je bilo reševanje Anglo-Irish Bank povsem nepotrebno. "Tisti, ki so posojali denar tej banki, so natančno vedeli, kaj se v tej banki dogaja, kakšna posojila je dajala svojim vodilnim in kdo stoji za banko, zato ni pošteno, da moramo te dolgove plačevati vsi," pravi Sweeney. Anglo-Irish Bank je namreč svojim direktorjem za odkup delnic banke in zasebne posle posodila 255 milijonov evrov, ta posojila pa bodo verjetno poplačana le 30-odstotno.

"To so bile igralniške ustanove, ne banke, in zdaj naj bi vsi davkoplačevalci plačevali za njihovo igralniško politiko? Ne bi rekel," je prepričan O'Toole, ki meni, da irsko gospodarstvo sicer deluje povsem dobro. Anglo-Irish Bank je v nebo vpijoč primer, kako so banke poslovale, odločitev vlade, da banko reši z javnim denarjem, pa je po O'Toolovem prepričanju zagotovo najbolj nora odločitev, kar jih kdaj sprejela katerakoli vlada, še posebej, ker ta banka ni posojala denarja resnim podjetjem, pač pa le nepremičninskim investitorjem in špekulantom. Zato je v to banko usmerjena večina javnega gneva.

"Seveda ni problem le v Anglo-Irish Bank, pač pa v sistemu, ki je omogočal takšno poslovanje bank. Da so bankirji lakomni in idiotski, je v njihovi naravi, a zato imamo vlado, da takšna ravnanja prepreči, ne pa da banko celo spodbuja k napihovanju nepremičninskega balona. Sistem je treba spremeniti, sicer bomo banke sanirali, čez deset let pa bomo dobili nov v banko preoblečen kazino," pravi O'Toole. Pot naprej vidi v civilni družbi, saj morajo spremembe priti od spodaj.

Pomemben del formiranja civilne družbe je tudi njegova peticija "Dovolj je dovolj", ki med drugim poziva k temeljitim spremembam v načinu političnega upravljanja države, k spremembi ustave in kazenski odgovornosti za bankirje, ki so Irsko spravili na kolena.

"To peticijo vidim kot poskus narediti tisto, kar bi morali narediti že leta 1922, ko so propadle britanske politične institucije v naši državi. Tokrat so očitno propadle naše politične institucije," je prepričan O'Toole in dodaja, da je peticija le grobo izrisan načrt, kaj bi bilo treba spremeniti, da bi družba bolje delovala. A očitno Irci tovrstno duhovno hrano potrebujejo, saj se njegova knjiga Dovolj je dovolj: kako zgraditi novo republiko prodaja bolje kot marsikatera kuharica...

Družbeno gibanje, ki se rojeva te dni na Irskem, je lahko tudi dobra protiutež pojavom nacionalizma in populizma, ki najbolje uspevata v prav takšnih kriznih pogojih. "Res je sicer, da imamo Irci protitelesa za nacionalizem, a možnosti seveda obstajajo. Vem, da se bo nekaj zgodilo, in če se ne bo zgodilo nič dobrega, se bo zgodilo nekaj slabega," je prepričan O'Toole.

"Irska je dokaz, da neoliberalni kapitalizem ne deluje. Kljub vsemu bogastvu, ki se je generiralo v času največje gospodarske rasti, država ni sanirala revnih getov, ni izboljšala socialne politike, skrb za otroke je bila katastrofalna, tako da so starši dajali tudi tretjino plače za otroško varstvo - država je tudi do sociale zavzela zelo tržen odnos. To je bil pač del neoliberalnega paketa, ki smo ga kupili od Američanov," pravi O'Toole. "Neoliberalizem je izjemen generator strahu, to lahko zagotovim po irskem eksperimentu. Zdaj moramo najti odgovor, kaj lahko naredimo, da ljudem vrnemo občutek varnosti, ki so ga izgubili," je prepričan O'Toole.

Vlada - verjetno največji nepremičninski magnat v Evropi

Kriza sicer irskega srednjega razreda kot največjega razreda družbe ni pahnila v revščino, bolj je zarezala v luksuzno porabo. V primerjavi z Evropo ima srednji razred še vedno precej visoke prihodke. "Največje žrtve krize so ljudje, ki so na nepremičninski trg vstopili relativno pozno in so kupovali močno precenjene nepremičnine ter zanje najemali visoke kredite. Ti so resnično v težavah, saj njihovo premoženje še zdaleč ne dosega dolga, ki so si ga nakopali na glavo. Najhuje je to prizadelo mlade kupce stanovanj, ki so si s tem zaprli možnost odhoda v tujino," je prepričan Harmon. Irska revščina je skrita na bančnih računih in v praznih stenah, ne kaže pa se navzven.

Ekonomisti so prepričani, da se bo nova vlada slej ko prej morala spopasti s težkim vprašanjem gradbeniške dediščine. Najlažje bi bilo celotna naselja zravnati z zemljo, saj so tako in tako v lasti države. Potem ko je država zmetala milijarde evrov v banke, ki so imele milijardne terjatve do gradbincev zavarovane z nepremičninami, je s tem de facto podržavljenjem bank pridobila tudi nepremičnine. Za upravljanje tega premoženja je ustanovila agencijo za upravljanje državnega premoženja NAMA.

Vlada je tako preko agencije verjetno največji nepremičninski magnat v Evropi. V lasti ima hotele v Londonu, med drugim hotel Savoy - kanček zgodovinske ironije, kajne -, nepremičnine na newyorški Peti aveniji, pa tudi nedokončan novi sedež Anglo-Irish Bank na North Wall Quay v Dublinu, ki je bil vreden več kot 100 milijonov evrov, NAMA pa ga je "odkupila" za 40 milijonov.

"Načrt je, da bi NAMA obstajala deset do petnajst let, ko naj bi bil skrajni rok, da odproda premoženje, ki ga je s popustom odkupila od bank, da bi jim zagotovila likvidna sredstva. Ob predpostavki seveda, da se bo nepremičninski trg pobiral približno s hitrostjo inflacije, torej 2 do 3 odstotke na leto," pravi Harmon.

Medtem ko NAMA verjetno ne bo imela težav s prodajo eminentnih nepremičnin, pa bodo "naselja duhov", kot so na Irskem poimenovali nedokončana ali neprodana naselja, zgrajena v času gradbene hiperprodukcije, trši oreh, saj bi bilo verjetno pametneje na teh zemljiščih pridelovati koruzo ali krompir kot poskušati najti kupce za hiše, ki jih nihče noče.

Sprehod po teh naseljih je lahko strašljiva izkušnja, ko se človek prepusti domišljiji. Kakšen je občutek, ko zvečer pade tema in je v celotnem naselju Elm Park, le dobrih sto metrov od obale, več kot očitno zgrajenem za premožnejše Irce, prižganih le kakšnih deset luči, preostalih sto petdeset stanovanj pa je praznih, pa tudi čez dan je odmev korakov prav moreč?

Raziskava o stanovanjskem trgu in "naseljih duhov" na Irskem po odhodu tigra, ki so jo opravili na univerzi v Maynoothu, je razkrila, da so lokalne oblasti, ki so imele leta 2006 največje zaloge stanovanjskih in drugih zidanih površin, v naslednjih letih gradile največ in imajo zdaj enormne presežke, večina pozidanih površin pa nima niti osnovne infrastrukture, kot so javne ceste in urejena kanalizacija.

Cene nepremičnin so se tako znižale, da ima 250.000 gospodinjstev na Irskem večji kredit, kot je vrednost njihove nepremičnine, 32.321 hipotekarnih posojil (ali 4,1 odstotka nepremičninskih hipotek) pa je bilo sredi prejšnjega leta v več kot 90-dnevnem zaostanku s plačilom. Morda najbolj ilustrativen je podatek, da je na Irskem od leta 1996 do 2005 zraslo več kot 553.000 stanovanjskih enot, s čimer se je skupni stanovanjski fond dvignil na 1,733 milijona enot. S tako hitrostjo pozidave, ki je bila z urbanističnega vidika popolna katastrofa, saj je potekala brez pravil in upoštevanja mnenj stroke, je Irska gradila 200 odstotkov več enot na glavo prebivalca kot katerakoli druga evropska država.

Hkrati so se dvignile cene zemljišč in nepremičnin: če je bila povprečna cena za novo hišo v Dublinu leta 1991 še 78.715 evrov, je bilo treba leta 2007 zanjo odšteti kar 416.222 evrov, podobno pa se je godilo tudi na podeželju. Medtem ko so cene nepremičnin rasle pod nebo, so se plače v tem istem obdobju povečale le za 100 odstotkov, prav tako stroški gradnje. Investitorji v nepremičnine so torej svoje zaslužke bajno povečali, kupci pa so se z nakupom močno zadolžili.

Mesta duhov

Nato so leta 2008 cene nepremičnin padle za 15 odstotkov, leto kasneje še za 19 odstotkov, v začetku lanskega leta pa je bila nepremičnina v središču Dublina vredna le še 42,5 odstotka najvišje vrednosti v letu 2007. Zato ne preseneča podatek, da je na Irskem več kot 300.000 praznih bivalnih enot, vključno s počitniškimi hišami. Najhuje je v okrožju Longford na severozahodu države, ki je bilo deležno državne pomoči v obliki nižjih davkov in ima po podatkih te raziskave desetletno zalogo stanovanj, če bi prebivalstvo raslo z enako hitrostjo kot v času, ko je deželo obvladoval tiger. Logična posledica so ne le naselja, pač pa ponekod kar mesta duhov. Po zadnjih podatkih je na Irskem 620 naselij duhov - to so naselja, v katerih je več kot 50 odstotkov stanovanj praznih ali nedograjenih -, v njih pa več kot 19.000 stanovanjskih enot...

Že leta 2003 so ekonomisti vlado opozarjali, da gradbeni sektor raste preko vseh razumnih meja. Pri enem izmed raziskovalnih projektov o trgu stanovanj in hiš je sodeloval tudi Colm Harmon. Raziskava je jasno nakazovala popoln zlom trga ter posledično zlom podjetij in večjo brezposelnost.

Uradna brezposelnost na Irskem je sicer 13,5-odstotna, realna pa že blizu 20 odstotkov, saj veliko mladih ostaja dlje v izobraževanju, a Harmon, kot pravi ekonomist nove šole, opozarja, da so med brezposelnimi tudi taki, ki so brezposelni že od vekomaj in tudi v času največjega gospodarskega razcveta niso imeli službe.

"Morda je bila socialna podpora preveč velikodušna," razmišlja bolj pri sebi Harmon, ki ocenjuje, da je takšnih tretjina brezposelnih. Približno tretjina je gradbenih delavcev, tretjina pa je službo izgubila zaradi krize in prav ti so po Harmonovem mnenju najbolj problematična skupina. "Naša težava je bila, pa ne samo naša, nasploh je to značilno za večino evropskih držav, da na brezposelne nismo gledali skozi različne prizme, pač pa smo jih obravnavali kot enotno skupino. Brezposelni, ki so ostali brez dela zaradi krize, prej pa so petnajst, dvajset let delali v sektorjih, ki so verjetno za vedno zapustili naš otok, potrebujejo precej drugačne vzpodbude in programe kot tisti, ki niso dvignili riti niti v času najhitrejšega razvoja Irske," je kritičen do vladne politike spopadanja z brezposelnostjo.

Lani je cela generacija višjih medicinskih sester zapustila Irsko in odšla predvsem v Veliko Britanijo, nekaj pa tudi v ZDA, Avstralijo in Novo Zelandijo. Izobraževanje ene medicinske sestre v državi, kjer ni prostih delovnih mest zanje, državo stane 30.000 evrov, a za visoko izobražene prihodnost vendarle ni tako črna, kot bi se morda zdelo. Večje težave bodo z mladimi z nizko izobrazbo, za katere preprosto ni več delovnih mest, kar lahko pomeni tudi novo socialno bombo.

"Irska družba ni nagnjena k pretirani solidarnosti in visokim davkom, s katerimi bi plačevali za socialo. Radi bi sicer imeli javno zdravstvo, kot ga imata Nemčija in Francija, vendar za to nismo pripravljeni več plačevati. Prav tako smo občutljivi za ljudi, ki zaradi revščine pristanejo na družbenem robu, po drugi strani pa ne želimo plačevati za njihovo reševanje. A navsezadnje imamo zelo velikodušen sistem socialnih transferjev in pokojnin," irsko jekyll-hyde naravo slikovito opiše Harmon.

Vso resnico in resnost irskega položaja pa sem zadnji dan razbral na podlogi za pivo, na katero sem položil po vseh pravilih natočen pint guinnessa - za viagro in botoksom tretjega najbolj uspešnega irskega izvoznega šampiona. Na njem je pisalo: Irec najbolj verjame tistemu, kar ve, da ni res. Zato so verjeli v pravljico, jo živeli in konzumirali, nato pa se zbudili sredi nočne more. Ali kot pravi Colm Harmon: "Prihodnost bo verjetno nekoliko bolj dolgočasna, kot je bila nedavna preteklost, a Irska nikakor ni odpisana država."