Kot v večini današnje Evrope tudi v slovenskem parlamentu ni kake stranke, ki bi pokrivala socialni interes prekariata (delavcev po načelu "najemi, potem naženi" - hire and fire) in drugih ogroženih "delojemalcev" - in ni je niti zunaj parlamenta. Edina statistično opazna zunajparlamentarna stranka je desna, še vedno z nadihom revolucionarne desnice. To je današnja podoba politične Slovenije in zato se mnogi ozirajo po čudežnih rešitvah. Na političnem semnju je druga republika in še marsikak drug maček v žaklju. Spremenila naj bi se himna (o zastavi je manj besede), pa ustava v eno smer, pa ustava v drugo smer in še in še.

Vmes pa je svet že desetletja v krčih strukturne krize. Samostojna Slovenija se je rodila vanjo in je v njej dočakala že drugo okroglo obletnico. Strukturna kriza se je namreč začela že ob vstopu v sedemdeseta leta preteklega stoletja, najprej pod imenom "naftna kriza". V osemdesetih letih je stopila na sceno nova politična sila - nova desnica - in z Reaganom in Thatcherjevo prijela tudi za vzvode oblasti. Ofenziva "nove desnice" je potekala z odkrito parolo, da bo socializem kmalu pozabljen in le še slab spomin; najprej so zaostrili oboroževalno tekmo, ki je tedanji Varšavski pakt ni zdržal, temveč ga je ekonomsko pripeljala na rob zloma; reformni procesi v deželah "realnega socializma" so se končali, politični sistemi teh dežel so se razsuli. Hladna vojna se je končala s kapitulacijo domnevne alternative.

Nespametna politika

Toda tudi zmagovalce je ta napor izčrpal, za poražence niso imeli ničesar, kar bi spominjalo na nekdanji Marshallov plan, temveč so jih ekonomsko še bolj izropali. To je pripeljalo do osiromašenja prebivalstva, razprodaje intelektualne lastnine in podjetij, odhajanja na polsuženjsko delo, prostitucije, kriminalizacije. Neoliberalna ekonomija je začela rušiti tudi evropski model "države blaginje", zlasti pa je postal zelo "fleksibilen" "trg dela", kar pomeni, da je zaposlitev za določen čas postala osnovni model.

Neoliberalni model globalizacije je znižal ceno evropske delovne sile, dal pa je veliko razvojno priložnost mnogoljudnim deželam Azije in Latinske Amerike, kjer je bila cena delovne sile dampinško nizka. Uvoz blaga po dampinških cenah v Evropo je bil zaželen, saj je cenenost izdelkov, navadno celo takih z evropsko licenco, navidezno dvigovala kupno moč evropskega prebivalstva, ki je izgubljalo delovna mesta in se v vse večjem odstotku selilo med socialne podpirance. Ko bodo rastoče ekonomije dosegle določeno raven, cene njihovih izdelkov ne bodo več dampinške, za Evropo pa bo nastopila kruta ura resnice. Vsemu temu se je pridružila še neomerkantilistična finančna politika, ki je dajala vzgon nastajanju finančnih "balonov", gradbeništvo pa je bilo ena glavnih puhalk, ob katerih so se ti baloni napihovali.

Te procese je svetovna in evropska politika v veliki meri prespala, slovenska pa še bolj. Pametna politika bi morala skrbeti za generiranje kvalitetnih delovnih mest, ki so že zaradi potrebnega znanja in preciznosti bolj humana in bolje plačana, z njimi pa bi dvigovala kupno moč prebivalstva. Če se je kriza začela tako, da monetarna sredstva anticiklične politike niso več prijemala, bi bilo treba poiskati nov način anticikličnih posegov države, tako da bi obenem spodbujali inovativnost in zanjo ustvarjali infrastrukturne pogoje.

Pametna bi bila tista politika, ki bi olajševala mladim stabilno vključevanje v proces dela in naposled tudi nadaljevanje rodu. Evropska in z njo poudarjeno tudi naša politika pa pozna predvsem paliativne ukrepe za lajšanje bolečin. Toliko o globalnih vprašanjih.

Ko se razpravlja o pokojninskem sistemu, je v ospredju vprašanje, kako biti kos demografskim spremembam: splošni življenjski pogoji in pa večja moč medicine so upočasnili staranje in odložili trenutek smrti, torej je legitimno podaljšati delovno dobo; obenem se je število vplačevalcev v pokojninski sklad zaradi kontrole rojstev zmanjšalo, kar dodatno otežuje delovanje pokojninskega sistema. O pokojnini pa se ves čas pogovarjamo, kot da gre za neko socialno oskrbnino in ne za rento, čeprav obenem govorimo o pokojninskem zavarovanju.

Tradicionalni srednjeevropski model pokoja je poznal dva tipa: v prvem so bili vplačevalci v rentno zavarovanje, katerih mesečne prispevke je pokojninski sklad kapitaliziral, bodisi kot delnice bodisi kot stanovanja ali še kako drugače, iz svojih dohodkov pa je potem plačeval pokojnine kot rento. V drugem so bili "državni uradniki", od železničarjev prek učiteljev do uradništva, ki jim država kot "delodajalec" ni vplačevala za rento, temveč jim je zagotavljala penzijo iz proračuna; prej so bili v določenem plačilnem razredu, zdaj pa v ustreznem penzijskem razredu.

Lotimo se sedanjosti!

Politično in vojno dogajanje 20. stoletja je ta sistem razsulo, zlasti pa je razdejalo vire rente. Da bi izplavali iz kaosa, je nemški jezuit Oswald von Nell-Breuning predstavil idejo o "medgeneracijskem sporazumu", češ, aktivno prebivalstvo naj poskrbi za socialno varnost starih. Ideja, ki se sliši plemenito, je v resnici na mesto propadlega sistema rente postavila nekakšno "verigo svetega Antona" oziroma "piramido"; kot vemo iz raznih catch-the-cashev, se taka veriga pretrga takoj, ko pade število vplačnikov pod kritično mejo.

Zato je treba dejansko zamenjati sistem in ponovno vzpostaviti sistem rentnega varčevanja. To pa je mogoče le, če se vzpostavi zadosten rentni vir, kar je dobro videl profesor dr. Ivan Ribnikar že ob začetkih naše privatizacije in predlagal, naj državna lastnina v zadostni meri postane last pokojninskega sklada. Njegov predlog ni bil sprejet, poznejša Kapitalska družba pa je bila v veliki meri zlorabljana za politično poseganje v lastniška razmerja. A le ideja iz Ribnikarjevega predloga lahko prepreči, da bi se iz Nell-Breuningovega "medgeneracijskega sporazuma" izcimil medgeneracijski spor, saj od novih generacij ni mogoče pričakovati, da bi ob graditvi lastnega rentnega zavarovanja sanirale še hipoteko za prejšnje generacije. To mora storiti država. Položaj bi se seveda bistveno spremenil, če bi prišli do temeljnega državljanskega dohodka; a to je mednarodni projekt.

Ker politična pokrajina, v našem primeru slovenska, določa tudi domet političnega razreda, so porezana tudi krila tistim posameznikom v strankah in političnih telesih, ki bi bili sposobni resne analize in oblikovanja resne strategije. Politične stranke so se navzele duha iz zaprašenih omar nekdanje edine stranke in v svojem delovanju navznoter in navzven še malo ne izhajajo iz duha nekdanjih alternativnih gibanj, temveč posegajo po "leninističnem" uistosmerjanju; paradoks pa je, da je nekdanja edina stranka na Slovenskem morala že večino "demokratičnega socializma" v praksi opustiti, saj jo je k temu prisilil večdesetletni dialog z različnimi niansami oporečnikov in notranjih kritikov. Celo v kadrovskem mešetarjenju je že močno popustila in jo današnje stranke močno presegajo. Saj ne, da ne bi ta ali ona stranka hotela izstopiti iz teh miselnih kalupov, a so prehitro klecnile.

Politični diskurz na Slovenskem zato ostaja hudičevo pritlehen. V času, ko so brez služb že pravnuki aktivnih udeležencev druge svetovne vojne, se politiki pričkajo o vrednotenju obeh taborov, namesto da bi dostojno obrnili list, s tem da bi pietetno pokopali nepokopane mrtvece in potem dali strokovnjakom, naj raziščejo resnico in vso resnico o tistem času. Predvsem pa je treba skupno in družno reševati probleme sedanjosti; o tem govori naposled že modri Jezusov izrek: "...naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve" (Mt 8:22).

V razpravi o protikriznih ukrepih se nobena stran in nobena stranka ne ukvarja z razmislekom o svetovni krizi; naši politiki so podobni lastnikom bark v pristanu, ki ob cunamiju razmišljajo samo o tem, kako prav prestaviti svojo barko v domačem mandraču, da se ne bi razbila. A barke bi se rešile le na odprtem morju, prebivalci pa bi ohranili življenje in premoženje, če bi jih popeljali na višje lege. Tako vsaj pravi izkušnja.