A ko McQeen zapelje v bokse in je odločilna vsaka sekunda, mu Guido zamenja gume v, reci in piši, treh sekundah in eni desetinki. Imam disk, sem šel štopat. Tri-cela-deset! McQueen se v rekordnem času vrne na stezo in naščije vse, dvomljivcem in zbadljivcem pa padejo čeljusti po tleh. Meni pa solze po licih. Vsakič.

Pa nisem tip, ki bi se velikokrat cmeril v kinu. Žalostne scene me recimo redko ganejo - kadar na filmu kdo izdihne, me bolj zanima, če je res nehal dihat (ga pozorno motrim) in če je kri prave barve in če je prav ter logično padel po tleh in táko, kot pa da bi o kakšni solzi razmišljal. Bolj me ganejo tiste tipične finte iz športnih filmov, ko se junak (ali junaška ekipa) po mesecih peklenskega treninga znajde v brezizhodni situaciji, potem se pa le nekako pobere in v navdihu in zadnji sekundi premaga favorita. Ali pa kadar se kdo izkaže s kakšno plemenito gesto, te me dobro lomijo. Ali kadar si dva sovražnika sežeta v roke ob koncu filma in gre muzika na gor… Takrat moram tudi včasih mencati po očeh, se pa le toliko zadržim, da ni sramote.

Ampak tale Guido, ta je pa nekaj posebnega! Ta me zlomi vsakič. Tako simpatičen, tako majhen, pa tak junak! Saj vem, psihologi med vami delate aha!, jaz pa lahko le sumim, da gre za bogvekatere otroške travme, krik po materi, zakompleksanost ali kajjazvem. Tale Guido se me res dotakne. Če filma niste videli, ga toplo priporočam. Pri nas je izšel na DVD-ju, odlično sinhroniziran v slovenščino (garantiram, sem bil zraven) in na torrentih se ga tudi najde, kadar je štipendija prekratka. Naj mi ne zamerijo filmarji, sem iz tiste generacije, ki je samo sebe prepričala, da študentom knjig ni sramotno krast.

Sploh pa se mi je narobe zapisalo, jezili se bodo kvečjemu distributerji in trgovci, filmarji imajo radi, če gre film med ljudi. Honorarji so že davno izplačani, režiserju, igralcem in ostali ekipi se v žepu nič ne bo poznalo, če si mladina stoči kak film ali dva. Govorim kot človek s tristo kupljenimi DVD-ji na policah - od tega 95 odstotkov navadnega šita - in kot filmski ustvarjalec, ki je v življenju sodeloval pri filmu ali dveh. In kot v najboljši katoliški tradiciji krivde polni državljan, ki tu in tam zardevaje in na skrivaj pretoči kak film iz neučakanosti in kako nadaljevanko, ki se je drugače sploh ne da videti. Sploh pa ne vem, zakaj se nekaj izgovarjam, saj se razumemo.

Nazaj h Guidu. Zadnje tri tedne sem ga gledal nenehno. Naša najmlajša se je navdušila nad to risanko in jo zdaj hoče videti vsak dan. (Podobno je bilo s starejšo in Levjim kraljem, na pamet ga znam.) In tako jo včasih gledava kar na tleh v kotu moje delovne sobe na malem iPodovem ekranu, kadar je veliki HD-televizor v dnevni sobi zaseden. In vsakič me Guido zadane in moram skrivat solze pred otrokom. Na ogromnem skorajdvometrskem visokoločljivostnem ekranu, na računalniku ali pa na malem desetcentimetrskem iPodovem ekranu mizerne ločljivosti 480x320 točk, vseeno je, učinek je enak, v film se zatopiva zaradi zgodbe in likov, ne zaradi pikslov in kakovosti slike.

In ker že vidite, kam pes taco moli, ne bom niti omenjal starih VHS časov, ko je imela vsaka vas videoteko in si si lahko izposodil spraskano kopijo kopije kasete Batmana in vseeno padel noter. Nikakor pa ne bom moril z zgodbami o maršalu Titu, ki je kot otrok bos po snegu v šolo hodil in je filme gledal le po poštarjevi ustni obnovi, pa še ta je prihajal le enkrat na teden. Pa se ni Tito nič pritoževal!

Ne razumite me narobe, seveda mi je popolnoma jasno, da je lepše gledati dober film na velikem HD-televizorju kot pa na računalniku. Da je lepše, če je zvok dober in če strele v viharju sekajo iz vseh šestih zvočnikov domačega kina. Da je dobro komedijo najbolj zabavno gledati v kinu, ko se s teboj vred v istem trenutku naenkrat zakrohota dvesto dobrovoljnih ljudi. Da Odiseja najbolj zadane na ogromnem platnu, v popolni temi, na analognem projektorju in v družbi vsaj enega s Kubrickom podobno obsedenega frenda. Vse mi je jasno. Ne bom zatrjeval, da je vseeno, kje in kako se gleda film, ali da se bognedaj snemalci in režiserji preveč sekirajo z ostrino, barvami, osvetljevanjem, kompozicijo slike in da je itak vseeno, ker je važna samo zgodba in zanimive osebe v njej. Nikakor ne! Pravim le, da je mogoče v filmu uživati na različne načine in da se je včasih prav lepo stiskati v dvoje, vsak s svojimi slušalkami ob miniaturnem ekranu. Ali pa v petek zvečer pod odejo v dnevni sobi z bluray diska in feršterkerijo na glas, jutri tako ni šole. Ali pa pri dediju na devedeju in starem katodnem televizorju. Ker Guido vsakič zadane.

Prihodnjič: Roboti na oblasti.